Partizanski vrh ali Sveta planina ‒ kakor vam drago

Po prejšnjem pohodu nama je manjkala še pika na i planinskega leta 2011, a zadnji letošnji teden sva imela samo eno napol prosto popoldne. Napol pomeni, da sva se namenila v Prebold k mojim staršem, in to se je zdelo združljivo s Partizanskim vrhom ali po novem/starem Sveto planino, kar vam je ljubše. Za izhodišče sva si izbrala najbližje Preboldu: preval Podmeja (na zemljevidu Vrhe, 724 m) na meji med občinama Prebold in Trbovlje. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Šempeter, zavila desno proti krožišču, tam pa sledila smeri Prebold in onstran njega Trbovlje. Na prevalu je nasproti okrepčevalnice Lovski dom parkirišče za planince s smerno tablico za Mrzlico (1.15 nazaj) in Sveto planino (1.30 naprej). Zaradi nizke oblačnosti in/ali megle se je komaj kaj videlo.

Knafelčeve in vezistične markacije so naju vodile skozi gozd in na številnih razcepih večinoma nisva bila v dvomih (ali pa so se nama kmalu razblinili). Na prevalu Liza (na zemljevidu Jelenca, 705 m) sva zavila desno na asfaltno cesto skozi Knezdol in šla kratek čas po njej. Na razcepu se desno nadaljuje asfalt, levo pa se začne gozdna cesta; oboje vodi na Planino. Zavila sva levo. Pomudila sva se pri hišici, ki jo za cesto "varuje" veriga, okoli nje pa so ribnik z labodom, palčka, ptičja hišica in še kaj. Pri Juhartu (Knezdol 33) se cesta konča. Kolovoz se je kmalu zožil v stezo, nato pa je bilo treba čez travnik. Tam so naju v gosti megli vodile le gazi predhodnikov. Ko sva spet stopila v gozd, sva na razcepu nadaljevala po skrajno desni poti. Po dobri uri sva prišla do Koče pod Javorjem (894 m). Nič ni kazalo, da se bova izvila iz megle; bližnji studenček s koritom in kozarcema sva komaj opazila.

Že čez 10 minut pa se je zgodil čudež: dosegla sva rob ravnice, na kateri je sonce kar pometlo z meglo. Najprej sva zagledala majhna snežaka, hip zatem pa se je na desni razkril Javor (1133 m; Partizanski vrh, 1011 m, je menda le nižji jugovzhodni vrh Javorja). Sneg se je iskril v soncu. Kar smejalo se nama je. Napotila sva se levo proti cilju. Cesta pripelje prav podenj. Mimo vpisne skrinjice, gostilne Planina (v isti sapi Partizanski Vrh 23 in Sveta Planina 46) in božjepotne Marijine cerkve sva se povzpela na ograjeno razgledišče z mizo in klopema. Iz meglenega morja so kukali Kum in Mrzlica in še nekaj otočkov. Kraj je bil vsaj toliko primeren za novoletno zdravico kot "ponesrečena" Staničeva koča zadnjič.

Na zdravje in srečno novo leto tudi vam, dragi bralci!