Z
adnjo januarsko soboto sva se odpravila na Štajersko. Za avtocestnim izvozom Šentrupert sva sledila smerokazom Topolšica. Takoj za tablo, ki označuje občino Šoštanj, se je pokazala menda največja šoštanjska "znamenitost": velikanski oblaki iz tamkajšnjih dimnikov. V Topolšici sva zavila desno v breg za smerokazom Bolnišnica Topolšica in parkirala na velikem parkirišču pod bolnišnico. Do Andrejevega doma na Slemenu (1086 m) naj bi bilo po smernih tablicah tri ure hoda.
Iznad bolnišnice sva se vzpenjala v ključih skozi gozd po potki, obrobljeni z bršljanom. Ko sva spet prisopihala na asfalt, naju je "zapeljal" kažipot Sončna pot – Pot čez Lom, ki kaže levo. Nemarkirana asfaltna cesta (opazila sva le eno obledelo markacijo) se čez čas spremeni v makadamsko, pri številki 144 pa naju je lesen kažipot Vrh Loma – Sleme (na vseh kažipotih Sončne poti je slika metulja) usmeril desno v breg. Šele po 20 minutah se je pot zravnala; spustila sva se na markirano gozdno cesto in zavila levo nanjo.
Kmalu sva stopila iz gozda pri razpelu in obvestilni tabli o prehrani metuljev. Čeprav je bila pot zares sončna, je bilo za metulje seveda še premraz. Izza hribčka s prežo je kukala streha Dražnikove domačije. Menda je zapuščena, a iz hleva je bilo slišati kikirikanje in mukanje. Večstoletna (koliko, nisem odkrila) Dražnikova lipa je naravna vrednota lokalnega pomena. Gozdna cesta naju je skozi ozek pas gozda pripeljala do več počitniških hišic in do Vodovnikove domačije z lepim pogledom na Uršljo 
goro. Poleg stojita živo poslikana kapelica in obvestilna tabla o dnevnih metuljih. Tam naju je prehitel edini pohodnik, ki sva ga videla ta dan. Tudi Vodovnikovi se ponašajo s staro lipo, baje iz turških časov. Od toplarja nad kmetijo se vidi Vrh Loma (na zemljevidu Lomek), a sva si ga "prihranila" za vrnitev in sledila smerni tablici desno navzdol mimo počitniške hiše v gozd, kjer sva spet našla markacije. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Banku. Kakih 300 m naprej kaže v levo rumeno-rdeča puščica E6, ob najini cesti pa se je pojavila vezistična (rumeno-modra) markacija. Na električnem drogu pod Žlebnikom je nenavaden znak: bela trilistna rožica z rdečo piko na sredi na 
zelenem trikotniku. Žlebnikov čuvaj se je tako razburjal, da je bilo prav naporno zanj in za najina ušesa, medtem ko sva prebirala, kaj piše na spominski plošči in spomeniku pesniku in vodju kulturniške skupina XIV. divizije Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je komaj 22-leten padel v tem kraju, si ogledala Žlebnikovo lipo, baje staro 250 let (zdi se, da ima tu vsaka domačija, ki kaj da nase, svoje "večstoletno" drevo), in se vpisala v vpisno knjigo (kontrolna točka 10 Šaleške planinske poti).
Povzpela sva se levo v travnati breg. Prav sva se odločila (kažipot je nekoliko dvoumen – lahko bi kazal tudi naprej po cesti): na robu gozda so naju čakale vse tri markacije (ponekod jih je kar
preveč). Skupaj s smernimi tablicami so naju zanesljivo pripeljale k Orlu. Poleg domačije stoji lična lesena hišica. Po kolovozu pod njo sva bila brž pri Andrejevem domu. Kmalu za nama je prigodrnjal gor možak, ki naju je prehitel pri
Vodovniku: pri Žlebniku je narobe razumel kažipot in vso zadnjo uro prehodil po cesti. Pomalicala sva na klopci pred domom, potem pa stopila noter na kozarček borovničk. Prvo je bilo pametno (v veži je napis Vnašanje hrane in pijač v dom ne dovolimo!), drugo pa ne tako: v kozarčku ni bilo nobene borovnice. O vrhu Slemena (1167 m) nisva našla niti besede, a hotela sva gor. Odpravila sva se po kolovozu, ki vodi proti Smrekovcu, čez 5 minut prečkala cesto in čez dobrih 5 minut stala na (na oko) najvišji točki. Brez oznak seveda ne veva, ali sva bila zares na vrhu.
Za vrnitev sva si izbrala pot proti Grebenšku. Markacije so precej redke, zato sva morala biti zelo pozorna. Po lesenih stopnicah sva se spustila na gozdno cesto, pod njo pa zelo strmo na kolovoz. Nadaljevanje poti na drugi strani je bilo zametano z vejevjem. Čez
potok Slanico je bilo treba po tako nezanesljivi brvi, da sem ga raje prestopila po kamnih. Ko sva se spuščala po gozdni cesti, sva slišala streljanje; ugibala sva, ali so lovci. Štela sva mostove čez Slanico; tik pred petim je levo ob cesti razvalina hiše (najbrž Turkove; malo naprej na desni je še ena), z desne pa pritečeta še ena cesta in potok Klošnica. Potoka se združita in odtlej sva hodila ob Hudem potoku. Takoj za drugo razvalino je strm odcep v levo, označen z vsemi mogočimi markacijami. Preden sva se povzpela tja gor, sva si privoščila še eno zanimivost.
Nadaljevala sva slabe četrt ure po poledeneli cesti skozi slikovito sotesko (spotoma sva odkrila, od kod streljanje: nad cesto je strelišče LD Smrekovec), tam pa so naju obvestilne table opozorile na Mornovo zijalko, kjer so našli ostanke naseljencev od stare kamene dobe do antike. Piše, da je odprta za ogled od aprila do novembra (na lastno odgovornost), sicer pa zaprta, a sva se po lesenih stopnicah brez težav povzpela do vhoda in vstopila vanjo (ni bilo videti, kako bi bila lahko zaprta).
Vrnila sva se k omenjenemu odcepu in ko se je strmina unesla, sva se kmalu znašla pod Žlebnikom. Na cesto sva prišla pri rumeno-rdeči puščici E6 pred Bankom, od tam pa nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zavila desno za zjutraj opaženim kažipotom Vrh Loma 20min. Tamkajšnji pes je bil strašno hud, a ker sva zbirala pogum dovolj dolgo, je prišel ven gospodar in ga pomiril. Markirana pot vodi levo od hiše, za njo pa desno v gozd. Menjaje gozd in travnike sva dosegla domačijo Aravs (nekam pozna sva se jim zdela), od koder je mimo obvestilne table o nočnih metuljih in zanimive počitniške hišice le še 10 minut do Vrha Loma, ki je najvišja točka Topolšice (884 m). Začelo se je mračiti.
Pri Vodovnikovem toplarju sva zašpilila klobaso in pod Dražnikom nadaljevala po markirani gozdni cesti (nisva zavila nazaj na Sončno pot). Kako je šlo naprej, težko povem natančno, ker sva še komaj kaj videla: mimo najbrž opuščene Strminškove domačije, po dobrih 10 minutah za hišo na levi po bližnjici levo v gozd (kažipot Terme), spet po cesti do hiše 133, od nje pa navzdol po travniku. Ko sva naslednjič pristala na cesti, sva po občutku zavila levo po njej. Tlakovana je z velikimi ploščami. Ob njej je (še ena!) tabla tematske poti Z metulji na potep (svetlobna vaba za opazovanje nočnih vrst metuljev – kako primerno, le metulji so manjkali!). Kake četrt ure pod omenjenim kažipotom Terme sva prepoznala mesto, kjer sva zjutraj sledila kažipotu Sončna pot – Pot čez Lom, zdaj pa sva do sem prišla iz nasprotne smeri in tako zašpilila še eno klobaso. Avto naju je čakal mrzel, a zvest.
Do Andrejevega doma sva hodila le poltretjo uro, nazaj pa sva vandrala kar debele tri ure in pol. Upam, da se vam ne bo zdelo preveč dolgočasno, če povem, da je bilo lepo.
adnjo januarsko soboto sva se odpravila na Štajersko. Za avtocestnim izvozom Šentrupert sva sledila smerokazom Topolšica. Takoj za tablo, ki označuje občino Šoštanj, se je pokazala menda največja šoštanjska "znamenitost": velikanski oblaki iz tamkajšnjih dimnikov. V Topolšici sva zavila desno v breg za smerokazom Bolnišnica Topolšica in parkirala na velikem parkirišču pod bolnišnico. Do Andrejevega doma na Slemenu (1086 m) naj bi bilo po smernih tablicah tri ure hoda.
Iznad bolnišnice sva se vzpenjala v ključih skozi gozd po potki, obrobljeni z bršljanom. Ko sva spet prisopihala na asfalt, naju je "zapeljal" kažipot Sončna pot – Pot čez Lom, ki kaže levo. Nemarkirana asfaltna cesta (opazila sva le eno obledelo markacijo) se čez čas spremeni v makadamsko, pri številki 144 pa naju je lesen kažipot Vrh Loma – Sleme (na vseh kažipotih Sončne poti je slika metulja) usmeril desno v breg. Šele po 20 minutah se je pot zravnala; spustila sva se na markirano gozdno cesto in zavila levo nanjo.
Kmalu sva stopila iz gozda pri razpelu in obvestilni tabli o prehrani metuljev. Čeprav je bila pot zares sončna, je bilo za metulje seveda še premraz. Izza hribčka s prežo je kukala streha Dražnikove domačije. Menda je zapuščena, a iz hleva je bilo slišati kikirikanje in mukanje. Večstoletna (koliko, nisem odkrila) Dražnikova lipa je naravna vrednota lokalnega pomena. Gozdna cesta naju je skozi ozek pas gozda pripeljala do več počitniških hišic in do Vodovnikove domačije z lepim pogledom na Uršljo 
goro. Poleg stojita živo poslikana kapelica in obvestilna tabla o dnevnih metuljih. Tam naju je prehitel edini pohodnik, ki sva ga videla ta dan. Tudi Vodovnikovi se ponašajo s staro lipo, baje iz turških časov. Od toplarja nad kmetijo se vidi Vrh Loma (na zemljevidu Lomek), a sva si ga "prihranila" za vrnitev in sledila smerni tablici desno navzdol mimo počitniške hiše v gozd, kjer sva spet našla markacije. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Banku. Kakih 300 m naprej kaže v levo rumeno-rdeča puščica E6, ob najini cesti pa se je pojavila vezistična (rumeno-modra) markacija. Na električnem drogu pod Žlebnikom je nenavaden znak: bela trilistna rožica z rdečo piko na sredi na 
zelenem trikotniku. Žlebnikov čuvaj se je tako razburjal, da je bilo prav naporno zanj in za najina ušesa, medtem ko sva prebirala, kaj piše na spominski plošči in spomeniku pesniku in vodju kulturniške skupina XIV. divizije Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je komaj 22-leten padel v tem kraju, si ogledala Žlebnikovo lipo, baje staro 250 let (zdi se, da ima tu vsaka domačija, ki kaj da nase, svoje "večstoletno" drevo), in se vpisala v vpisno knjigo (kontrolna točka 10 Šaleške planinske poti).
Povzpela sva se levo v travnati breg. Prav sva se odločila (kažipot je nekoliko dvoumen – lahko bi kazal tudi naprej po cesti): na robu gozda so naju čakale vse tri markacije (ponekod jih je karpreveč). Skupaj s smernimi tablicami so naju zanesljivo pripeljale k Orlu. Poleg domačije stoji lična lesena hišica. Po kolovozu pod njo sva bila brž pri Andrejevem domu. Kmalu za nama je prigodrnjal gor možak, ki naju je prehitel pri
Vodovniku: pri Žlebniku je narobe razumel kažipot in vso zadnjo uro prehodil po cesti. Pomalicala sva na klopci pred domom, potem pa stopila noter na kozarček borovničk. Prvo je bilo pametno (v veži je napis Vnašanje hrane in pijač v dom ne dovolimo!), drugo pa ne tako: v kozarčku ni bilo nobene borovnice. O vrhu Slemena (1167 m) nisva našla niti besede, a hotela sva gor. Odpravila sva se po kolovozu, ki vodi proti Smrekovcu, čez 5 minut prečkala cesto in čez dobrih 5 minut stala na (na oko) najvišji točki. Brez oznak seveda ne veva, ali sva bila zares na vrhu.Za vrnitev sva si izbrala pot proti Grebenšku. Markacije so precej redke, zato sva morala biti zelo pozorna. Po lesenih stopnicah sva se spustila na gozdno cesto, pod njo pa zelo strmo na kolovoz. Nadaljevanje poti na drugi strani je bilo zametano z vejevjem. Čez
potok Slanico je bilo treba po tako nezanesljivi brvi, da sem ga raje prestopila po kamnih. Ko sva se spuščala po gozdni cesti, sva slišala streljanje; ugibala sva, ali so lovci. Štela sva mostove čez Slanico; tik pred petim je levo ob cesti razvalina hiše (najbrž Turkove; malo naprej na desni je še ena), z desne pa pritečeta še ena cesta in potok Klošnica. Potoka se združita in odtlej sva hodila ob Hudem potoku. Takoj za drugo razvalino je strm odcep v levo, označen z vsemi mogočimi markacijami. Preden sva se povzpela tja gor, sva si privoščila še eno zanimivost.
Nadaljevala sva slabe četrt ure po poledeneli cesti skozi slikovito sotesko (spotoma sva odkrila, od kod streljanje: nad cesto je strelišče LD Smrekovec), tam pa so naju obvestilne table opozorile na Mornovo zijalko, kjer so našli ostanke naseljencev od stare kamene dobe do antike. Piše, da je odprta za ogled od aprila do novembra (na lastno odgovornost), sicer pa zaprta, a sva se po lesenih stopnicah brez težav povzpela do vhoda in vstopila vanjo (ni bilo videti, kako bi bila lahko zaprta).
Vrnila sva se k omenjenemu odcepu in ko se je strmina unesla, sva se kmalu znašla pod Žlebnikom. Na cesto sva prišla pri rumeno-rdeči puščici E6 pred Bankom, od tam pa nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zavila desno za zjutraj opaženim kažipotom Vrh Loma 20min. Tamkajšnji pes je bil strašno hud, a ker sva zbirala pogum dovolj dolgo, je prišel ven gospodar in ga pomiril. Markirana pot vodi levo od hiše, za njo pa desno v gozd. Menjaje gozd in travnike sva dosegla domačijo Aravs (nekam pozna sva se jim zdela), od koder je mimo obvestilne table o nočnih metuljih in zanimive počitniške hišice le še 10 minut do Vrha Loma, ki je najvišja točka Topolšice (884 m). Začelo se je mračiti.Pri Vodovnikovem toplarju sva zašpilila klobaso in pod Dražnikom nadaljevala po markirani gozdni cesti (nisva zavila nazaj na Sončno pot). Kako je šlo naprej, težko povem natančno, ker sva še komaj kaj videla: mimo najbrž opuščene Strminškove domačije, po dobrih 10 minutah za hišo na levi po bližnjici levo v gozd (kažipot Terme), spet po cesti do hiše 133, od nje pa navzdol po travniku. Ko sva naslednjič pristala na cesti, sva po občutku zavila levo po njej. Tlakovana je z velikimi ploščami. Ob njej je (še ena!) tabla tematske poti Z metulji na potep (svetlobna vaba za opazovanje nočnih vrst metuljev – kako primerno, le metulji so manjkali!). Kake četrt ure pod omenjenim kažipotom Terme sva prepoznala mesto, kjer sva zjutraj sledila kažipotu Sončna pot – Pot čez Lom, zdaj pa sva do sem prišla iz nasprotne smeri in tako zašpilila še eno klobaso. Avto naju je čakal mrzel, a zvest.
Do Andrejevega doma sva hodila le poltretjo uro, nazaj pa sva vandrala kar debele tri ure in pol. Upam, da se vam ne bo zdelo preveč dolgočasno, če povem, da je bilo lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar