Prejšnjo nedeljo so nama spet zadišali štruklji na Kofcah. Sicer sva "porabila" že vsa izhodišča, kaka variacija na to temo se pa še vedno najde. Kakor že kdaj prej sva se odpeljala skozi Tržič, Dolžanovo sotesko in Dolino v Jelendol. Tokrat sva parkirala pri športnih igriščih ob cesti proti Medvodju.
Napotila sva se ob Dolžanki in postala pozorna na številne sledi divjadi v snegu. Gozdna cesta naju je kmalu pripeljala do krmilnic in skladišča krme, kar je razložilo sledove "stampeda". Čez dobre pol ure sva kljub zasneženemu vozišču naletela na parkiran avto, kmalu zatem pa se nama je odprl pogled na Košuto. Potem se je levo v bregu pokazala lesena hiška, ki najbrž že sodi k planini Dolžanki, a sva zaradi globokega snega nadaljevala po cesti do večjega betonskega mostu, pri katerem je parkirišče. Tam se v levo odcepi kolovoz in po njem sva se povzpela na planino. Eno markacijo sva opazila na drevesu, kjer kolovoz vstopi v gozd, eno pa med hišami. Po sprehodu med njimi sva kar nadaljevala od tam in pot se je kmalu združila s kolovozom. Po 20 minutah sva prišla do drugega kolovoza, kjer ni nič označeno, ali je treba levo ali desno. Zavila sva desno nanj in takoj levo z njega. Na mokrih delih poti sva naletela na nekaj drsalnic. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, sva slabih 100 m v levo opazila lovsko kočo, naju pa so markacije usmerile desno in po nekaj korakih spet levo v breg. Gozdno cesto sva prečkala še enkrat. Markacij je bilo ves čas bolj malo (katero je najbrž skril tudi sneg). S poseke že blizu planine se lepo vidi greben Košute, nekaj korakov v levo pa je zanimiva kapelica. Do Doma na Kofcah (1488 m) in štrukljev je bilo le še četrt ure (skupaj dobre tri ure – treba je bilo gaziti in moj gleženj se v snegu še vedno ne obnese najbolje). Kot navadno so ob peči moževali (predvsem politizirali) "stalni gostje", skupina mladih alpinistov pa je pospravljala vrvi in drugo opremo, o kateri veva malo ali nič.
Vrnila sva se po isti poti. Lastne gazi so nama veliko pomagale tako pri orientaciji kot pri hitrosti. Prej kot v dveh urah sva bila spet v dolini. Kljub neznanskemu mrazu (na planini je bilo dosti manj mrzlo kot tu; domačin nama je zaupal, da to zimo zebe celo njega, poleti, ko je drugod vroče, pa je pri njih prav prijetno) sva sklenila še nekoliko raziskati Jelendol. Sprehodila sva se med zanimivimi starimi hišami in se nad gradom sv. Katarine ali Put(e)rhofom, kakor se je Jelendol imenoval nekoč, povzpela po ograjeni potki h grobnici baronov Bornov. Juliusa Borna planinci poznamo predvsem po Bornovi poti skozi predora na Begunjščico in tudi predor za cesto skozi Dolžanovo sotesko je dal zgraditi. Baje pa je bil – kako aktualno – tudi specialist za saniranje gospodarskih podjetij v težavah.
Ko sem na kažipotu opazila imeni Mali in Veliki Juhej, sem bila navdušena: tako imenitnega imena pa še ne! In primernega za hrib! Iz vasi sva se napotila po mostu čez Dolžanko v breg proti kapelici in naprej levo mimo nje na vlako. Koničasti Mali Juhej naju je čakal na levi. Že skoraj v višini vrha se odcepi levo ožja potka na razgledišče (iz vasi največ 10 minut). Na njem sta razgledna klopca in betonski podstavek, na katerem je po pripovedovanju domačina nekoč stal kip jelena (gotovo zaradi imena kraja). Nato sva se vrnila na vlako in nadaljevala naravnost navzgor. Na vrhu se v desno odcepi potka, vlaka pa se rahlo spušča naprej. Zavila sva desno na potko (oznak sicer ni) ter se povzpela v ključih mimo dveh možicev in komaj čitljivega kažipota V. Juhej na vrh Velikega Juheja (iz vasi dobre četrt ure) s klopcama in stebri, ki bi bili lahko del (nekdanje) ograje. Tudi ta je razgleden: na eno stran se vidi Košuta, na drugo pa Štegovnik. Vrnila sva se nekoliko drugače. Spustila sva se nazaj na vlako, a nisva zavila levo proti vasi, ampak sva po nekaj korakih desno nekoliko navzdol našla odcep zelo strme potke. Sestop z vlake nanjo je precej težaven, nadaljevanje pa je kar v redu, le zelo ozka je. Nekaj časa teče v napačno smer, nato pa zavije nazaj in pripelje na razcep: izbrala sva levi krak navzdol. Tudi na naslednjem razcepu sva se spustila po levem kraku (naravnost) in skozi drevje že zagledala hiše v Jelendolu (pot vrnitve je bila nekoliko daljša kot pot vzpona). Juhej!
Napotila sva se ob Dolžanki in postala pozorna na številne sledi divjadi v snegu. Gozdna cesta naju je kmalu pripeljala do krmilnic in skladišča krme, kar je razložilo sledove "stampeda". Čez dobre pol ure sva kljub zasneženemu vozišču naletela na parkiran avto, kmalu zatem pa se nama je odprl pogled na Košuto. Potem se je levo v bregu pokazala lesena hiška, ki najbrž že sodi k planini Dolžanki, a sva zaradi globokega snega nadaljevala po cesti do večjega betonskega mostu, pri katerem je parkirišče. Tam se v levo odcepi kolovoz in po njem sva se povzpela na planino. Eno markacijo sva opazila na drevesu, kjer kolovoz vstopi v gozd, eno pa med hišami. Po sprehodu med njimi sva kar nadaljevala od tam in pot se je kmalu združila s kolovozom. Po 20 minutah sva prišla do drugega kolovoza, kjer ni nič označeno, ali je treba levo ali desno. Zavila sva desno nanj in takoj levo z njega. Na mokrih delih poti sva naletela na nekaj drsalnic. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, sva slabih 100 m v levo opazila lovsko kočo, naju pa so markacije usmerile desno in po nekaj korakih spet levo v breg. Gozdno cesto sva prečkala še enkrat. Markacij je bilo ves čas bolj malo (katero je najbrž skril tudi sneg). S poseke že blizu planine se lepo vidi greben Košute, nekaj korakov v levo pa je zanimiva kapelica. Do Doma na Kofcah (1488 m) in štrukljev je bilo le še četrt ure (skupaj dobre tri ure – treba je bilo gaziti in moj gleženj se v snegu še vedno ne obnese najbolje). Kot navadno so ob peči moževali (predvsem politizirali) "stalni gostje", skupina mladih alpinistov pa je pospravljala vrvi in drugo opremo, o kateri veva malo ali nič.
Vrnila sva se po isti poti. Lastne gazi so nama veliko pomagale tako pri orientaciji kot pri hitrosti. Prej kot v dveh urah sva bila spet v dolini. Kljub neznanskemu mrazu (na planini je bilo dosti manj mrzlo kot tu; domačin nama je zaupal, da to zimo zebe celo njega, poleti, ko je drugod vroče, pa je pri njih prav prijetno) sva sklenila še nekoliko raziskati Jelendol. Sprehodila sva se med zanimivimi starimi hišami in se nad gradom sv. Katarine ali Put(e)rhofom, kakor se je Jelendol imenoval nekoč, povzpela po ograjeni potki h grobnici baronov Bornov. Juliusa Borna planinci poznamo predvsem po Bornovi poti skozi predora na Begunjščico in tudi predor za cesto skozi Dolžanovo sotesko je dal zgraditi. Baje pa je bil – kako aktualno – tudi specialist za saniranje gospodarskih podjetij v težavah.
Ko sem na kažipotu opazila imeni Mali in Veliki Juhej, sem bila navdušena: tako imenitnega imena pa še ne! In primernega za hrib! Iz vasi sva se napotila po mostu čez Dolžanko v breg proti kapelici in naprej levo mimo nje na vlako. Koničasti Mali Juhej naju je čakal na levi. Že skoraj v višini vrha se odcepi levo ožja potka na razgledišče (iz vasi največ 10 minut). Na njem sta razgledna klopca in betonski podstavek, na katerem je po pripovedovanju domačina nekoč stal kip jelena (gotovo zaradi imena kraja). Nato sva se vrnila na vlako in nadaljevala naravnost navzgor. Na vrhu se v desno odcepi potka, vlaka pa se rahlo spušča naprej. Zavila sva desno na potko (oznak sicer ni) ter se povzpela v ključih mimo dveh možicev in komaj čitljivega kažipota V. Juhej na vrh Velikega Juheja (iz vasi dobre četrt ure) s klopcama in stebri, ki bi bili lahko del (nekdanje) ograje. Tudi ta je razgleden: na eno stran se vidi Košuta, na drugo pa Štegovnik. Vrnila sva se nekoliko drugače. Spustila sva se nazaj na vlako, a nisva zavila levo proti vasi, ampak sva po nekaj korakih desno nekoliko navzdol našla odcep zelo strme potke. Sestop z vlake nanjo je precej težaven, nadaljevanje pa je kar v redu, le zelo ozka je. Nekaj časa teče v napačno smer, nato pa zavije nazaj in pripelje na razcep: izbrala sva levi krak navzdol. Tudi na naslednjem razcepu sva se spustila po levem kraku (naravnost) in skozi drevje že zagledala hiše v Jelendolu (pot vrnitve je bila nekoliko daljša kot pot vzpona). Juhej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar