Po planinah in sedlih pod že znanimi vrhovi

Predzadnjo soboto v marcu sva imela drugačne načrte, a ne bi mogla reči, da so se sfižili, ker sva se imela prav lepo, načrti pa bodo počakali, da skopni sneg. Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in za vasjo Belca zavila desno na gozdno cesto pri stebričku kolesarske poti 11. Cesta je zelo slaba in na enem mestu se s kakim večjim avtom niti ne bi mogla prebiti med odkrušenimi skalami in kamenjem. Peljala sva se 5 km po dolini Belce, med velikim betonskim mostom in še enim z zapornico (ta je nad sotočjem Belega potoka in Belce, 1007 m) pa naju je pričakalo majhno parkirišče. Tam stoji kažipot Kepa 3h, ki kaže v desno. Letos poleti morda ... Tokrat pa sva nadaljevala kar po cesti v levo.

Slikovita pobočja zaradi različno stisnjenih in zveriženih plasti kamnin, živahni potok v skalnati strugi ter redka družba navadnih in belih repuhov so celó hojo po cesti napravili prijetno. Mimo neoznačenega cestnega odcepa na planino Mikulovico sva prispela na majhno planino z več imeni: Na Planji ali Na planji, Brdca in Belca (1248 m). Tam se od gozdne ceste v levo odcepi kolovoz. V vogalu med njim in cesto sva bolj po naključju opazila skalo z dotlej edino markacijo (mejno - Knafelčevo z zelenim kolobarjem). Planina je bila posuta z belimi žafrani, a so vsi še spali. Nadaljevala sva po kolovozu.

Ko sva prestopila kljub nedavni hudi suši precej vodnat potoček, je bil kolovoz še vedno vozen, čeprav vodnik Karavanke pravi, da hitro preide v stezo. Nenadoma sva desno nad seboj zagledala možica in šele nato opazila, da se s kolovoza proti njemu odcepi potka. Ker pa ni bilo nobenega drugega znamenja, sva ugibala, da tisti prehod v stezo morda šele pride ("hitro" je navsezadnje precej nedoločen izraz), in sva vztrajala na kolovozu. Prečkala sva še en potoček, potem pa je bilo kolovoza konec; razširil se je v nekakšno obračališče na robu grape. Tik pred tem se v desno odcepi še ena stezica, a ta niti možica ne premore in je komaj sledljiva. Tako temu kot prejšnjemu odcepu bi težko rekla, da "kolovoz hitro preide v stezo", zato sva se vrnila k možicu in mimo njega zagrizla v breg. Ob poti se je kar gnetlo telohov. Tudi tu gori sva prečkala dva potočka, najbrž tista, ki sva ju že spodaj; mostič čez prvega je podrt, drugi pa ga sploh nima. Stezica se je obrnila v desno navzgor in naju pripeljala še čez en potoček, ki mu podrti in zaraščeni mostiček služi kot "skakalnica". Splašila sva belko. Levo pod nama je tekla zasnežena grapa in kmalu sva se spustila vanjo.

Po dobre pol ure sva zaradi snega izgubila stezo. Zdi se, da se preseli na drugo stran grape, in to sva na primernem kraju storila tudi midva. Onstran pa nisva našla nadaljevanja, zato je bilo treba kar nekaj boja s strmino in rastjem, da sva dosegla sedelce Velika Trata (1630 m); na njem je poleg skal z rdečimi črtami v tla zabit kol. Levo se dviga Tišlerica, desno pa Laskovec. Od tam sva se povzpela v desno. Po čedalje globljem snegu sva prigazila na sedelce med Laskovcem in Kresiščem (okoli 1700 m), s katerega sva zagledala planino Grajščico (1650 m). Na Sidartinem zemljevidu Julijske Alpe je Grajščica kota 1760 m, a to je višina Laskovca. Na to napako (a ne tega zemljevida, ker ga takrat še ni bilo) opozarja tudi Klinar (po njem Grajšica). Iznad nje se lepo vidijo Murnovec, Maloško poldne in sosedje, daleč zadaj pa Julijci. Med resjem in čez podrto drevje sva se začela rahlo spuščati v desno proti zasneženi planini. Na razcepu stezic sva zavila po ožji desni (po drugi, levi, sva se namenila vrniti). Po travnati grapici sva bila v nekaj minutah na grebenu, kjer stoji mejni kamen XXVI/343. Na avstrijski strani sva brž opazila Škocjan s slikovitimi stenami. Ko sva pred seboj zagledala križ, sva bila končno gotova, da je gora, ki sva jo že dlje opazovala, Kresišče. Na tej strani je bilo še preveč snega, da bi se povzpela nanj. Pri kamnu 349 se nama je zdelo, da sva na najvišji točki najine poti. Začela sva se spuščati in kmalu prigazila nad Grajščico na drugi strani pri številnih kažipotih in napisu Grenze 1730 m. To območje se imenuje Panierscharte (za slovensko ime ne vem). Pobočje nad zasneženo planino je bilo kopno in okrašeno z resjem. Na zasilni klopci sredi njega so bili sendviči kraljevsko kosilo.

Vrnila sva se drugače. Spustila sva se na planino in po kopnem levem robu na nasprotno stran. Ujela sva stezico in prišla na razcep res po drugi kot gor grede. Na sedelcu med Laskovcem in Kresiščem nisva zavila desno proti Tišlerici (iz tiste smeri sva prišla gor), ampak sva ostala pod stenami Kresišča. Razgibana potka teče mimo kažipota Krešišče – Schwarzkogel 1839 m, ki kaže levo na strmo koreninasto stezo (ta vodi še dalje proti Maloškemu poldnevu in na pot 682). Razvajala naju je z lepimi razgledi. Ob njej in nad njo so številni skalni stolpiči in igle. Jezilo naju je, ker nisva mogla z gotovostjo dognati, kateri je Črni vrh. Posedela sva na klopci z razgledom na Kepo. Večkrat sva kar padla v globok sneg. V gozdu pod seboj sva videla dirjati tri gamse. Po nekaj strmih spustih med grmički navadnega volčina in mimo obsežne bele grape tik pod potjo sva pristala na sedelcu Jepca-Sattel 1290 m (tako je pisalo, na zemljevidih pa Jepzasattel, 1438 m, v vodniku tudi 1651 m in 1850 m), po naše Sedlič, z mejnim kamnom 276 ter z oznakami za državno mejo in kažipoti na vse strani razen v desno, najino smer. Zanesla sva se na zemljevid in se znašla na slabem kolovozu, na začetku razdejanem od hudournika. Ozrla sva se na prehojeno pot in zgoraj na sušici opazila staro mejno markacijo, poleg tiste na Planji edino ta dan. Ko sva pristala na gozdni cesti, sva zavila desno nanjo (odcep ni označen; gor grede je treba kakih 20 m naprej od preže, ki stoji desno pod cesto, zaviti levo na zemljati kolovoz). Do Planje ni bilo več daleč, od tam pa sva pot že poznala.

xxx

Sicer nisva stala na nobenem vrhu, sva se jih pa nagledala. In se nahodila. Slabo poltretjo uro tja in prav toliko nazaj. In kako pet ure hoje raztegneva na ves dan? V hribih je to mačji kašelj!