12 maj, 2012

Planinski pravopis

"Vsi, ki tudi zgolj ljubiteljsko zahajajo v hribe ali po planinskih poteh, so nadvse veseli vsake pomoči, kar oznake planinskih poti nedvomno so," sem pretekli teden prebrala na gore-ljudje.net v zapisu o financiranju označevanja planinskih poti.

Ne le tudi, ampak predvsem tisti, ki to počnemo "ljubiteljsko" (domnevam, da smo mišljeni "navadni" planinci, ne "pravi" gorniki), smo po moje taki. Markacistom sem zares hvaležna za njihovo delo, seveda pa imam tudi pripombe. A to pot, ko je beseda o usmerjevalnih tablah, bi rada napisala nekaj s svojega strokovnega področja, kot jezikoslovka, ne kot "amaterska šodrovka".

Najpomembnejše je gotovo, da tabla je in da so podatki na njej pravilni (če sta na istem kraju ali celo na istem drogu dve tabli in je na vsaki druga nadmorska višina, je ne le "zabavno", ampak vsaj ena ni prava; če je čas do cilja na prvi tabli krajši kot na naslednji, tudi nekaj ni v redu), biti mora seveda čitljiva, potem pa pridejo še druge stvari, med njimi jezikovna pravilnost.

Najpogostejše pravopisne napake so podatki brez presledkov (1h namesto 1 h, n.m. namesto n. m., kar je po moje v hribih precej odveč). Le od kod ta "razvada", saj 1 h pomeni ena ura (dve besedi) in tega niti najbolj "varčni" menda ne bi zapisali kot enaura.

Ura se lahko zapiše tudi z nadpisano manjšo črko h desno nad številko: 1h. Nekateri potem napačno pišejo tako še minute: 30min (s 30' pa seveda ni nič narobe). Niso redki celo zapisi 1h30min, še skrajnejšim (k sreči res ne pogostim) primerom pa "tehnično" sploh ne morem slediti, namreč že nadpisani številki ne morem še nadpisati min.

Težave so tudi s pikami. Oznaka za meter je m, ne m. (najde se celo 997.m.), minute pa se po slovenskem pravopisu krajšajo v min., ne min. Šolsko "znanost", da pika za številko označuje vrstilni števnik, seveda pozabljajo tudi drugi, ne le markacisti ...

V hribih so posebno poglavje zemljepisna imena. Pri tem ne mislim toliko na neenotnost, katere pravcata simbola sta Prisank : Prisojnik (po mojem mnenju lahko brez škode sobivata na zemljevidih, na tablah in v glavah) in Mangart : Mangrt (o tem sem brala že tako strokovnjaške in goreče

razprave, da si ne upam trditi ničesar, se pa držim pravopisa, zlasti ker o uradnosti imena vasi Log pod Mangartom ni dvoma), ampak me bolj motijo primeri tipa Rogatec : Rogac. Sicer narečne in drugače domače različice niso nič "hudega", celo zanimive utegnejo biti, a menim, da bi se morale vsaj "uradne" table PZS in planinskih društev držati norme (pravopisa, Atlasa Slovenije – čeprav tudi taki priročniki seveda niso čisto brez hib). Ravno tako glede velikih začetnic; sploh v primerih, ko se vzpetina ali po kakem objektu imenovan kraj (Bukov vrh, Sveti Trije kralji) in naselje (Bukov Vrh, Sveti Trije Kralji) imenujeta enako, se ni mogoče vedno zanesti, kaj je mišljeno.

Zaradi naštetih in drugih jezikovnih napak in malomarnosti se ne bo nihče izgubil ali ponesrečil. Toda nič ne bi bilo narobe, če bi Priročnik za markaciste, ki ga je izdala PZS in natanko določa vsebino, velikost, barve, snov, opremo in druge podrobnosti smernih tabel (obvestilo, ki me je spodbudilo k temule pisanju, uporablja izraz usmerjevalne table), bodoče markaciste tudi posvaril pred najpogostejšimi jezikovnimi napakami oziroma jih poučil, kako je
prav. Moj namen je bil opozoriti na napake, seveda pa to ne pomeni, da je narobe vse – tudi prav zgledni primeri so.

 

Napake delamo vsi, mnenja so se vedno kresala in se vedno bodo in v hribih tudi nisem tako "pusta" kot pri svojem lektorskem delu, vendar me očitne (in predvsem popolnoma nepotrebne) šlamparije motijo tudi tam. Na jezik, ki je moj poklic in konjiček, gotovo gledam drugače kot večina njegovih "uporabnikov", zato vem, da do njega ne čutijo vsi tolikšne "nežnosti" kot jaz, spoštovanje pa si vendarle zasluži. Navsezadnje je naša domovina nič manj kot gore, za katere se tako navdušujemo.

Med prvomajskimi prazniki sva hribolazila po Slovaškem, o čemer v mojem dnevniku seveda ne boste brali, zdaj pa se bova nekaj časa spet potepala doma.

Opravičilo bralcem
Ko že kritiziram druge, se moram opravičiti za nemogočo obliko tegale mojega zapisa, predvsem za presledke, odmike in razmike. Ko sem po lanski prenovi Bloggerja po več mesecih končno za silo obvladala to čudo tehnike, so me te dni spet presenetili z novimi izboljšavami, ki to najbrž res so, ampak jaz jih ne obvladam, zato so mi vsaj za zdaj samo v napotje. 


3 komentarji:

Unknown pravi ...

Pri vsej pestrosti gorniškega pisanja tovrstne prispevke zelo potrebujemo.

Komentar na opravičilo: kdor ima smisel za jezik, ve, da je poleg pravilne rabe besede pomembna tudi oblika. Beseda ustvarja podobo, Zato po mojem mnenju lahko oblika pisanja kaj doda ali odvzame podobi besed.

Mangrt ali Mangart? Meni sta obe obliki postali všeč: tako Prisank kot Prisojnik.
Kaj je bilo prej in kaj je pravilneje, mi ni več pomembno.
Na srečo kršenje pravil, katero obliko trenutno zapovedujejo uradniki za rabo slovenskega jezika, še ni kaznivo.

Ema pravi ...

Po Stanku Klinarju je pravilno oboje- Prisojnik in Prisank, ter Mangrt in Mangart, vendar naj bi se uporabljali stari slovenski imeni Prisank in Mangrt. Tudi meni to lepše zvani.

Ema pravi ...

Sem ljubiteljica lepega knjižnega jezika,vendar ko sem v gorah, me take nepravilnosti niti ne motijo, nekaterim se prav iz srca nasmejim in si misli, še dobro,da je malce nepravilno napisano, tako, malo za hec. Dokler se slovenski jezik ne bo pravilno uporabljam pri na Rtv in to od izobraženih novinarjev in napovedovalcev- tu je radio Slovenija svetla izjema, televizija pač ne, nimamo planincem česa zameriti. Pisci tabel pač niso študirali slovenščine.