S škrati na Kum

Kadar kdo omeni Kum, vedno pomislim na isto: Kum, kum, le pogum, slišal sem od juga šum. Čeprav že (zelo!) dolgo vem, da je ta kum "oseba" iz Žabje svatbe, Kum v mislih še vedno – tako kot v otroštvu – najprej povežem z napovedjo dežja. Tudi tokrat, čeprav je bil prejšnjo soboto "šum" napovedan od severa in sva upala, da bo Kum dovolj južno.

Tokrat sva se odpeljala v Hrastnik in ostala na desnem bregu Save, čeprav sva brala, da je treba po levem in prečkati reko z ročno žičnico ali pa se po levem peljati do Radeč, tam čez most in nazaj ob Savi do izhodišča. Le zakaj, saj je cesta narisana tudi po desnem bregu?! Kmalu sva videla, zakaj. Pod parkiriščem Steklarne Hrastnik, PE Special, sva zapeljala na tako ozko in ponekod prav slabo asfaltno cesto, da so mi šli kar lasje pokonci, čeprav odmikališč ni malo. Odcepi k domačijam pričajo, da je cesta potrebna. Na nekem dvorišču je stal tolikšen tovornjak, da res ne vem, kako je prišel tja. Srečati takega ... Parkirala sva na prostoru za dva, največ tri avtomobile pod omenjeno žičnico.

Začetno strmino sva premagala po stopnicah, ki se končajo pri žičniški "postaji", in nadaljevala levo najprej med orlicami, kaduljami in jagodnimi cvetovi, pozneje pa še med množico kobulnic z belimi cvetovi, trpežnih srebrenk, zlatic, dišečih lakot z ljubkimi zelenimi "krilci", krvomočnic, mrtvih kopriv, spominčic ... Nad domačijo z majhnim mlinom, katerega kolo se je veselo vrtelo, in ograjenim sadovnjakom sva petkrat prestopila potok (le prvič po mostičku) in enkrat njegov pritok. V gozdu samevajo razvaline mlina in hiše. Pojavile so se naglavke, brstične konopnice s črnimi bunčicami (brstiči), kalužnice. Toliko jelenovih jezikov še nisva videla nikjer; iznad poleglih lanskih listov so se strumno dvigali letošnji, nekateri še z zvitimi vršički. Veliko je bilo tudi skrečnikov in preslic, povsod so se belile dišeče lakote. Žuborenje vode je sčasoma potihnilo in stopila sva desno na gozdno cesto v Škratovi dolini. Pripeljala naju je na križišče z znamenjem in kažipotom Kum, ki kaže na razrit in zaraščen kolovoz, obrobljen z jetičniki, katerih modrina je poslej barvala čedalje večje površine. Rastlinski svet je postal bogatejši za volčje jagode in salomonove pečate. Kar se tiče praproti, se je stanje "normaliziralo": vedno več je bilo glistovnic, jelenovih jezikov pa komaj še kaj. Pri veliki košenici je razcep: levi krak je markiran, desni pa ne. Držeč se markacij sva stopala nekoliko nad dolino, po njenem levem robu. Onkraj ozkega pasu gozda, v katerem je cvetel čemaž, sva prišla na travnik, kjer se izteče tudi neoznačeni krak. Do tu sva skoraj ves čas hodila po senci. S pisanim travniškim cvetjem (novo: kukavice in njivska grabljišča) šopki blagodišečih telohov po barvi sicer niso mogli tekmovati, po množičnosti pa prav lahko. Travnik se žal zarašča; iz gozda se širita grmovje in druga podrast. Mimo Cemkove domačije sva se povzpela do Kovačka. Tam sva dosegla asfaltno cesto, ob kateri stojita drug poleg drugega drogova s kažipoti; eni "trdijo", da stojijo 820 m nad morjem, drugi pa 800 m.

 

Nad Kovačkom se cesta začne vzpenjati in zavijati desno. Na tem blagem ovinku (tu pa na 801 m!) se levo odcepi kolovoz proti Nebeški gori (ta pot na zemljevidu ni markirana). Gorski glavinci, mračice, grebenuše in lepo pisane dlakave relike so naju pospremile na Ključevico. Na križišču s številnimi kažipoti se nama nobeden ni zdel pravi, pa naju je dvomov rešila markacija na tablici, ki usmerja levo navzgor proti hiši Ključevica 2, na katere vogalu je že naslednja markacija. Pot vodi pod nadstreškom in gospodar ne le ni bil nejevoljen, ker sva hodila po njegovem, ampak nama je celo ponudil žganje. Mimo še ene markacije na tablici sva kmalu nad hišo stopila v senčnat gozd, iz njega pa pri gospodarskem poslopju hiše št. 3, ki jo obnavljajo. Kolovoz ali že kar gozdna cesta vodi čez njeno dvorišče, mimo vrta, garaž, skale z obledelima markacijo in napisom Kum spet v gozd. Nekoliko vznemirjena, ker sva skoraj pohodila slepca, bi bila kmalu prezrla sled očitno zbrisane markacije pri naslednjem izhodu iz gozda. Nad skrbno obdelano njivico v globoki vrtači (svet je prav kraško skalnat) pri tamkajšnji domačiji so se pasle koze. Nad kmetijo se spet začneta strmina in gozd. Ko sva prisopihala iz njega, se je pred nama zleknil ves greben Nebeške gore. Strmina je kar vztrajala. Markacij od tiste zbrisane nisva več videla, le med naslednjimi hišami (Ključevica je res strašno raztresena vas) sva opazila dve.

 

Pri hiši št. 10b sva stopila levo na makadamsko cesto in se takoj povzpela desno z nje na travnik ob gostem smrekovem gozdu. Čakale so naju tri poti, o katerih vodnik ne reče nič določnega: leva čez travnik, srednja ob gozdu in desna skozi gozd – oznake pa nobene. Izkazalo se je, da je prava leva, komaj opazna stezica čez travnik, ki tudi vodi v temen gozd, tam pa naju je čakala markacija. Kmalu se je z desne od zadaj priključila še ena pot, morda tista ob gozdu ali skozenj. Ko sva prišla do naslednjih ključevskih hiš, sva prvič zagledala Kum z oddajnikom na vrhu. Mimo Ključevice 17 sva prišla do stika z markirano potjo z desne (od tam sva videla priti več planincev). Pozdravili so naju najini prvi letošnji lučniki. Od križišča s kapelico sva se vzpenjala po razdrapanem "kolovozu", ne oziraje se na neoznačene bližnjice. Cilj sva dosegla po dveh urah in tričetrt čiste hoje. To pot sva si imela prvič priložnost ogledati notranjost cerkve sv. Neže; posebno všeč nama je bila prižnica.

 

Na vrhu (1220 m) je bilo precej živahno, saj nanj vodijo številne poti, kakor navadno pa midva nisva imela družbe (če ne štejem nevidnih sopotnikov v Škratovi dolini). Dol grede sva sklenila preveriti, zakaj. Pred hišo št. 17 sva se na razcepu podala na levi, markirani krak (gor sva prišla po desnem, nemarkiranem), kratko skozi gozd, nato pa sva se spustila po travnatem kolovozu mimo hiše na peščenega. Domačin nama je povedal, da zdaj večinoma hodijo po tej poti, tako da naju je še bolj zanimalo, kje, šmenta, sva jo zgrešila. Ob stiku kolovozov stoji posrečena tabla. Bližala sva se hribu z Marijino cerkvijo; oba vodnika (Pergarjev Posavsko hribovje in Rozinov V 3 krasne) ga imenujeta Ključevica, na planinskem zemljevidu Posavsko hribovje – zahodni del pa poleg kote 1076 m ni imena. Mimo kapelice in klopce sva za kažipotom Cerkev sv. Marije zakoračila po travi med grmovje, kjer sva našla neoznačeno pot na vrh, do kamor je od vznožja manj kot 5 minut. Vrnila sva se na cesto in dalje sledila redkim markacijam. Odcep desno navzdol (nasut, skoraj kolovoz) je zastavljen s skalo (zoper motorizirane "pohodnike"?). Pripelje na travnik in nato spet v gozd. Strmina naju je pri zanimivem znamenju stresla na asfaltno cesto, kažipot Radeče – Zid. Most pa usmeril desno po njej. Pri tabli krajinskega parka s sliko opojne zlatice, endemita Zasavja, sem – ne prvič ta dan – pomislila, da sicer lepemu pohodu manjka pika na i: opojna zlatica. Žal tokrat nisva videla nobene. Na križišču v Ključevici sva končno odkrila, kje sva "zgrešila": ne bi bila smela slediti markacijam (!), ampak bi bila morala kažipotu cesta Kum. Po že znani poti sva se spustila do Cemka, pod njim pa ne po markirani stezi, ampak po vzporedni, opaženi zjutraj. Kmalu se je staknila z markirano. Na križišču pri razpelu sva se pomudila pri dveh pisanih metuljih – tigrčkih (hvala Dušanu Klenovšku, ki mi prijazno pomaga z imeni in drugimi podatki o živalih). Kmalu zatem so padle prve kaplje. Ko sva se po dobrih dveh urah hoje spuščala k avtu, se je na pot z žičnico čez Savo pripravljal par, ki sva ga videla nabirati preslice za čaj. Sploh se nama ni več zdelo nevarno. Morda naslednjič.