03 junij, 2012

Tudi Cerkn York ima svoj "Centralni park"

Ko sva bila na letošnjem festivalu Jazz Cerkno, sva opazila grafit Cerkn York. Jazza je v New Yorku kajpak več kot v Cerknem, a če upoštevamo razliko v njuni velikosti, ima Cerkno veliko prednost: sicer prostrani newyorški Centralni park tiči sredi mesta, cerkljanski "park" pa je tolikšen, da mestece tiči sredi njega – med bujnim zelenjem, hribi in drugimi lepotami. Tokrat sva si izbrala Šebreljsko planoto. Iz Cerknega sva se odpeljala v smer Tolmin in v Želinu zavila desno. Na Reki naju je kažipot levo Šebrelje 1h15 usmeril na most čez Idrijco. Že od tam se vidi zvonik cerkve sv. Ivana, ki kuka iz drevja na hribu. Onstran mostu sva parkirala na majhnem parkirišču poleg informativne table Arheološkega parka Divje babe, kjer se asfalt konča.

Sveti Ivan (573 m) in Divje babe

Makadamska cesta kmalu zavije levo in tam se desno odcepi pot k majhnemu seniku. Ta očitno ni tisti, ki ga omenjata vodnika Idrijsko-cerkljanska planinska pot ter Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, češ da pri njem zavijemo ostro desno k Reki 17. Kratko malo ni ga več. Najbrž je stal na mestu, kjer sva videla gradbene stroje (to območje se imenuje Log ali Na Logu). Tam je res oster desni odcep (na skali pred njim sva precej po naključju opazila edino markacijo, vidno le iz nasprotne smeri), po katerem sva se mimo Reke 18 povzpela  do zadnje hiše (17), kjer je treba čez dvorišče in levo nad domačijo po ni nič kaj uhojeni stezi ob kamnitem kanalu. Prečkala sva ga po brvici in prišla do neoznačenega razcepa; odločila sva se za pot navzgor. Pripeljala naju je na naslednji neoznačen razcep, kjer je prava leva, ožja pot. Sčasoma postane razločnejša in se iz grape vzpenja levo v ključih med salomonovimi pečati, repuši, trilistnimi vetrnicami, kukavicami, šmarnicami, gnezdovnicami, dolgolistnimi naglavkami, krvomočnicami ... Dosegla sva skalno steno; pot po policah ob njej je razgledna in slikovita. Posebno lepo mora biti jeseni, ko pordeči ruj, tokrat pa so naju razveselile travnolistne perunike. Po tričetrt ure sva stopila na gozdno cesto. V desno je le nekaj minut do cerkve sv. Ivana, kjer naju je že čakal vodnik Štefan Lapanja, ki ve vse o Divjih babah. Vstopnina za posameznike (do 5 oseb) je 20 evrov ne glede na število obiskovalcev (za naju torej po 10 na osebo), za skupine pa po 3,50 evra na osebo.

Nahrbtnika in palice (te so na poti k Divjim babam bolj v nadlego kot v pomoč) sva pustila v cerkvi. Vodnik naju je opozoril na ostanke avstrijskih strelskih jarkov iz prve svetovne vojne. Med četrturnim spuščanjem po zavarovani poti sva izvedela, da je bila med prvo vojno v gozdu levo od tod bolnišnica za konje s fronte. Pred prvo jamo, Divje babe 2, stojijo miza in klopi. Ta je odprta; v njej (še) niso našli sledov prebivalcev iz preteklosti, današnji pa so predvsem netopirji. Zanimivi so škrlatno rdeči lišaji, ki baje še nimajo imena. V steni nad potjo gnezdi par krokarjev; kosmi, ki ležijo pod gnezdom, so njuni izbljuvki, večinoma dlake pojedenih živalc. Do znanega najdišča iz stare kamene dobe ni bilo več daleč.

Jama Divje babe 1 je zaklenjena pred "ljubiteljskimi arheologi". Ker je v njej tudi poleti hladno, je priporočljiva kaka jopa. V lepo vidnih plasteh kamnin iz različnih obdobij se razloči množica kosti, največ jamskega medveda. Jamo so začeli raziskovati leta 1978. V njej so doslej našli kosti več kot 50 vrst živali, nekaj sto kosov orodja in ostanke številnih kurišč. Najznamenitejša je svetovno znana 50.000 do 60.000 let stara koščena piščal, ki naj bi jo bil izdelal neandertalec, domnevno najstarejše glasbilo na svetu. Glasbenik, slikar in pesnik Ljuben Dimkaroski jo je dolgo proučeval in dokazal, da je nanjo mogoče res igrati, ne le "piskati". Gospod Štefan je izdelal precej natančen posnetek piščali.

Vrnili smo se k sv. Ivánu (tako cerkvi sv. Janeza Krstnika pravijo domačini, na oltarju pa je napis S. Janes Kresnik). Cerkev je bila zgrajena menda že leta 1152. Prej je bilo po nekaterih virih na njenem mestu svetišče boga Sonca. Oltar je delo znanega podobarja, rezbarja in pozlatarja Jožefa Štravsa iz Ravni pri Cerknem. Vodnik je na najino presenečenje meni nič, tebi nič zamenjal oltarno sliko. Za preverjanje, ali so okoli cerkve res najmočnejše energijske točke na Primorskem, si nismo vzeli dovolj časa, smo pa srečali tolstega goža. Gospod Štefan nanju je zapeljal še slaba 2 km do Šebrelj (pri številki 16 je vrnil cerkveni ključ) in nama nad trgovino v zadružnem domu pokazal razstavo o Divjih babah: panoje s slikami in opisi izkopavanj, neandertalčeve piščali in drugih najdb ter življenja neandertalcev, jamskega medveda in drugih živali. Blizu zadružnega doma stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne. Poslovili smo se in midva sva spet vzela pot pod noge.

Vrhovec (1079 m)

Od zadružnega doma sva se napotila naprej po asfaltni cesti mimo kozolčka z zemljevidom kraja do križišča, kjer ta cesta zavije desno proti Stopniku. Tam sva jo zapustila po ožji asfaltni (smer Jagršče), ki teče mimo gasilskega doma, vodnjaka z letnico 1906, znamenja in makadamskega odcepa levo proti Jagrščam. Na ostrem desnem ovinku še vedno asfaltne ceste se v levo odcepita dve gozdni cesti ali kolovoza; desni krak se vzpenja, levi pa teče pod njim. Ni čisto jasno, ali kažipota "naprej" Jagršče in Krnice kažeta vsak na svoj krak ali oba na enega in na katerega. Odločila sva se za gornjega. Po njem sva prisopihala iz gozda na travnik, kjer se pot kar konča. Usmerila sva se proti veliki lipi, tam pa zavila levo po prečni stezi v gozd. Desno pod seboj sva videla hiše in krajevno tablo Šebrelje. Ko se je po četrt ure pot prekucnila navzdol, sva domnevala, da je za nama pohlevni Ravni vrh (789 m). Po blagem spustu sva pristala na kolovozu ravno pri razcepu – desni krak se rahlo vzpenja, levi pa rahlo spušča. Markacij ni bilo videti. Odločila sva se za desni, zgornji krak. Poslej sva hodila po poštenem kolovozu, skoraj gozdni cesti. Za kratek čas sva izstopila iz gozda in tam onkraj ograjenega travnika na desni stoji lovski dom na Lascah, od katerega cesta iz Šebrelj ni več asfaltirana. Ko sva se vrnila v gozd, sva kmalu dosegla njeno makadamsko nadaljevanje in po njem zavila levo navzgor. Prispela sva na križišče: odcep levo vodi v Jagršče, desno (naravnost) pa se pride v Krnice. Vzpon se je kmalu končal na Šebreljskem Vrhu, pri obnovljeni kapelici iz leta 1912 in domačiji Šebrelje 83. Nadaljevala sva po travnatem kolovozu levo od hiše. Med množico pogačic, mimo starega senika in po pravem "nasadu" zelenih čmerik pa tudi orlic, zlatic, vetrovk, spominčic, kukavic in drugega cvetja sva se naglo dvigala. Že sredi pobočja sva zagledala velikansko panoramsko tablo tik pod vrhom, označenim z betonskim stebrom. Iz Šebrelj sva hodila slabo poldrugo uro. Vrhovec imenujejo tudi Lokvarski grič/vrh (ali kar Vrh), ker je zadnja kmetija pod njim Lokvar. Proti severu je lep razgled na Šebrelje s Kojco v ozadju, Jagršče ter pol travnati, pol gozdnati Špik in desno od njega Jerebovo domačijo, v ozadju pa se vidijo Julijci, vse lepo naslikano in popisano na panoramski tabli. Ni čudno, da mi je Anka priporočila Lokvarski grič, češ da se z njega vidi pol sveta.

Na cesto sva se vrnila nekoliko za Šebreljskim Vrhom. Tam se od nje odcepi navzdol kolovoz. Najin "kažipot" je bil Špik. Pristala sva na eni cesti niže (nad hišo Šebrelje 79), ki naju je pripeljala na križišče, kjer sva gor grede zavila proti Krnicam, zdaj pa sva se vrnila iz smeri Jagršče. Po že znani poti pod lovskim domom sva prišla do razcepa, kjer nisva zavila nazaj na pot vzpona (levo), ampak sva se spustila desno po kolovozu. Vodil naju je mimo vodnega zajetja ter nad Pšenkarjem in nad označeno potjo v Jagršče. Ko sva se združila z njo, sva bila spet v svetu markacij. Kmalu sva stopila na asfaltno cesto na ostrem ovinku, kjer sva zjutraj ugibala, kam kažeta kažipota Krnice in Jagršče. Očitno sva tja grede izbrala napačno pot, pred katero "svari" tudi M. Bradeško v Planinskem vestniku 12/10 (če bi ga bila prebrala med pripravami na pohod, bi bila prikrajšana za nemarkirano različico in nekaj tavanja). Mimo še enega odcepa v Jagršče sva se po asfaltu vrnila v Šebrelje; desno pod cesto stoji značilna sušilnica za sadje (pajštva), kakršnih je v teh krajih precej.

Na križišču, kjer sva gor grede zapustila glavno cesto skozi vas, sva zavila desno proti cerkvi sv. Jurija iz leta 1750, da se ne bi vračala po isti poti. Na pokopališču stoji zanimiv spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Od cerkve sva šla še naprej po asfaltni cesti. Za hišo št. 43 se asfalt konča, pred št. 40 pa sva zavila desno na kolovoz. Ko ta zavije desno navzdol, je treba naravnost naprej po stezici čez travnik. Mimo ograde za jelenjad sva se spet vrnila v gozd. Prijetno mehka, a zelo ozka potka teče vzporedno s strmim pobočjem. Pri visoki brezi in nekakšnem mejnem kamnu kmalu spet pripelje na travnik, onkraj katerega se vidi cerkev sv. Ivana. Pri hiši Šebrelje 15a sva dobila od gospodinje pijačo in napotke, saj pozna vse poti in stezice tam okoli. Odpeljala naju je nazaj h kamnitemu mejniku. Pri njem bi bila morala že takoj ob izstopu iz gozda zaviti desno in spet v gozd. Tam sicer ni ne duha ne sluha o kaki poti, a ko sva napravila nekaj korakov skozi podrast, se je pokazala sprva manj razločna, potem pa čisto dobra stezica, ki se spušča v dolino Sevnice. Izpod skalnih sten se nama je ponujal lep pogled na Jagršče in grapo Kopačnice.

Ozka stezica ponekod sitno visi nad strmino, a slediti ji ni težko. Ker očitno ni (več) prometna, se je treba nekoliko tepsti z grmovjem in tam sva najbrž "nabrala" številne klope, ki sva jih odkrila šele doma. Na travniku pri opuščeni Munhovi domačiji se je stezica izgubila v nepokošeni travi, v kateri pa so se prav dobro počutile rože in živalce. Najprej so nama kazali smer električni drogovi, potem pa sva ob levem robu travnika opazila ostanek kolovoza, ki je v gozdu postal razločen. Ob rečici sva se napotila k obnovljeni hiši na levi in kolovoz se je prelevil v makadam. Desno pod cesto je ribogojnica.

Že čez 5 minut sva bila spet tam, kjer bi moral stati "znameniti" senik, in preden sva prišla do avta, je zazvonil telefon. Gospoda Štefana je najbrž malo skrbelo za naju, kajti kdor ne najde niti tolikšne stvari, kot je senik (tudi on nama je namreč zatrdil, da senik je in še kažipot poleg), se zlahka izgubi. Pa se nisva! Hvala za skrb.

Ni komentarjev: