21 oktober, 2012

Z'če, za Nekorošce Setiče


Ni tako redko, da naju vremenska napoved usmeri na tisti dan bolj sončno senčno stran Alp. Prvo soboto v oktobru sva se spet odpravila tja. Skozi Borovlje (Ferlach) in Bajdiše (Waidisch) sva se mimo avtobusne postaje, ki nama je bila izhodišče za sedlo Koce in Grlovec, zapeljala v vasico Sele-Fara (Zell-Pfarre; zapisi obeh imen so različni) in parkirala pri šoli; večina se ustavi na parkirišču pri gostilni Malle, ki očitno ni (le) gostilniško. Ko sva bila na Javorniku in Košutnikovem turnu, sva namreč vrgla oko na Setiče (1922 m).
 

Prikupne Sele in okoliške mehke griče je še ovijala megla. Za šolo sva se napotila mimo transformatorja po asfaltni cesti, ob kateri imajo nekatere hiše tablice s slovenskimi imeni. Ko sva se tod vračala z Javornika, sva pod zapuščeno hišo št. 70 nadaljevala mimo kapelice in kmetije, ker nisva vedela, da to ni zaželeno; označena pot že pod kmetijo zavije z asfaltne ceste desno v breg ob pašni ograji in pri št. 70 sva morala dvakrat preplezati ograjo. Nad hišo sva se povzpela po desnem robu travnika v gozd, kjer se travnati kolovoz spremeni v ozkega peščenega. Zelo strm je, le kmalu nad vstopom v gozd je kratka uravnava, kjer je kar mrgolelo sirovk. Desno pod potjo sva slišala potok in ga pozneje tudi prečkala. Kolovozov in poti je veliko, a markacije so naju brez težav pripeljale na gozdno cesto. Desno od svojega kolovoza sva opazila še eno pot, tudi markirano, ki se je iztekla na cesto tik kolovoza. Napotila sva se levo po cesti in med drevjem nad seboj že zagledala Setiče, tudi križ na vrhu.

 
Po dobrih petih minutah sva zavila levo s ceste na pot čez poseko (novi vodnik Karavanke tega ne omenja, ampak vodi kar po gozdni cesti), kjer se na markaciji prvič pojavi številka 603. Po zelo strmem gozdnatem pobočju, katerega zadnji del je prepreden z nepotrebnimi "bližnjicami", sva spet zavila levo na gozdno cesto in se po nekaj korakih povzpela desno z nje k Užnikovemu križu. Nasproti njega je na hribčku z mizo in klopema še eno razpelce. Užnikov križ stoji pod vrhom Pasjega čera/Trebja (Hundsrücken, 1304 m), na katerega vodi po ozkem grebenu neoznačena pot (manj kot 5 minut). Seveda sva morala zlesti gor. Lahko sva si ogledala ves Košutin hrbet od tolstega zadka do glave, Veliki vrh imenovane, a zaradi jutranjega sonca le kot silhueto, iz katere je najbolj izstopal Košutnikov turn.

Vrnila sva se k Užnikovemu križu in pred njim zavila desno na ozek greben. Odtlej sva sledila oznakam 631/5. Mehka potka, posuta z iglicami, naju je vodila po senčnem smrekovem gozdu. V slabe četrt ure sva bila pri lovski koči (nekoliko levo s poti; Nikolausjagdhütte, 1400 m – na koči je slabo čitljiv napis SH 1430). Pred njo so miza in klopi, nedaleč proč pa eno podrto in eno novejše stranišče. Od koče je še lepši razgled na vso Košuto in naprej v desno, začenši s Košutico. Skupaj z nama so se sončile redke rožice, zato pa so imele tiste toliko več obiskovalcev. Nedaleč od lovske koče sva prišla na gozdno cesto. V vodniku je tu omenjena zasebna koča, zato sva se nekoliko ozrla naokoli. Na levi v goščavi sva opazila lesenjačo, ki se je izkazala za prežo (v teh krajih so v navadi take, ki so prislonjene v breg, ne na stolpu z lestvijo – rečem jim pritlične), malo naprej pa je ležal kup lat, premajhen za ostanke koče. Po cesti sva napravila le nekaj korakov v desno in takoj zavila levo na kratko bližnjico. Kjer sva se vrnila na cesto, so po njej rasle tintnice. Prečkala sva jo in čez čas z jase, ki jo "krasijo" ostanki precejšnje pritlične preže, spet lepo videla svoj cilj. V kratkih ključih sva se vzpenjala mimo slike jelena na sušečem se macesnu ter se tu in tam ustavila, da sva v vrzelih med drevjem opazovala Košuto in dolino. Prekoračila sva travnato grapo, kjer zavije desno navzgor, in na zgornjem robu, do koder sva jo lahko videla, stoji običajna preža. Na tej višini že prevladujejo macesni, zato je pobočje najbrž že vse zlato. Onstran grape se pot nadaljuje v dolgih ključih. Izmed čedalje redkejših in nižjih dreves (macesni so tam že rumeneli) sva stopila na plano, na strmo pobočje s posamičnimi grmi in krivenčastimi drevesi. Trava je bila tod še vsa rosna. V Julijcih se je začelo oblačiti, Košuta pa nama je poslala nekaj koprenastih meglic, a niso priplavale do naju. Spet se je pokazal križ in kmalu sva stala na vrhu.

Stanko Klinar v svojih Karavankah pravi: "Po Šašlu se gora imenuje Žetiče, v izgovorjavi domačinov Z'če. Izgovarjava tega imena seveda presega zmožnosti nekoroškega Slovenca, ki se zato vdajniško oklepa poslovenjene oblike nemškega zapisa in izgovarjave. (Jokaj, ljubljena dežela!) " Ob vznožju lesenega križa je vpisna skrinjica. Dve plašni kavki sta stopicljali naokoli in se razgledovali s križa. Razgled je res imeniten. Tik pred ciljem sva srečala planinki, ki sta pozdravili po nemško, a sva v vpisni knjigi videla, da sta Slovenki. Le kaj je Avstrijcem, da na tak dan ni nobenega na spregled, sva se čudila. Sama sva bila na vrhu, pa tako lep dan je bil. Šele čez čas se nama je pridružila domačinka, ki je po najini govorici sklepala, da sva Nizozemca, in potem jih je prišlo še nekaj, še več pa sva jih srečala med spustom. Smo Slovenci res bolj "pridni"?

Vrnila sva se po poti vzpona. Z vrha sva opazila jasico z leseno hiško, zato sva po dobrih 10 minutah zavila desno s poti skozi pas gozda na travnik gledat, kaj je to. Pod macesni čepi še ena pritlična preža. Do nje ni niti pet minut. Spet sva se ustavila pri lovski koči; po malici na vrhu se je prilegel še posladek – košček čokolade. Ko sva prišla do mesta, kjer se je gor grede poleg najinega kolovoza iztekla na gozdno cesto še ena pot, sva se jo odločila preizkusiti. Najprej se je nepričakovano vzpenjala in razen prve markacije nisva več zasledila oznak (morda je prva le nerodno postavljena in v resnici kaže na kolovoz). Nekaj časa sva hodila po ozkem grebenu, nato pa sva se začela strmo spuščati. Ob poti je zabitih v tla nekaj kovinskih cevi, pobarvanih rdeče. Pristala sva na peščenem kolovozu. Nisva vedela, v katero smer morava zaviti; odločila sva se za precej strm spust v levo. Kmalu sva prestopila pašno ograjo in pod seboj že videla hiše. Prestopila sva še eno ograjo ter mimo vodnjaka, garaže in gospodarskega poslopja prišla na asfaltno cesto. V vas Sele-Fara sva se vrnila z nasprotne strani. Malo sva se še pomudila pri šoli, kjer so poleg igral in plezalne stenice koli z izreki. V skrinjici so na voljo dvojezične brošure 110 let kolov, 110 izrekov, ki jo je Katoliško prosvetno društvo Planina Sele izdalo ob 110-letnici društvenega kulturnega delovanja v Selah. V brošuri je 110 izrekov, zemljevid pa kaže, kje stojijo koli.


Iz podatkov, da nama je hoja gor vzela dve uri in četrt, vrnitev manj kot uro in tričetrt, potepala pa sva se skoraj sedem ur, lahko sklepate, da je bilo lepo.

Ni komentarjev: