Mirna gora, najvišji vrh Bele krajine

Zadnjo septembrsko soboto sva našla sonce na edinem belokranjskem tisočaku. Zahodni vrh Mirne gore meri 1051 m, vzhodni, pod katerim na 1000 m stoji planinski dom, pa 1047 m (na domu piše 1048 m). Skozi Dolenjske Toplice, Podturn in Črmošnjice sva se odpeljala na preval Brezovica, tam pa zavila desno na makadamsko cesto proti Brezovici pri Črmošnjicah. Parkirala sva nasproti majhnega vodovodnega objekta. Po kakih 100 m je na drevesu napis Mirna gora, ki se komaj še vidi izpod bršljana.

Pred prvimi hišami sva se napotila levo mimo razvalin cerkve sv. Florijana in po senčnem kolovozu do kapelice, pred katero sva zavila ostro levo mimo divjega odlagališča smeti na travnik. S travnatega kolovoza ob njegovem levem robu sva daleč na desni opazila na drevesu ob robu gozda velikansko markacijo. Tako sva vedela za smer, kar nama je olajšalo pot navzdol čez travnik po slabo opaznih kolesnicah in na dnu sva laže našla pravo vrzel v grmovju, kjer se skrivata markacija in kažipot. Mimo omenjene velikanske markacije (pobarvanega plastičnega pokrova) sva dosegla zgornji rob travnika z obilico dežnikaric. Kolovoz v gozdu na desni je bil silno blaten, prava drsalnica. Oznake so naju pripeljale do »ograje«; zlezla sva pod trakovi, napetimi zaradi živine. Tintnice so rasle kar po kolovozu, v gozdu pa še golobice, turki, sirovke. Na štorih je bilo vse polno prašnic. Čeprav je tam gozd prepreden s kolovozi in potmi, so naju markacije zanesljivo vodile, še preveč jih je bilo. Privedle so naju na pošteno gozdno cesto, ki se tam konča. Vodnik Dolenjska, Bela Krajina, Notranjska je nič ne omenja. Po nekaj minutah sva na pretirano označenem odcepu zavila desno v breg, dosegla makadamsko cesto v Škrilj in se napotila desno navzgor po njej. Knafelčevim markacijam so se pridružile oznake Pastirske poti (beli krogi z zeleno zakrivljeno palico). Nekaj ostankov hiš in ena, ki še »deluje«, a ni naseljena, priča o nekdanji kočevarski vasi.

 

Za Škriljem sta dva kažipota za Mirno goro: eden kaže naprej po cesti (pot brez rose in klopov), druga pa levo v gozd. Te vodnik sicer nič ne omenja, a sva se »neustrašno« napotila po njej. Pripeljala naju je do slabe gozdne ceste. Prečkala sva jo in ob kolovozu na drugi strani je bilo spet obilo gob. Pot je postala strma in blatna, spolzka. Mimo napisa Vrh na deblu (odcepa desno) sva se najprej povzpela k planinskemu domu na Mirni gori. Okrog njega je množica kažipotov. Poleg doma stoji cerkev sv. Frančiška Ksaverija, varuha pred vremenskimi ujmami; dokler je niso sezidali, je zmaj iz votline na gori bruhal hudourne oblake, potem pa je zavladal mir (od tod po legendi tudi ime gore). Oskrbnica ima ključ, tako da si je cerkev mogoče ogledati. Na pročelju je malteški križ; cerkev spada v semiško župnijo, ki jo upravljajo patri križniškega reda. Nekdanji cerkveni zvonik služi za razgledni stolp (v njem sicer še visi zvonček), s katerega se vidijo Bela krajina, okoliški hribi in del Hrvaške. Povzpela sva se še mimo oddajnika na vrh, ki pa ni razgleden.

Po okusnem kosilu sva se vrnila po gozdni učni poti Planina‒Mirna gora. Nekatera drevesa so označena s tablicami (s slovenskimi in latinskimi imeni). Avtor številnih poučnih in informativnih napisov je legenda teh krajev Franc Janež, ljubitelj narave, gozdar po poklicu in srcu. Kombinacija krmilnice in preže, kakršnih midva ne odobravava posebno, si je prislužila njegov napis Skrb za divjad. Najbrž bi nama znal razložiti, zakaj. Na Planini so naju pričakali številni kažipoti, partizanski spomenik, ob njem miza s klopema pod strešico, informativna tabla o tej kočevarski vasi, zemljevid ter opisi gozdne učne poti, poti Po sledi gozdne železnice Črnomelj‒Leseni kamen, Pastirske in Trdinove poti. Mnoge hiše so opuščene in celo razpadajo, a veliko je obnovljenih. Zavila sva levo mimo obnovljene cerkve sv. Elije in starega kočevarskega pokopališča. Tam naju je v uživanju prelepega dne nekoliko streznil napis Območje medveda. Med potjo sva se večkrat ozrla v levo proti Mirni gori in oddajniku na njej. V opuščeni kočevarski vasi Kleč je ob makadamski cesti spomenik ‒ skromen ostanek cerkve.

Kažipot kolesarske poti 6 nama je povedal, da je od Lovske hiše Kleč še 2,5 km do Vrčic. Čez čas sva se nasproti spomenika tragično preminulemu lovcu odločila za označeno bližnjico v levo. Na naslednjem večjem križišču naju je pričakalo še eno opozorilo: Pozor medved v. bližini. Zavila sva levo in kmalu stopila na asfalt. Do Vrčic ni bilo več daleč. Mimo cerkve sv. Martina in gostilne Cvet sva prišla na glavno cesto in zavila levo nanjo. Hoja ob njej ni bila prijetna, čeprav ni bilo veliko prometa, zato sva pri tablici 216/1178 km 3,5 zavila z nje na kolovoz levo navzdol. Prestopila sva električnega pastirja in se podala čez travnik proti Brezovici, kjer sva »uplenila« vsak svojo dežnikarico za obed. Gor dobri dve uri hoje, dol dobri dve in pol.