Malo po svoje na Stegovnik

Četrtek je bil tako lep, da bi ga bilo greh zapraviti med štirimi stenami, pa sva se že spet odpravila proti Medvodju. Tam sva doslej vedno zavila levo, tokrat pa desno za kažipotom Stegovnik – 3^h, mimo odcepa desno proti Stegovniškemu slapu in razpadajočih hiš (Jelendol 23) ter čez kak kilometer parkirala na označenem parkirišču na desni. Levo onstran Tržiške Bistrice so krmilnice za divjad in skladišča za krmo (k njim vodi most), nasproti tostran reke pa – kako predvidljivo – preža. Na pot sva se odpravila z napotki s spletišča Hribi.net v žepu, a se je ta zirehaški načrt spremenil v pravi mali podvig.

 

 

Od parkirišča sva se napotila po gozdni cesti in kmalu za cestno zapornico prišla do mostu, kjer se v Tržiško Bistrico izlije Fevča, ki priteče z desne. Zavila sva na gozdno cesto ob Fevči in na ostrem desnem ovinku pri betonskem mostu še enkrat pogledala napotke. Zdaj nama je jasno: tu bi bila morala zapustiti Fevčo, midva pa sva zapustila cesto in tako se je začela najina avantura. V omenjenem ovinku se odcepi levo v breg slab kolovoz, ki sprva teče vzporedno s Fevčo, in odtlej se dejstva nikakor niso ujemala z napotki s spleta. Na razcepu čez 5 minut sva se držala »glavnega« kolovoza, torej levega kraka. Kmalu se nama je odprl lep pogled na Dobrčo na levi, ko pa sva se ozrla, se je iznad gozda dvigala Stegovnikova stena Čeri. Kolovoz je strm in komajda vozen. Ko se je po dobrih 10 minutah v gostem smrekovem gozdu končno obrnil v želeno smer, desno, sva se znašla pred naslednjim razcepom; izbrala sva desni krak. Potem se je najin kolovoz kar končal, z leve pa je pritekel drug in nadaljevala sva po tem, silno blatnem. Takrat sva že vedela, da sva zgrešila opisano pot, a sva junaško nadaljevala po svojem (Janijevem!) občutku. Ta naju je pripeljal na gozdno cesto, na katero z leve priteče še ena. Po tej sva se sprehodila do prvega ovinka in imela kaj videti: Košuto, da bi se je skoraj lahko dotaknila. Na desni je kukala izza bližnjih hribov konica Tolste Košute, sledil je nazobčan greben, levo od njega so se vrstili Košutnikov turn, Macesje (Ostrv, Macesje, Perilnik in Užnik), Tegoška gora (koničasta istoimenska gora, Klada, Pišenca in Pungrat). Desno od Košute je Plešivec kazal svoj skalnati zob. Zelo dolgo sva se zamudila in kar pozabila, da pravzaprav ne veva, kje natanko sva.

Vrnila sva se na križišče in naprej na »glavno« gozdno cesto. Že po nekaj metrih se desno z nje odcepi razrit kolovoz. Janiju se je zdel tak kot tisti na sliki na spletu, zato sva veselo zakorakala po njem, vendar nadaljevanje poti ni bilo prav nič podobno opisu. Nekoliko više sva imela z njega še lepši pogled na vso Košuto od Velikega vrha do Tolste Košute pa tudi na Dobrčo in Triglav. Po dobre četrt ure se je blatni kolovoz pod poseko na levi pri enem izmed mnogih potočkov nehal; nadaljevala sva po travnatem, razmeroma širokem, a zelo poraščenem. Tudi tega je bilo v nekaj minutah konec. Po krajšem »bojnem posvetu« sva se pognala v brezpotni breg na levi, najprej naravnost navzgor, začenši pri jeziku proda, ki ga je v travo nanesel droben potoček, ko pa sva desno zgoraj zagledala vrzel med drevjem, sva zagrizla v tisto smer in pri vrzeli dosegla gozdno cesto. Ker se nama je zdelo, da je najnižja točka, ki sva jo videla levo od Stegovnika, sedlo Pri lojtri, kamor sva bila namenjena, sva se spustila desno po cesti in čez slabih 10 minut opazila skromno klopco iz brunc, nekaj metrov niže pa še odcep levo: tokrat res tistega s spletišča Hribi.net! Z dodatkom: pričakal naju je možic.

Nadaljevanje poti se je popolnoma ujemalo z opisom. Ko je blatni kolovoz napravil levi ovinek, sva se podala desno na drugega (ta sploh ni težko sledljiv – to je edino neujemanje dejstev z opisom tega dela poti). Na naslednjih štirih razcepih sva vsakič izbrala levi krak, potem pa se je kolovoz končal. Po stezi sva v nekaj korakih dosegla sedlo Pri lojtri (1486 m), kjer sva zagledala prvo markacijo. To križišče planinskih poti je v gostem smrekovem gozdu. Na drevesih so napisane smeri: naprej navzdol Jezersko, levo Brsnina in desno najprej Stegovnik, nato Javornik. Ubrala sva jo po prvi poti desno. Večino časa sva hodila po grebenu ob žicah – ostankih nekdanje velike obore za jelenjad. Nenadoma se je Jani, ki je hodil spredaj, glasno prestrašil: za potjo sta skrita za grmom tiho sedela možaka v neopaznih lovskih oblekah. Seveda sva jima pokvarila lov, a sredi tedna res nista pričakovala planincev. Po pol ure grizenja kolen (strmina je precejšnja in ker je bilo nekaj malega snega, sva bila zelo pazljiva, da nama ne bi zdrsnilo; k sreči je bilo toplo in sneg ni bil pomrznjen) naju je napis na skali obvestil: Vrh 10 min. Malo dlje je trajalo, da sva ga dosegla, kajti zadnje četrt ure je greben ponekod precej ozek, čez skalno poličko sva si pomagala z jeklenico, zadnji vzpon pa je bil zaradi spranih tal zdrsljiv. Na prvem predvrhu stoji majhen možic, na drugem cela piramida, na tretjem pa je vpisna skrinjica. Ko sva od nje pogledovala na prvi predvrh, kjer sva pustila nahrbtnika, so se prikazale štiri postave: mladi starši in dva majhna otroka.

Stegovnik je zelo razgleden. Poleg Košute in drugih že med potjo naštetih gora se z njega vidijo še grintovška in krvavška skupina, Kozji vrh, Storžič, Pečovnik in za njim avstrijske gore. Sredi gozdov sva prepoznala Medvodje. Vrnila sva se na prvi predvrh in poklepetala z mamico in očkom. Alpinista sta in otroka tudi že plezata. Deklica in deček sta se brezskrbno igrala med ruševjem. Kar je za naju skoraj podvig, je zanju igra.

Vrnila sva se po isti poti. Malo sva se bala, ali jo bova spet našla, pa je kar šlo. Na križišču, kjer sva zjutraj opazovala Košuto, sva ustavila tekača, da sva ga vprašala, ali bi po tej cesti prišla v Medvodje. Pritrdil nama je. Ker se je vse srečno končalo, sva bila pravzaprav zadovoljna, da sva že na začetku zgrešila opisano pot, saj je bila najina veliko prijetnejša in zanimivejša kot hoja po gozdnih cestah. Približno tri ure hoje gor, dobri dve dol, za »začimbo« majčkeno strahu, da bova zašla, pa sončen dan, ko sva lahko uživala v naravi in razgledih. Če vse to seštejem, vem, zakaj me danes, na Martinovo nedeljo, pogled skozi okno na deževen dan nič ne žalosti. Besedo o tem, ali je prav Stegovnik ali Štegovnik, pa tokrat prepuščam Janiju.