07 november, 2012

Kraguljišče brez kraguljev

Zaradi vremenske ujme v večini Slovenije se nama je v nedeljo zdelo še najbolj varno Pohorje. Odpeljala sva se v Vitanje. Najprej sva opazila cerkev sv. Marije na vzpetini nad naseljem (Matere Božje na Hriberci, zgornjo). Nadaljevala sva skozenj mimo okrogle zgradbe Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) proti župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla (»zimski«, ker so v njej obredi od praznika vseh svetih do velike noči, spodnji), pred katero je razcep. Sledila sva smerokazu Zg. Dolič in takoj nato zavila desno za smerokazom Rakovec. Vso pot je deževalo in še ko sva parkirala pri velikih skladovnicah desk pod Hudinjo 2, je rosilo.
 
Nasproti parkirišča je na drevesu kažipot Rogla 3,5 h. Preden sva po gozdni cesti prišla do št. 2, je dež k sreči ponehal in čez dan sva bila deležna celo nekaj sončnih žarkov. Pod hišo se v breg odcepi stezica; dostop nanjo otežujejo podrto drevo in veje. Pot po gozdu ni zelo razločna, je pa dobro markirana. Pri visoki brezi sva stopila na travnik, od koder je lep pogled na Vitanje in Paški Kozjak, le Basališče se ni moglo otresti kape. Vzpenjala sva se med starimi sadovnjaki in bogato obloženimi šipkovimi grmi. Kmalu nad sila zanimivo kapelico (že arhitektura je posebna, Marija, stoječa na glavi kače, ki drži med zobmi jabolko, pa sploh ni pogost prizor) sva dosegla makadamsko cesto pod kmetijo. V travnatem bregu onstran ceste je s podrto jablano obležala tudi markacija, tako da nama ni bilo takoj jasno, kam naprej. Mimo se je pripeljal domačin in nama svetoval, naj se povzpneva »kar naravnost, ne levo ne desno, po vódoli«, karkoli že to pomeni. Više gori je bilo z markacijami spet vse v redu. Prestopila sva nič koliko žičnatih ograj; pocinkane žice na še vedno zeleni travi večinoma nisva zagledala, dokler se nisva skoraj spotaknila čeznjo. Nad vodnim zajetjem se pot obrne v desno, levo izza brega pa kuka (najbrž telefonska) antena. Kmalu zatem sva na desni že videla cerkev sv. Vida. Z makadamske ceste pod njo sva se prebila k njej kar po brezpotju. Precej v slabem stanju je, gospodarsko poslopje poleg pa še v slabšem. Zraven stoji naseljena hiša. Od daleč je bil prizor dosti prikupnejši.

Zadaj na cerkvi je markacija. Od nje sva se odpravila po kolovozu nazaj na makadamsko cesto, kjer je celo kažipot, torej sva bila preveč neučakana in nama ne bi bilo treba riniti po brezpotju. Od tam ni bilo daleč do asfaltne ceste. Po kakih 100 m asfalta mimo nekaj hiš in lesene avtobusne postaje se za Hudinjo 24 v levo odcepi kolovoz – bližnjica do naslednjega kosa asfalta. Kar strm klanec se zravna pri obeljenih deblih, ki so zaradi velikih grč podobna kipom, in še eni skupini hiš; Hudinja je zelo raztreseno naselje. Naprej je šlo po makadamu, pri naslednjih hišah pa sva zavila levo na kolovoz. Ob odcepu so ležali kosi skrilavca in nekaj skrilov je bilo lepo zloženih v kupe. Po bližnjem grmovju se je spreletavala plaha pisana šoja. Ob električnih drogovih sva se sprehodila do mize in klopc (poleg sta dve vodni pipi) na prijetnem kraju pod naslednjo gručo hiš. Mimo Založnikove domačije in pod počitniškim naseljem sva se povzpela na gozdno cesto in jo tudi takoj zapustila. Vsepovsod je ležalo preveč pločevink od piva, da bi jih bila pobirala in tovorila s seboj. Tudi v kamnolomu skrilavca sva jih videla. Takoj za njim sva zavila desno s kolovoza. Kolovozov in poti je veliko, a planinska pot je odlično označena. Na naslednjem odcepu naju je poleg markacije in puščice usmeril desno tudi podplat pohodnega čevlja. Skozi tu in tam precej temen smrekov gozd s številnimi mravljišči sva stopala po debelem sloju iglic mehko in tiho, visoko v krošnjah pa je glasno orglal močan veter. Dosegla sva oblačni pas. Gozd se je razredčil in na razcepu je z desne pritekla pohodniška pot 6 s Skomarja. Kaj je kopasti vrh pred nama, nisva dognala, ker se zemljevidi o tem ne strinjajo: kota 1219, 1267, 1281 ali 1286, mogoče Ovčarjev vrh, ki mu pripisujejo bodisi 1219 bodisi 1286 m. Svet je precej močvirnat, zato se temu območju reče Luže. Tu je 3. postaja turnega smuka »Jurij Vodovnik«. Pod nogami se nama je svetlikal bleščeči skrilavec, imenovan tudi blestnik. Poleg zeleno-rumenih markacij sva opazila tudi lesene kažipote brez napisov z rumenimi konicami; morda označujejo PP 6.

Nenadoma sva se znašla v apartmajskem naselju. Presenetile so naju pisane hiše Janko in Metka ter Veverica I‒IV. Pri njih sva zavila levo s kolovoza. Za cilj sva si izbrala Kraguljišče (1454 m) in po zemljevidu sva presodila, da sva že pod njim. Nič ni kazalo, da na vrh na levi vodi kaka pot, zato sva jo na mestu, kjer se začne kolovoz, ki se do tam vzpenja, rahlo spuščati, ubrala kar po brezpotju. Kmalu pa sva ujela drug kolovoz in bila hitro na vrhu. Ni ne izrazit ne razgleden, a med smrekami je mokrotna jasa in ob robu gozda majhna klopca – na skale položena deščica. Na kak lep dan mora biti tam zelo prijetno, midva pa se zaradi megle nisva dolgo zadrževala. Ne da bi bila videla kakega kragulja, sva odšla po tistem kolovozu in prav kmalu se je z leve pridružila označena pot iz Mislinje. Združena se nato stakneta s kolovozom iz smeri Vitanja in Skomarja, s katerega sva se torej že spet prenagljeno povzpela na vrh kar po brezpotju. Do asfaltne ceste na Roglo je bilo le še nekaj metrov. Ob njej sva odkorakala do hotela Planja (1474 m). Blatna in razmršena nisva bila ravno za v hotel, a ta k sreči premore tudi Staro kočo, kjer sva se ogrela s planinskim čajem in posladkala s pohorsko rezino. Prav na vrh Rogle (1517 m) se nisva povzpela, ker sva meglo čisto dobro videla tudi brez razglednega stolpa.

Zamisel, kako bi se vrnila po drugi poti, nama je pomagala uresničiti prijazna in prizadevna receptorka. Uspelo ji je, da sva našla drugo pot, čeprav ne ravno »najino«. Z asfaltne ceste pri hotelu sva se spustila po stopničkah v apartmajsko naselje Gaber. Z roba travnika pod Roglo 63a sva opazila markacijo, se spustila k njej in zagledala potko, ki se začne poleg letnega sankališča Rodlban. Toda za to markacijo nisva našla nobene več in tudi potka je kmalu izginila. Na pamet sva se spustila na asfaltno cesto in levo navzdol po njej do odcepa gozdne ceste desno proti apartmajem Kragulj, Veverica, Janko in Metka ter Dober dan. Preden so naju zeleno-rumene markacije pripeljale do že znanih Veveric, sva lahko občudovala še nove apartmajske bloke in privat košček gozda, ki ga poleg hiš krasijo holandski mlin na veter, vetrnica in druge pritikline. Pot do zagonetnega vrha, ki bi lahko bil Ovčarjev, sva že poznala, na tamkajšnjem razcepu pa sva se odločila za smer Skomarje, ne Vitanje. Drevje se tam zgosti, vmes pa so številne pogozdene površine (med smreke so nasadili listavce).

Po temeljitejšem spustu sva se znašla na robu gozda, kjer nad izvirom visi lonček. Zavila sva desno na gozdno cesto in mimo z zapornico zaprte ceste v Skomarje (tja so odšle tudi markacije) v četrt ure prišla na asfaltno cesto. Sledila sva smerokazu Rakovec v desno, na naslednjem križišču pa sva zavila levo na makadamsko cesto proti Vitanju. Začelo je rositi. Po nekaj neoznačenih bližnjicah sva spet pristala na (slabi) asfaltni cesti. Po četrt ure sva spoznala odcep desno: tu sva zjutraj zavila levo pri Hudinji 24. Spet sva bila na markirani poti. Toda stemnilo se je že, mokra trava in številne »nevidne« žice pa niso bile najboljša kombinacija. Jani me je kljub temu varno pripeljal do avta.

Slabe tri ure in pol gor, dobre tri dol. Poleg Janija moram pohvaliti zreške markaciste in pograjati tamkajšnje pohodnike ‒ lepo, da podpirajo domačo pivovarsko industrijo, morali pa bi bolj skrbeti za čistočo prelepih pohorskih gozdov in odnašati smeti s seboj.

Ni komentarjev: