Cicelj 12. 12. 12

Cicelj (po Križevski vasi ob južnem vznožju menda imenovan tudi Križevski Cicelj) sva odkrila, ko sva se potikala po Murovici, in končno je prišel na vrsto. Odpeljala sva se proti Litiji. Z glavne ceste sva zavila levo v Senožeti, a ker sva bila preveč neučakana, sva se morala pretikati po ozki cestici med hišami, ves čas v strahu, da bi koga srečala (zato priporočam šele drugi, ne že prvi odcep v vas). Parkirala sva nasproti gasilskega doma. Na koncu parkirišča stoji obvestilna tabla o Dolu pri Ljubljani in Senožetih. Za njo sva nadaljevala po asfaltni cesti, prečkala potoček in na križišču onstran njega zavila levo (smerokaza Križevska vas in Velika vas). Na razcepu pri kapelici levi krak pelje v Veliko vas, midva pa sva se po nekaj korakih v desno tik pred kapelico povzpela levo po markirani poti. Knafelčevim markacijam delajo družbo rumeno-rdeče, ki označujejo evropsko pešpot E6. Bližnjica je kratka, a z nadaljevanja asfaltne ceste naju je mostiček čez obcestni jarek kmalu spet povabil desno v breg.

Naslednja vrnitev na cesto naju je nekoliko zmedla. Kažipot Miklavž nasproti velikega vodnega zajetja sva razumela narobe. Njegov namen ni zelo očiten, a naprej po cesti ni prava izbira. Dognala sva, da je treba levo z nje, in odkrila dve možnosti: pred zajetjem (levo od njega), še pred kažipotom, se odcepi od ceste markirana pot; nad zajetjem (desno od njega) pa se pri kažipotu požene strmo v breg nemarkirana potka, ki se više stakne z omenjeno markirano. V snegu noben odcep ni bil posebno očiten. Poleg planinskih in evropskih markacij sva večkrat opazila tudi oznaki za Badjurovo krožno pot in Zasavsko pot. Pripeljale so naju do grička; markacije sva pustila na desni in zlezla nanj. Stopila sva na čistino s klopco in pred seboj zagledala Cicelj. Spustila sva se na drugo stran mimo razpela na asfaltno cesto. Na hribu na desni je bilo čedalje lepše videti cerkev sv. Miklavža.

Ko se je cesta izvila iz gozda, je bila pred nama Velika vas z velikim daljnovodom in velikimi hišami. Nekaj časa naju je zamudila pisana šoja, ki se je skrivala v drevesni krošnji. V središču vasi (smerokazi desno Moravče 6,5, levo Križevska vas 1, nazaj Senožeti 2,5) sva sledila puščici in markaciji. Po strmem asfaltnem odcepu med dvema novodobnima »graščinama« sva se povzpela nad vas in asfalta je bilo konec. Držala sva se kažipotov Miklavž. Slabe pol ure nad Veliko vasjo sva stopila na sedlo med Cicljem in Miklavžem. Pot do tja teče po zelo strmem pobočju, a višino premaguje lepo počasi. Precej je shojena in zato v snegu kar ledena.

 

Preden sva nadaljevala levo proti cilju, sva stopila nekaj deset metrov proti desni in mimo preže na robu gozda na plano. Prav pred seboj sva zagledala hišo, kjer me je predlani obdaroval Miklavž. Na hribu na desni se je sončila njegova cerkev, ki sva jo takrat zaradi megle komaj videla. A tokrat je bil na vrsti sosed Cicelj, zato sva se vrnila na sedlo. Markacijam sva sledila proti grebenu. Prečkala sva dva kolovoza, po tretjem pa zavila levo. Ko sva dosegla greben, sva se za kratek čas ustavila na goličavi (po ograjah sodeč pašniku) nekoliko desno s poti (pozor na slabo opazno žico!), od koder sva kljub drevju videla Storžič in Zaplato, Kočno in Grintovec, Brano in Planjavo, Ojstrico, Raduho.

Grebenska potka vodi tik pod najvišjo točko Ciclja (836 m ali morda 825 m – viri se, kakor smo že vajeni, ne strinjajo), do katere ni bilo videti ne poti ne gazi. Cilj obiskovalcev je drugi najvišji vrh (med njim in najvišjim se greben šestkrat dvigne in spusti). Ni razgleden, le na Janče naj bi se videlo, a je dolino zalivala megla. Kdo ve, zakaj klopce in vpisne skrinjice niso postavili na najvišjega. Južna stran je strma in skalnata; domačin, ki je prišel gor po »svoji« poti, nama je povedal, da je dom številnih gamsov. Žal nisva srečala nobenega.

Sonce je bilo že zelo nizko, zato sva se vrnila kar po poti vzpona. Uro in tričetrt gor, manj kot poldrugo dol. Datum, ki je – če omenim samo skrajneže – nekatere navduševal in druge navdajal z grozo, je bil za naju samo dan za prijeten popoldanski pohod na hrib nedolžnega imena in nedolžne višine. Samo? Ali ni vsak tak dan vreden zlata?