Krpljanje po pokljuških planinah

Drugo decembrsko nedeljo sva šla na Pokljuko preizkusit krplje, ker je prejšnji dan močno snežilo. Malo me je skrbelo, saj sva prebrala, da začetniki pogosto padajo, pa ni bilo tako hudo. Padla nisva nobenkrat, seveda pa je teže (naporneje) in zato tudi počasneje krpljati kot gaziti z gojzarji. Toda na krpljah ne drsi, kar nekako plavaš in ko se sneg udre, se ne usuje ves na čevlje. Parkirala sva pri biatlonskem stadionu na Rudnem polju, kjer so se delavci v mrazu (eden nama je potožil, kako jih je prejšnji dan zasipalo) trudili s pripravami na tekmo svetovnega pokala.

Ko sva prikrpljala do gozda na drugi strani stadiona, sva zavila desno proti Uskovnici. Prevrnjen napis se je opravičeval, ker cesta zaradi obilice snega ni bila prevozna. A midva sva tako in tako zavila levo proti Praprotnici in Zajamnikom. Prvi postanek sva imela na Razpotju, znanem po zdravilnem gaju. Točke blagodejnega zemeljskega sevanja so označene s kamni, razvrščenimi okoli središča, s katerim so povezane z »žarki«, zato to območje nekateri imenujejo Kamnito sonce. Po zdravje in dobro razpoloženje menda prihajajo celo tujci. Čeprav je ta blagodejni kraj na Gorenjskem, za obisk (še?) ni treba plačati. Ob Razpotju stoji lopa (garaža?), mimo katere se odcepi neoznačena pot na Konjščico. Naprej kažeta kažipota Pl.Šeh in Uskovnica, levo nazaj pa je neoznačen odcep proti planinama Praprotnica in Zajamniki (vožnja je dovoljena samo lastnikom zemljišč).

Do Praprotnice (1212 m) ni daleč. Tam je le še en pastir iz Srednje vasi s trinajstimi kravami in tremi psi(čki), druge hiše pa so prazne ali le počitniške. Tod vodi turistična sirarska pot. Brez pastirjevega napotka ne bi bila vedela, da morava zaviti desno navzdol po ograjenem in z drevjem obdanem kolovozu skozi spodnji del naselja do ceste in pri tabli Praprotnica zaviti ostro levo nanjo (kažipot Pl. na Šeh pa usmerja naprej). Med vztrajnim, a ne zelo strmim vzpenjanjem se nisva menila za odcepe in razcepe, tudi ne za markacijo, ki sva jo opazila desno pod seboj. Po skoraj uri hoda pa sva prišla na pravi razcep. Desno navzdol kaže kažipot, ki obljublja prvo pomoč ‒ sir, skuto, kislo mleko in šnopc pri Mosu (Mos je Alojz Frelih, znani rejec cikastega goveda). S to dobrodošlico naju je sprejela planina Zajamniki (1280 m), zaradi katere sva se pravzaprav podala na pot.

Do najvišje točke na drugem koncu planine najbrž ni več kot četrt ure hoda, a na dolgi »Triglavski ulici«, kakor ji pravijo nekateri, ki povezuje razpotegnjeno vrsto stanov na eni in hlevov na drugi strani, se je treba večkrat ustaviti zaradi slikovitosti naselja in imenitnih razgledov. Ti so najlepši z najvišje točke, ki jo »krasi« bajtica z rešetasto streho. Domačina sta nama povedala, da ji rečejo kapelica, in naju posvarila, naj paziva, da ne bova dobila kake dile na glavo. Tam sva pomalicala in uživala v pogledu na Zajamnike s točke, s katere je nastalo nič koliko fotografij, pa komaj katera pričara resnično lepoto tega kraja. Nad njim se dvigajo Debeli vrh, Mišelj vrh, izza Tosca sam Triglav, na levi so Bohinjsko jezero, Studor, Vogel, zelo daleč zadaj (tako naju je opozorila domačinka) je mogoče opaziti celo konico Krna. Tudi mraz ni bilo več tako zelo kot zjutraj, zato bi si bila za ta lepi kraj težko izbrala boljši dan.

Od bajtice sva se napotila levo proti gozdu. Čez dobrih 50 m sva dosegla gozdno cesto in zavila desno nanjo. Najprej sva krpljala po ravnem, nato pa se rahlo povzpela do planine Na Pečeh (okoli 1340 m; na tabli piše le Peči). Na levi strani ceste je videti kakih deset hišk. Sledi blag spust. Številni odcepi v levo niso označeni, tako da nisva vedela, kateri je pravi za Javorov vrh (na zemljevidu je pot nanj označena). Slabe pol ure pod Pečmi naju je pričakal kažipot za Konjsko dolino (okoli 1330 m). To je zelo dolga planina, saj sva še precej časa tu in tam skozi drevje opazila kak stan.

Kaj bova videla na tej poti, sva v glavnem vedela, kažipot v levo Bolnica E 0,3 km pa naju je presenetil. Sledila sva mu po neoznačeni stezici in visoko na levi zagledala hiško. Ker partizanske bolnice nisva pričakovala na tako izpostavljenem kraju, sva tisti vršič obšla, se spustila na nekakšno jaso, polno snežnih »kipov«, in se od zadaj povzpela k omenjeni hiški. Kljub dvomom je bila prava. Bolnico E so ustanovili po tragediji 3. bataljona Prešernove brigade na Goreljku; veliko se je selila, tu pa je bila najdlje. Zdaj je v žalostnem stanju: vrata so vlomljena, okno odtrgano, znotraj razdejanje.

Vrnila sva se na gozdno cesto. Čez čas sva na desni spet opazila stanove in sva mislila, da sva že pri planini Jelje, pa naju je zmote rešil kažipot Konjska dol. Res je dolga. Šele po kakih 20 minutah sva prišla do odcepa k Jelju (okoli 1300 m). Tik pod cesto je velika hiša s satelitsko anteno, potem še ena, nato pa se začne planina. Naprej nisva šla, ker je bilo že pozno. Janez Pikon bi gotovo rekel, da nama je lahko žal. Kamela, Sneguljčica s palčki in druge snežne podobe so že dobivale modrikast nadih in spet je postajalo bolj mraz.

Katero planino sva videla skozi drevje na levi in katera (če sploh) je še ena desno tik ceste, nisva dognala. Nato so se prikazale prve hiše Spodnjega Goreljka. Sonce je zahajalo in obzorje se je obarvalo rožnato. Pri kažipotih sva snela krplje in zavila levo na asfaltno cesto. Ko sva prišla do table Šotno barje Goreljek, sva ga sklenila skupaj s spomenikom borcem Prešernove brigade in drugim, kar imata pokazati Spodnji in Zgornji Goreljek, pustiti za drugič, ker se že ni nič videlo. Kmalu za Šport hotelom sva zavila levo na glavno cesto Bled‒Pokljuka. Zdaj je bilo treba »plačati« za čudovito krožno pot: 3 km asfalta se je vleklo, kot se pač vleče asfalt pod utrujenimi nogami, nasproti pa je bilo za tak kraj in čas presenetljivo veliko prometa.

Slabi dve uri do Zajamnikov in večina od treh nazaj ter še posebno tista ura na »Triglavski ulici« in pri »kapelici« nad njo zlepa ne bodo pozabljene, nočni asfalt je pa že.