Tigrovska spominska krožna pot

 

Obljubila sem, da bom poročala o najinem zadnjem lanskem pohodu. Odpravila sva se za soncem na Primorsko, a še prej sva bila deležna lune nad Nanosom. Avtocesto sva zapustila pri izvozu za Kozino in sledila smerokazom za Koper. Potem ko sva se zapeljala pod avtocesto, sva zavila desno za smerokazoma Klanec in Ocizla. Parkirala sva v Ocizli za vaškim vodnjakom. Ob parkirišču so obvestilna tabla Športnega kulturnega (in) turističnega društva »Zveza« Ocizla Tigrovska spominska pot z zemljevidom, kažipota ter nekaj kapnikov, ki so središču vasi sicer v okras, a da so jih odnesli iz naravnega okolja, je – milo rečeno – čudno.

 

Sledila sva omenjenima kažipotoma. Že na začetku (ki je obenem seveda tudi konec krožne poti) sva se vpisala v zvezek, shranjen v nekdanjem poštnem nabiralniku nad nekdanjim vodnjakom. Tam sva zavila z vaške ceste desno med vinograde. Sledeč rumenim markacijam sva zapustila vas in se po gozdu precej strmo spustila po nadelani potki v Luzo; to je nekakšna kotlinica, kjer izvira potok enakega imena. Voda pri izviru je pitna (na voljo je kozarec). Posledice letošnjega vetroloma, o katerem nama je pripovedoval domačin, so že toliko odpravili, da je pot popolnoma prehodna. Označena je zelo na gosto. Prečkala sva potok in se spet začela vzpenjati. Od zgoraj sva videla, kako se Luza izlije v drug potok. Spustila sva se k njemu in prečkala tudi tega. Mimo stopničastega slapa in čez mostiček sva prišla do razvaline Maln'rjevega mlina. Pot naju je vodila ob potoku, pred jaso s prežo pa naju je odvedla desno, proč od vode. A takoj sva prečkala še en potoček. V pletežu številnih vodá in poti je dobra označenost res dobrodošla. Zjutraj so bila tla k sreči še pomrznjena, saj so drugače precej blatna. Pomudila sva se pri hrastu z zanimivo oblikovanim spodnjim delom debla. Hrastov je tam tudi sicer veliko. Komaj sva se spet začela vzpenjati, sva se že spustila k vodi, ki živahno skače čez kamnite stopničke, takoj za ovinkom pa naju je čakal slap v Žlebini (tako piše na tabli, na zemljevidu poti pa slap Žlebine). Nad njim sta že nekoliko utrujeni klopci. Tam sva stopila na kolovoz. Pod velikim daljnovodom sva za kratek čas prišla iz gozda, nato pa se med grmovjem in nizkim drevjem kot po drevoredu povzpela na makadamsko cesto. Rumena markacija na njenem ostrem levem ovinku kaže levo navzdol.

Preden sva nadaljevala krožno pot, sva se povzpela v desno proti Beki. Pri prvi hiši se začne asfalt. Od tam sva šla na pohod po dolini Glinščice (kažipot Botač). Tokrat nama je domačin povedal, da je v vasi še 15 ali 16 prebivalcev, večinoma starih in le dva otroka: 9-letna deklica in pred kratkim rojeni fantek (leta 2008 so nama potožili, da sta v vasi samo še dve družini; če je (bilo) oboje res, se stanje popravlja!). Dve hiši so kupili Italijani.

Vrnila sva se na cestni ovinek ter se spustila mimo kala in lipe na Mazarju, nato pa s ceste levo po travniku, poraščenem z brinjem, šipkom, drugim grmovjem in nizkim drevjem, do jame S-3. Za železno ograjico se vidi le ustje. Nedaleč naprej je Jurjeva jama. Ta je ograjena z leseno ograjo in je je videti nekaj več. Od nje sva se najprej nekoliko povzpela, nato pa se spustila k vodi, kjer je markacij zmanjkalo. Pot je spodjedena, tako da sva morala zlesti desno na skalnato pobočje. Spet sva ujela markacije in pripeljale so naju k dotlej najslikovitejši Miškotovi jami. Tam je poleg globoke rečne soteske najbolj zanimiv naravni most. Dokler sva gledala čez ograjo na njem, ni bilo posebno vznemirljivo, zato sva pot nadaljevala do drugega neoznačenega odcepa desno (spotoma sva se ozrla ravno pravi čas, da sva videla naravna okna in vrata), zlezla na vrh vzpetinice in se po drugi strani spustila v suho strugo, iz katere sva šele zares lepo videla most. Naslednja postaja je bil Maletov slap. Pada čez tri stopnice in kot zavesa zakriva vhod v Maletovo jamo. Po kratkem spustu iznad slapu sva se znašla pred Blaževim spodmolom, ki je vhod v Ocisko jamo, kakor ji rečejo domačini (v legendi ob zemljevidu poti pa piše Ocijska), sicer Ocizeljsko (to je pravzaprav nenavadno, saj kraj ni Ocizlja, zato bi pričakovala Ocizelsko). Kar precej globoko lahko pridemo tudi nejamarji. Po stenah je obilo pajkov in majcenih stalaktitov. Vrnila sva se na pot, kmalu zavila levo navzdol po širokem z gruščem nasutem kolovozu in takoj desno z njega. Na robu velike zaraščene globeli stoji tabla Ociska jama Korošca. Tu je drugi konec udorne jame, do katerega se menda pride le skozi Blažev spodmol, seveda z ustrezno opremo. Z roba ni videti veliko.  Takoj zatem so na prijetnem kraju sredi gozdnatih vzpetinic klopce (postaja 13 od 26), ob njih pa kažipota Daljša pot (desno) in Krajša pot (levo).

  

 

Po malici in novoletni penini sva nadaljevala po daljši poti. Prečkala sva suho strugo in se povzpela na eno omenjenih vzpetinic. Pod njo naj bi bilo brezno, a nisva dognala, kaj naj bi bilo to: velika kotanja ni ravno podobna breznu, dve luknji v tleh pa nič zavarovani. Ko sva zavila levo na zaraščen kolovoz, sva onstran grape na levi zagledala Ocizlo. Skozi gosto brinje (nekateri grmi so se kar šibili od plodov) sva se pretaknila na kolovoz in po njem stopila na plano pri ograji. Kar sva videla za njo, se nama je zdelo še najbolj podobno vodnemu zajetju (po zemljevidu poti sva sicer pričakovala deponijo). Markacije so se nenavadno zredčile, a ko sva zavila levo na makadamsko cesto, so se spet pojavile. Pred mostom, čez katerega se cesta nadaljuje proti vasi, sva pri lipi v spomin pesniku, novinarju in fotografu Karlu Kocjančiču, prijatelju Ocizle, zavila desno. Nekaj med kolovozom in slabo cesto naju je pripeljalo do zabetoniranih ostankov prve svetovne vojne. Nad cesto se vrstijo kaverne, večinoma podrte. Za deseto sva zavila desno v breg do bunkerjev in dolgega strelskega jarka. Ko se ta konča, se pot počasi obrne nazaj navzdol. Po kar strmem spustu sva pod zadnjo, 18. kaverno spet pristala na cesti. Prečkala sva jo in se ob potočku povzpela do slapa Cumpet, nad njim pa desno od vodnega zajetja stopila iz gozda. Moker in blaten kolovoz naju je pripeljal do ograjenega Krmonovega studenca, od koder ni bilo več daleč do izhodišča.

Običajno povem, koliko čiste hoje terja kak pohod (tokrat dve uri in pol). Že hodimo ne vsi enako hitro, ta podatek pa še vsak po svoje »raztegnemo« s postanki (midva sva se potepala šest ur). Tokrat sva dva celo »preskočila«: Komunsko hišo in korita. To me malo jezi, pa ne preveč ‒ niti toliko ne, da bi ju načrtovala za drugič.