Na redkokateri gori sva bila že
tolikokrat kot na Blegošu.
Odkar sva odkrila, kako lep je v snegu, »morava« gor vsako zimo. Zgodilo se je
že, da ga zaradi megle sploh nisva videla,
a drugič se nama je pošteno odkupil.
Včeraj so minili trije tedni od letošnjega obiska. Tokrat ni bil najlepši, bil
pa je najbolj mrzel. Začela sva v Leskovici.
Parkirala sva pri cerkvi kot pred petimi leti, potem pa sva ugotovila, da je
zdaj za njo lepo urejeno parkirišče. Toda te novosti tako in tako ne bi bila
mogla izkoristiti, ker je bilo čisto polno. 
Še eno spremembo sva opazila. Pod
Jelenci je del poti speljan drugače kot prejšnjikrat – nekoliko več po cesti. Morda
so jo preusmerili zaradi podrtega drevja. V zavetišču sta kot vedno dežurala
dva člana PD Gorenja vas. Eden nama je z veseljem pripovedoval o zgodovini
zavetišča in še posebej ponosno, da ne pripada več Hajnriharju (Fran Hajnrihar
je bil gozdni veleposestnik), ampak je lastnik PD Gorenja vas. Pot čez sedelce do
koče pa je nespremenjena. Zaradi obilice snega je bil gozd prav pravljičen,
poln razkošnega okrasja in zanimivih prikazni. Toda ko sva stopila iz njega,
sva bila že drugič v teh letih razočarana: Blegoša ni bilo videti.
Kljub temu in kljub hudemu mrazu sva se
odpravila na vrh. Srečevala sva premrle smučarje, krpljarje in pohodnike. Bolj
ko sva se bližala cilju, bolj je pihalo in zgoraj me je kar prestavljalo. Samo
za trenutek se je pokazalo bledo sonce in razgleda ni bilo nobenega. No, ko sva
se vračala proti koči, sva bila vendarle za nekaj trenutkov deležna prizorov, ki
se jih vsako zimo veseliva, čeprav brez sonca niso bili tako lepi.
Pa naslednjo zimo, če prej ne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar