08 marec, 2013

Baročna lepotica na Bukovem griču

Popoldne pred Prešernovim dnevom sva si privoščila nekaj telesne kulture: po daljšem času sva se spet odpravila k sveti Ani v Tunjicah, ki ima v najinem hribolazenju poseben pomen. Tokrat sva jo obiskala v snegu.
 
Zastavila sva pri lovskem domu na Križu in po že opisani poti v eni uri prišla na cilj. Tudi nazaj nisva bila nič prej, ker sva našla tri bližnjice. Nelogično? Kje pa! Slabe pol ure pod vrhom nisva nadaljevala desno za markacijami, ampak sva izbrala levi krak (naravnost), kamor kažejo rumene puščice. Ta se kmalu razcepi; tokrat nisva sledila rumenim črtam in napisom LDK (Lovska družina Komenda), ampak sva se odločila za desni, neoznačeni krak. Spust je bil kar strm. Pred odcepom k Marijinemu studencu sva se spet znašla na markirani poti, vendar sva jo čez 5 minut znova zapustila po stezici med borovničevjem in nizkim smrečjem v levo. Ta najdaljša bližnjica se prav tako razcepi; po »posluhu« sva izbrala levi krak, ki se spušča (desni se rahlo vzpenja). Takoj zatem sva se dokončno vrnila na markirano pot in v dobre četrt ure sva bila pri avtu.
 
V snegu so bili prizori na poti in na cilju precej drugačni kot spomladi ali jeseni, a kot vedno lepi.
  

  
In zakaj tak pesniški naslov? Zaradi knjige s tem naslovom (Tunški glas, strani 68). Do nje niti nisem vedela, da cerkev svete Ane stoji na Bukovem griču. In še marsičesa drugega ne. Lepotica je pa res in znameniti Komendčan  Peter Pavel Glavar je zanjo izbral nadvse imeniten kraj.

Ni komentarjev: