Popoldne pred
Prešernovim dnevom sva si privoščila nekaj telesne kulture: po daljšem času sva
se spet odpravila k sveti Ani v Tunjicah, ki ima v najinem hribolazenju poseben
pomen. Tokrat sva jo obiskala v snegu.
Zastavila sva pri lovskem domu na Križu
in po že opisani poti v eni uri prišla na cilj. Tudi nazaj nisva bila
nič prej, ker sva našla tri bližnjice. Nelogično? Kje pa! Slabe pol ure pod
vrhom nisva nadaljevala desno za markacijami, ampak sva izbrala levi krak (naravnost),
kamor kažejo rumene puščice. Ta se kmalu razcepi; tokrat nisva sledila rumenim
črtam in napisom LDK (Lovska družina
Komenda), ampak sva se odločila za desni, neoznačeni krak. Spust je bil kar
strm. Pred odcepom k Marijinemu studencu sva se spet znašla na markirani poti,
vendar sva jo čez 5 minut znova zapustila po stezici med borovničevjem in
nizkim smrečjem v levo. Ta najdaljša bližnjica se prav tako razcepi; po
»posluhu« sva izbrala levi krak, ki se spušča (desni se rahlo vzpenja). Takoj
zatem sva se dokončno vrnila na markirano pot in v dobre četrt ure sva bila pri
avtu.
V snegu so bili prizori na poti in na cilju precej drugačni kot spomladi ali jeseni, a kot vedno lepi.
In zakaj tak
pesniški naslov? Zaradi knjige s tem naslovom (Tunški glas, strani 6‒8). Do nje niti nisem vedela, da cerkev svete
Ane stoji na Bukovem griču. In še marsičesa drugega ne. Lepotica je pa res in znameniti Komendčan Peter Pavel Glavar je zanjo izbral nadvse imeniten kraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar