Lipovec‒Jasovnik‒Alpe‒

Predzadnjo marčno soboto sva se odzvala prijaznemu vabilu na Jasovnik (765 m). Za izhodišče sva si izbrala Trojane. S ceste sva zavila pri kažipotih za Špilk, Doline  in Stolp na Rebri ter se zapeljala navkreber do mesnice (za njo je vpisna knjižica PD Blagovica), poleg katere stoji drevo z markacijo. Med mesnico in sosednjo hišo sva se spustila po makadamski cesti čez mostiček na gozdno cesto in ob njej parkirala. Tudi tu je kažipot za Špilk.

 

 

Cesta lep čas teče ob potoku Bolska, ki ima številne pritoke. Beli repuhi so napovedovali pomlad. S kažipota na veliki preži sva izvedela, da je Lipovc oddaljen še 4 km. Za naslednjim kažipotom (tokrat Lipovec) se cesta prestavi na drugi breg Bolske in se začne zložno vzpenjati. Čeznjo je stekla veverica. Na križišču s tablico Motniške poti ni oznak niti za Špilk niti za Lipovec, pač pa sta naprej po cesti Jastroblje 1h 15min in po cesti desno navzdol Mala Raven 45min. Z zemljevida sva razbrala, da se po kolovozu desno nazaj verjetno pride na Veliko Raven, a to ne piše. Na zemljevidu Posavsko hribovje sta obe desni smeri neoznačeni, kraja pa imenovana Mali in Veliki Raven. Črka D na deblu nama je povedala, da je to tudi del Domžalske poti spominov.

 

Ker bo nekoč prišel na vrsto tudi Špilk, a ne po isti poti, bi utegnila ostati brez Lipovca (848 m), zato sva se napotila naprej po cesti in se kmalu znašla pri vhodu na pašnik pod njim. Tu je vsako zadnjo avgustovsko nedeljo pastirski praznik z zanimivo tombolo in tedaj zakurijo oglarsko kopo (ogenjco). Morda je tudi zaradi te prireditve na hiši in okoli nje toliko pritiklin in okraskov, ki skušajo biti zabavni. Prav tako dobesedno mrgoli tabel in kažipotov, med njimi za Rokovnjaško pot. Nad planšarijo sva se povzpela na vrh Lipovca. Razgleda nisva imela posebnega, a v jasnem vremenu je gotovo lep pogled na Menino planino.

 

Vrnila sva se na križišče in se napotila proti Mali Ravni. Če je že kažipot, bi pričakovala tudi markacije, pa jih ni. Kmalu se je bilo treba pri skladovnici hlodov odločiti, ali levo ali desno. V levo se cesta prelevi v kolovoz, prečka potok in se konča na jasi s prežo. Zato sva poskusila v desno, a že po nekaj korakih sva spet stala pred razcepom. Ostala sva na desnem kraku, razritem s kolesnicami. Pretekla ga je plaha srnica. Kolovoz se v glavnem spušča, le tu in tam se rahlo povzpne. Levo pod seboj sva skozi drevje opazila zeleno hišo, najbrž Podlipovčevo. Breg je bil ves bel od telohov. Kmalu za tablico Pozor prepreka (lesa) sva na pašniku presenetila še dve srnici. Rob travnika sva dosegla pri skladovnicah drv in razpelu. Ozrla sva se in pomahala Lipovcu. Stopila sva na asfaltno cesto na Mali Ravni (na tablicah s hišnimi številkami piše Bela). Domačin nama je potrdil, da je prav Mala Raven, ne Mali Raven, kakor piše na zemljevidu.

 

Onstran malega zaselka sva se spustila mimo opuščenega kamnoloma in razpadajoče domačije, to nekoliko turobno podobo pa so popravljali lapuhi, trobentice in pljučniki. Desno ob popolnoma razpokani asfaltni cesti teče Mejačev graben. Kjer se zlije s pritokom, sva opazila z desne priteči E6 in se odločila, da se bova po njej vračala. Po številnih mostičkih sva večkrat zamenjala stran potoka. Pred seboj sva čedalje lepše videla »svoj« Jasovnik. Najin spust se je končal na križišču pri mostu. Asfaltna cesta se spušča naprej na Trojane, kolesarski kažipot pa kaže navzgor po sila ozki asfaltni proti Motniku (a tega ne pove nobeno znamenje). Po tej sva se odpravila tudi midva. Kmalu sva dosegla preval Strmec. Tik pod njim se v desno navzdol odcepi označena planinska potka (Savinjska pot). Šele tu je kažipot levo Motnik. Zapustila sva cesto ter sledila evropskim oznakam mimo kapelice in lepo obnovljene hiše, kakih 10 m za njo pa zagrizla levo v strm gozdnat breg (Jasovnik – Loka).

 

Na Hribi.net je nekdo 13. novembra 2011 poročal, da pot ni označena, vendar to ni (več) res; markacije so sicer redke, a razločne. Po strmem pobočju, posutem s trobenticami, nekaj jetrniki in obilico telohov, sva dosegla sedlo med Malim Jasovnikom na levi in Jasovnikom na desni. Najprej sva zlezla na Malega. Markacije vodijo še nekoliko naprej od najvišje točke, do razglednega pomola, od koder se lepo vidi Motnik. Do tja ni niti pet minut. Na Jasovnik pa je kake četrt ure precej strmega vzpona. Menda je znan po gamsih, a žal nisva videla nobenega. Vrh je gozdnat in zato nerazgleden. Vpisni zvezek tiči v škatli z nenavadnim »patentom« za odpiranje in zapiranje. Obiskovalci vpisujejo v zvezek vtise, otroci tudi kaj narišejo. V prvi zvezek so se vpisovali od leta 1977, sedanji pa je od aprila 2000. Malo obiskovalcev za tak »telovaden« hrib. So pa zato tisti, ki prihajajo, toliko bolj navdušeni in zvesti, na primer največkrat vpisani Alen, precej pogosto pa prihaja tudi Tone Škarja, ki je ob neki priliki napisal Sončen trening za Alpe. Kar dobro se nama je zdelo, da si hrib »deliva« s človekom, ki je v gorništvu in alpinizmu toliko dosegel.

Vrnila sva se h gor grede opaženemu odcepu E6. Do križišča pri mostu je nekaj slabo vidnih rumeno-rdečih markacij na obcestni ograji, od tam pa dolgo nobene. Odcep levo s ceste na dokaj strm traktorski kolovoz je k sreči jasno označen. Kjer zavije desno, so naju markacije usmerile levo na travnik. Vrh njega sva še ujela pogled na tri srne, preden so se skrile v gozd. Pot je bila zoprno mokra in blatna, večinoma pa pod snegom, čeprav je bilo daleč okrog vse kopno. Mimo preže sva prišla do napisa Lebenice in dveh hiš, kjer sva stopila na gozdno cesto. Pripeljala naju je na asfaltno v vasi Hribi, kjer sta nama zbudili pozornost počitniška hišica z evropsko in slovensko zastavo ter hiša, okoli katere je stalo blizu deset nevoznih škod, večina brez koles.

 

Na električnem drogu za vasjo naju je spravil v zadrego napis 90 m poleg evropske markacije in puščice v obe smeri. 90 m česa? Poskusila sva z razlago, da bo E6 čez 90 m zavila desno s ceste. Približno tam sicer je odcep, a ni označen, poleg tega pa se takoj razcepi: desni krak se rahlo spušča, levi pa strmeje. Slednji se spet razcepi; desna smer se nama je zdela prava, a bi bilo treba preplezati žičnato ograjo in prestopiti potoček, leva pot pa je normalno prehodna, a sva menila, da zavija v napačno smer. Zato sva preplezala ograjo. Ko sva izsledila ostanek evropske markacije, sva postala pozorna in med podrtim drevjem zagledala odžagano deblo z veliko, razločno markacijo; ko je drevo še stalo, je bila gotovo vidna od ograje. Spustila sva se po travniku mimo velike nove zgradbe in pristala pri toplarju z markacijo na vogalu. Pod njim sva čez betonski mostiček stopila na blaten travnik, na koncu katerega naju je čakal trojanski asfalt. Pri avtobusni postaji sva zavila desno po cesti skozi vas. Zdaj sva tudi videla, pri kateri tabli bi še lahko zavila z glavne ceste in bodisi zastavila pohod v nasprotni smeri bodisi se pripeljala do najinega izhodišča. Do njega ni bilo več daleč.

 

Naslov se konča s pomišljajem, ker nisem hotela napisati še Himalaja ‒ kljub Tonetu Škarji (ali pa ravno zaradi njega!). Za naju je primerneje reči, da je bil Lipovec trening za Jasovnik, čeprav sicer zmoreva tudi kak čisto spodoben alpski vrh. Nadaljevanje, ki v naslovu manjka, pa seveda  prepuščam sposobnejšim. Morda nekoč tudi Alenu.