Za motniškim polžem na Smolnik

Že precej časa imam knjižico Pešpoti v okolici Motnika in 16. marca sva jo končno sklenila uporabiti. K temu naju je spodbudil tudi vodnik Boža Jordana Opis Savinjske planinske poti, ki sva ga našla na spletu. Iz motniške turistične ponudbe sva izbrala Smólnik (1002 m). Parkirala sva pri Domu družbenih organizacij. V parku za avtobusno postajo streljaj proč so spomenik zbiralcu slovenske slovstvene dediščine Gašperju Križniku (1848‒1904), sramotilni steber (pranger) iz leta 1793 ter tabli o trgu Motnik in o 3,5 km dolgi Motniški turistični poti, katere znak je motniški polž. V kraju je sicer videti še marsikaj, celo muzej pritlikavega nosoroga.

Ob cesti proti Vranskemu so že Knafelčeve in evropske markacije (E6). Kažipot kaže levo proti sv. Joštu in Čreti, kjer sva že bila. Pri hiši št. 23 sva zavila levo po ozki asfaltirani poti in čez Motnišnico na cesto, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Jurija in kapeli sv. Magdalene, pred njima pa desno in po nadvozu čez cesto skozi Tuhinjsko dolino na kolovoz. Od razpela (kužnega znamenja) sva se povzpela pod gozd, od koder sva se spustila na asfaltno cesto ob Globovščici, tudi označeno z obojimi markacijami. Kjer cesta zavije desno v Zgornji Motnik, se loči od nje planinska/pohodniška pot. To je razrit makadam, ob katerem se markacijam pridruži beli S, ki označuje Savinjsko planinsko pot. Mimo preže, peskokopa, krmilnice in čez več potočkov je šlo čedalje strmeje. Številni odcepi naju niso zbegali, saj so markacije nedvoumne. Ko sva pri kmetiji na Srobotnem stopila iz gozda, naju je pri gospodarskem poslopju z markacijama in puščico pozdravil lajež. Po kratkem spustu pa sva se spet začela vzpenjati proti gozdu. Potočki in odcepi so se še kar vrstili. Na vrhu vzpona sva spet stopila na plano, tokrat na poledenelo makadamsko cesto. Levo po njej se pride na Slope. Pod Srobotnikovo rebrijo sva zagledala še druge domačije. Travniki so ograjeni in za ograjo stoji zanimiva vo(dovo)dna naprava. Mimo brezovega gaja in vegastega znamenja sva po rahlem vzponu pod daljnovodom dosegla razgledno mesto pri smernih tablicah PD Vransko. Do Smolnika naj bi bilo še uro in četrt.

Tudi pot naprej je dobro označena, a ponekod so se nanjo navalile poleg kamenja tudi kar velike skale in na nekaterih mestih se je skrivala pod debelim snegom. Na senčni strani Srobotnikove rebri je bil nekoliko pomrznjen, zato se nama ni udiralo. Po slabe pol ure sva prisopihala na sedelce. Z njega sva jo najprej ubrala v napačno smer; zavedli sta naju markaciji desno od široke poti, pod njo pa nisva opazila še ene, ozke, katere začetek je nekoliko zakrit z grmovjem, in ta je prava, čeprav sta markaciji na njeni levi strani (kar je navzkriž s pravilom, ki ga v Priročniku za markaciste spremlja velik klicaj!). Po njej sva se spustila do kolovoza, a ne nanj, saj tik nad njim potka spet zavije levo v breg. Skoraj vsa je bila zasuta s snegom in tako popolnoma zlita s pobočjem, zato je brez markacij in gazi sploh ne bi bilo mogoče opaziti. Zlasti pomrznjeni deli so bili zelo nevarni za zdrs. Pripeljala naju je pod slikovite Jeseničnikove peči. Nato sva prečkala zaledenel potoček (prehod je zavarovan z ograjo) in prišla do Jeseničnikovega studenca, okrašenega z deblom, izrezljanim v srnjakovo glavo. Nad križiščem, kjer od spodaj z desne priteče Pot kurirjev in vezistov z Vranskega, pot ni več vzporedna s pobočjem, ampak zavije naravnost navzgor, kjer bi bila le prestrma, pa napravi nekaj ključev. Po njej sva dosegla Jeseničnikovo domačijo. Na križišču pred njo so tri smerne tablice; do Smolnika je še tričetrt ure. Klopca pod borom in brinje sta napravila na naju prav kraški vtis. Dotlej sva videla že nekaj kronic, spomladanskih žafranov, trobentic in telohov, tu pa so se telohi močno namnožili. Domačija pozimi sameva, v bližini je ležal ostanek rala ali pluga, a zaščiteno sadno drevje priča, da ni popolnoma zapuščena; zdelo se nama je celo, da jo obnavljajo.

Naprej mimo Jeseničnika se gre na Menino, midva pa sva zavila desno nazaj na dobro gozdno cesto. Pozneje sva jo zapustila in po kakih 20 minutah presenečena obstala pred kočo, ki je bila morda kdaj lovska ali gozdarska, zdaj pa je bolj podobna imenitni počitniški hišici. Poleg nje je kljub visokemu snegu stalo terensko vozilo. Pripeljalo se je po gozdni cesti, ki priteče z desne, markacije pa usmerjajo nanjo že malo pred kočo. V visokem snegu so nama prišle kolesnice kar prav. Pri smerni tablici Smolnik 15' sva se ločila od njih in se zagrizla levo v breg. Dosegla sva kolovoz. V daljavi na desni sva videla sv. Jošta. Strmina ni popuščala in kjer je bilo treba poplezati čez skale, nama je bila v pomoč ograja. Z vrha skal je lep pogled na dolino. Z romantično zasneženimi smrekami obdana skalnata pot naju je pripeljala na vrh, označen z geodetskim kamnom. Ker je sredi gozda, je seveda nerazgleden, klopco pa vendarle premore. Vpisna knjižica je od 26. 4. 2008, a ni polna niti do polovice. Meni se je zdelo, da po krivici, saj je hrib čisto prijeten in pot tudi. Pa še to: jugozahodno od Motnika je še en Smolnik (733 m); ni videti, da bi nanj vodila kaka (označena) pot.

 

Vrnila sva se na gozdno cesto in zavila levo proti prevalu Lipa. Tudi na prečno cesto Lipa‒Slopi sva zavila levo. Na tej strani je Smolnik zelo pečevnat. Cesta se najprej zlagoma vzpenja, nato se začne rahlo spuščati. Do mesta, kjer so nanjo navalili posekana debla, je bila splužena, onstran ovire pa je bilo treba gaziti. Vzpenjala sva se nad potokom, dvakrat prečkala njegov pritok in nato nekoliko na pamet, ker ni bilo videti markacij, napredovala med dvema strugama. Končno sva pri krajevni tabli Rovt pod Menino dosegla asfaltno cesto. Levo po njej sva prispela do (odprte) lese. Z ostrega levega ovinka sva se povzpela ob ograji po travniku proti hiši, za katero sva po zemljevidu sklepala, da je Piklova na Slopih. Na tamkajšnji lipi so Knafelčeva markacija in puščica levo ter ostanek rumene markacije. Pri Piklu sva izvedela, da se v smeri, ki jo kaže puščica, pride po označeni poti »na Jesenice«, na Srobotno pa je treba desno od Jeseničnikove smeri, a motniške markacije menda ‒ sploh pozimi ‒ niso ravno zanesljive.

Odločila sva se za Jeseničnika. Sledila sva planinskim markacijam, a vrh hriba jih je zmanjkalo, le eno v nasprotno smer sva našla. Ker se nama je zdelo verjetno, da je treba skozi leso v desnem kotu ograjenega travnika, sva se odpravila tja. Res sva pod snegom zaslutila pot. S kažipotoma desno na Menino in levo na Vransko si nisva dosti pomagala. Na levi sta se dvigala Predkovica in Smolnik, pred nama je stal Medvedov hrib. Če sva hotela priti do Jeseničnika, sva morala desno okoli slednjega. Knafelčkov ni hotelo biti, pojavile pa so se rumene črte in pike. Opazila sva tudi bel kvadrat in v njem komaj še vidno rdečo zvezdo. Božo Jordan v Opisu Savinjske planinske poti pravi, da je to oznaka Poti spominov NOB občine Kamnik, tu na odseku Srobotno‒Motnik. Torej sva hodila ne proti Jeseničniku, ampak proti Srobotnemu. Toliko o označeni poti »na Jesenice« in slabo označeni motniški.

Po gozdu in čez travnik z dvema prežama sva prigazila do motniškega polža in napisa Pleš 1012M. Pleš je torej celo 10 m višji od Smolnika. Turistično društvo Motnik je pod vrhom postavilo kozolček z napisom, da je točka Motniške planinske poti z nadmorsko višino 1012 m najvišja točka KS Motnik (po motniškem zemljevidu, na katerem so narisane občinske meje, je vrh Pleša pravzaprav v občini Vransko, Motnik pa spada v kamniško). Na voljo je vpisna knjiga. Tu so junija 2011 ob 20-letnici samostojnosti Slovenije zasadili lipo, ki jo krasi trak – trobojnica. Od te točke je pot uhojena, markacij pa ni. Pri leseni hiški so se gazi nadaljevale naprej navzdol, beli okvir z rdečo zvezdo pa naju je vabil v levo. Izkazalo se je, da so gazi napravili poznavalci bližnjice. Po slabi gozdni cesti sva se spustila na neoznačeno križišče in nadaljevala po njej do Srobotnega. Kmalu sva bila na jutranji poti in pri markacijah. V Motnik sva se vrnila po že znani poti. Ustavila sva se le pri peskokopu, kjer so v velikih lužah majhne pike v mrestu čakale, da jih pokliče pomlad.

Po dobrih treh urah hoje na Smolnik in slabih treh nazaj sva bila spet v Motniku. Za konec sva se povzpela še na grajski hrib. Dozdevno vodijo nanj stopnice, toda ograja je podrta, stopnice tudi in še zaraščene so povrhu, zato sva uprizorila pravo plezarijo. Zgoraj so razlagalna tabla Motniške turistične poti, klopi, mize, nekaj igral, smetnjak. Od gradu je ostal le kos zidu. Vrnila sva se po drugi strani, kjer je pot udobna in predvsem zlahka prehodna. Grajskega soseda sem vprašala, kako se imenuje bližnji koničasti hrib, ki mi je bil precej všeč. Jasovnik, je povedal in naju povabil nanj, češ da je imeniten cilj. Hvala, z veseljem!