Špilk

Špilk (956 m) je prišel na vrsto ne šele nekoč, ampak že takoj prvo aprilsko sredo. Parkirala sva med šolo in cerkvijo sv. Petra v Blagovici. Tabla z zemljevidom kraja in okolice je bila nekoč opremljena z lučkami, povezanimi z gumbi ob seznamu krajev, zdaj pa je v precej žalostnem stanju. Nanjo je pritrjena skrinjica PD Blagovica z žigom Rokovnjaške planinske poti.

 

Napotila sva se naprej po asfaltni cesti, takoj za naseljem pa sva jo pri kažipotu desno in znamenju zapustila po makadamskem dovozu k skupini hiš in se povzpela levo po rahlo zasneženem in zelo blatnem travnatem klančku v gozd. Ko sva spet stopila na plano, sva nad seboj zagledala pretvornik na Jelci (tako vodnik Posavsko hribovje, na zemljevidu pa Jelša). Sredi zasneženega travnika za naslednjim pasom gozda sva srečala dijaka, namenjenega k pouku; večina njegovih sošolcev si najbrž težko predstavlja tako pot v šolo. Ker ni bilo videti oznak, sva jo tudi midva mahnila kar po sredi travnika. Pod njegovim vrhom je  na kolu markacija desno od poti v gozd, a kot se večkrat zgodi, v resnici označuje ne to pot, ampak kolovoz, na katerega levi strani je. Morda pa so planinsko pot le preusmerili (opazila sva prebarvano markacijo in čez pot so ležali hlodi). Kmalu za križiščem s klopco in kažipotoma se kolovoz spusti iz gozda na asfaltno cesto. Pri prvi hiši na Prevojah so naju brž poučili, da so to Prevoje nad Blagovico, ne Prevoje pri Šentvidu, o čemer da se nekaterim pisarniškim škricem v dolini niti ne sanja.

Za naseljem se cesta strmo vzpne. Na križišču vrh vzpona sva zavila levo. Pred zadnjimi prevojskimi hišami se asfalt spremeni v makadam. Kjer se izteče na asfaltno cesto, sva jo prečkala in na drugi strani nadaljevala po gozdnem kolovozu. Ko sva se znašla na travniku, je bilo že kar precej snega; saj ne vem, ali je bilo to slabo (ni bilo videti morebitnih oznak) ali dobro (sledila sva gazem). Pred kozolcema v Prilesju nad Blagovico sva zavila levo v breg in se v strmini nad vasjo prvič nekoliko spotila. Na travniku, po katerem so naju vodile markacije na nekaterih količkih ograje, sva srečala mlajšega moškega s psom; svetoval nama je, naj slediva njunim gazem, ker je del markirane poti pod zameti. Vzpon se je končal v Gabrju pod Špilkom; asfaltna cesta, ki priteče z leve v vas, ni bila splužena. V vasi je nekaj starih kašt. Z lastnikom ene sva poklepetala; v njej so nekoč hranili mošt, zdaj pa jo nažira zob časa. V tisti, ob kateri stoji kapelica, zdaj skladiščijo krompir. Pred njo je stal sod in latnik priča, da za domačo rabo še gojijo nekaj trte. Na koncu Gabrja je precejšnja farma (tako jo je imenoval moški s psom; kaj gojijo, nisva dognala). Pred gozdom je konec asfalta.

Na odcepu čez četrt ure so gazi predhodnika zavile desno, markacije pa so naju vabile naprej po gozdni cesti. Sledila sva jim kljub opozorilu glede zametov. V gosti megli sva desno zgoraj komaj opazila hišo. Gazila sva naprej navzgor in iz megle sta vstala kažipota: nazaj Češnjice 1h 45min in Blagovica 1h 15min, desno pa Špilk 15min in Trojane 2h 25min. Najprej sva napravila še nekaj korakov v levo pod bližnji hribček, kjer naj bi bil partizanski spomenik. Ker se ni nič videlo, sva se povzpela kar na pamet. Na robu gozda sva res našla spomenik ustanovitvi VI. SNOUB Slavka Šlandra 1943, pri katerem sta žiga Poti spominov NOB kamniške in domžalske občine. Nato sva od kažipotov sledila smeri Špilk. Gazila sva med ograjama mimo privezov za konje in zbiralnika za vodo v gozd, kjer sva zavila z gozdne ceste desno navzgor. Na nekaterih drevesih so narisani rdeči krogi. Pot je kar strma. Kmalu sva prečkala kolovoz, po katerem je z desne prišel sem gor predhodnik s psom, in prej kot v 10 minutah sva dosegla vrh.

  

 

 Sredi gozda poleg geodetskega kamna stoji bivaček, okrog njega pa so »razgledna« plošča (razgleda seveda ni), miza in klopi. Na stenah visijo koledar, termometer, pesmica o odnašanju smeti ter (otroške) risbice in zapisi obiskovalcev. Na mizici so vpisna skrinjica, ura in sveča. Tudi lopata je na voljo (metle pa ni, a je prav čisto). Čeprav je notri zelo tesno, je lepo pospravljeno in na klopci sva kar udobno pomalicala.

Dol grede sva zavila levo za sledmi predhodnika in njegovega psa. Čez 5 minut sva nadaljevala po kolovozu naprej navzdol (eden se spušča v levo), takoj zatem pa zavila levo na drugega, ki se je postavil povprek pred naju. Te (precej krajše) poti ne bi bila našla brez sledi v snegu, saj ni oznak. Ko se je zožila in je čeznjo ležalo podrto drevje, je bila še najbolj podobna vlaki. Po 10 minutah sva stopila iz gozda v Gabrju pri farmi, le da sva do nje prišla z druge strani. Skozi Prilesje in Prevoje sva se vračala po poti vzpona. Megla se je toliko razkadila, da sva videla nadvoz Petelinjek in Golčaj s cerkvico na drugi strani doline. Snežni poprh se je že stopil, a kljub temu sva opazila le nekaj trobentic in še zaprtih podlesnih vetrnic.

Dve uri gor, uro in četrt dol čiste hoje. Ko sva se po šestih urah (ne, to res ni seštevek prejšnjih podatkov) vrnila k avtu, je Jani izjavil, da ima po Smolniku, Jasovniku in Špilku za nekaj časa dosti »mojega« konca (ko sem se rodila, smo namreč živeli v bližnjem Špitaliču). No, prepričana sem, da nama bo kak dan, ko ne bova imela veliko časa, tokrat »odkriti« Golčaj prišel zelo prav.