Po najstarejši označeni poti na Slavnik

Drugo aprilsko nedeljo sva si po treh hribih zaželela gore, a ker je bilo v »pravih« gorah še preveč snega, sva jo mahnila na Slavnik. Tam sva že bila, tokrat pa sva si izbrala pot iz Hrpelj, ki jo je leta 1952 označil slikar Janez Potočnik s skupino učencev likovne vzgoje in bo 22. junija letos že osemnajstič prizorišče nočnega pohoda na Slavnik (ob prvi junijski polni luni). Smerokaz Slavnik v desno na začetku Hrpelj ne kaže na markirano pot, zato sva zavila desno šele takoj za osnovno šolo Dragomirja Benčiča - Brkina v ozko ulico, imenovano po tem narodnem heroju. Pomagala sva si tudi z oznakami za gostilno Na vasi in pokopališče, na koncu asfalta pa parkirala ob deloma obnovljeni Rudetovi ledenici. V njej so nekoč pozimi shranjevali led iz Rudetovega kala ter ga poleti vozili mesarjem in pivovarjem v Trst. Ledenica je ena od postaj naravoslovno-zgodovinske učne poti po Hrpeljah in okolici.

 

Markirani kolovoz naju je vodil čez Valce in Podvrtle, kjer so bili nekdaj zelenjavni vrtovi in pašniki, zdaj pa je svet neobdelan. Sicer še ne kaj zelena narava se je že na moč postavljala z istrskimi telohi in trobenticami. Na prvem razcepu naju je kažipot nezgrešljivo usmeril desno. Telohom in trobenticam (te so cvetele celo sredi poti) so se pridružili vijolice, jetrniki in deveterolistne konopnice. Še gole veje rumenega drena so krasili živo rumeni kobulčki. Visoki posušeni lučniki so pričali, da je tukajšnje poletje prav tako lepo. Sploh je tu doma rumena barva: lapuhovi sončki so se tudi že razcveteli. Dotlej kamnita cesta se je vztrajno vzpenjala, zdaj pa je postala blatna in se začela rahlo spuščati. Drevje se je zgostilo. Pomudila sva se v kotanji pri skupini štorov – »miz« in »stolov«, kjer sva opazila prvi rdeči trikotnik (leta 1992, 40 let po označitvi te poti, sta jo obnovila dva domačina in jo označila z rdečimi črtami in trikotniki). Po rahlem vzponu sva se znašla na križišču (menda se temu kraju reče Nadžlebe), kjer je v desno odcep na Hrpeljsko goro, tudi Mišja šoga imenovano (v vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Mišja gora). Kažipoti stojijo v bližini velike podrte preže. Tu se kolovoz konča in takoj zatem je razcep; ostanek rdečega trikotnika nama je pomagal izbrati desni krak, nato pa se je pokazala še markacija.

 

Steza se vztrajno vzpenja po redkem gozdu; med drobnimi drevesi je tu in tam kak brinov grm in čedalje več borov. Podrti, tudi z mahom poraščeni ostanki suhozidov spominjajo na čase, ko so razmejevali njive tamkajšnjih kmetov. Prišla sva do slabe gozdne ceste, ki priteče iz Hrpelj po drugi strani Hrpeljske gore, in zavila levo nanjo. Kjer cesta naredi levi ovinek, se desno odcepi travnat kolovoz, kamor je odkorakal možak, ki naju je prehitel, gotovo poznavalec tamkajšnjih neoznačenih poti. Midva sva se držala markacij in pripeljale so naju k lovski koči Pri lipi (lovskemu bivaku LD Videž iz Kozine). Tako se imenuje po mogočni lipi, ki jo je strela razklala na troje, sedaj pa vsak del raste kot samostojno drevo. Okoli koče je bilo precej živo: lovci so odstranjevali azbestno streho. Eden nama je pojasnil, da je med tradicionalnim pohodom na Slavnik pri njih prva marenda. V bližini sva videla cveteti prvi grmiček navadnega volčina ta dan.

Nadaljevala sva po gozdni cesti (ali kolovozu – včasih je težko reči) mimo številnih odcepov. Za tukajšnje območje (Bukovico) so značilni kupi kamenja, ki niso kar tako. Ko so kmetje tu še gojili zelenjavo (predvsem zeljne sadike), pasli in kosili, so rodovitno zemljo skrbno čistili kamenja. Zlagali so ga v okrogle ali pravokotne kupe, grublje. Etnološka zanimivost so tudi kamnite pastirske hišice, v katere so se zatekali pred dežjem. Tako nizke in majhne so, da je bilo prostora komaj kaj več kot za enega sedečega človeka. V hosti levo od ceste sva našla dve; ena je bila pokrita le z vejevjem, druga pa je še vedno premogla tudi kamnito streho. Pusto travo ob cesti so ponekod popestrili beli žafrani ali nunke.

 

Po krajšem vzponu sva dosegla sedlo med Videžem na desni in hribom s smešnim imenom Zdrkec (v vodniku tudi Špičnik) ter prvič zagledala Slavnik in Grmado. Ko je kolovoz zavil levo pod Glavico, sva ga zapustila in se napotila po travi navzdol na planino Jegno. Pod Gobovico so se pasle ovce in koze pod budnim očesom štirih psov. Malo pastirsko naselje sva pustila na levi in na križišču sledila »svojemu« kažipotu. Kjer pot zavije levo, vodnik opozarja na katastrski mejni kamen iz avstro-ogrskih časov pod ovinkom, a očitno so jo prestavili niže, tako da je zdaj kamen nad ovinkom. V vodniku omenjene stare markacije iz leta 1952 (seveda) nisva našla, zato pa obilo malih zvončkov in pomladanskih žafranov. 

 

Nad planino je šlo čedalje strmeje. Menjali sta se kamnita in travnata pot, obrobljeni s suho šopasto travo in brinovimi grmi, a bolj ko sva se bližala Grmadi, več je bilo dreves. Prečkala sva že nekoliko »pozabljeno« cesto; rdeči trikotnik naju je vabil na drugo stran na travnat in blaten kolovoz. Tam sva naletela celo na nekaj zaplat snega. Ob prečnem kolovozu so naju pričakali smerni tablici in kažipota ter v en glas napovedovali desno Prešnico in levo Slavnik. Mimo table Naravni spomenik Slavnik sva vstopila v gozd in se vztrajno vzpenjala med čedalje višjim drevjem. Planinci so se močno namnožili, saj sva prišla na SPP. Pod Grmado sva dosegla gozdno cesto, kjer sva lahko opazovala redek pojav, ki pa v naših hribih ni čisto edinstven: na istem drogu je na kažipotu nazaj Prešnica nadmorska višina 960 m, na kažipotu naprej Slavnik pa 10 m manj.

 

Kakor je bila najina pot skoraj do konca samotna, pa je bila gneča pri koči in RTV-oddajniku (1018 m) nepopisna, tudi tujcev ni manjkalo. Vrsta čakajočih na malico se je vlekla do izhoda. Lakoto sva si sicer potešila, posebno okusno pa ni bilo, kar je čudno, saj je primorska kuhinja sicer odlična. A kaj bi tisto – zunaj je sijalo sonce in malo vetrčka je bilo, ravno prav za prešerno razpoloženje. Razglede z vrha (1028 m) je nekoliko pokvaril mrč, veselja ob pogledu na morje, bližnje hribe in zastrte velikane na obzorju pa ne. Posebno lep se mi je tokrat zdel beloglavi Snežnik.

 

S Slavnika sva se podala čez Cigana (988 m) še na bližnjo Grmado (Mali Slavnik, 1001 m), s katere je še lepši pogled na Slovensko primorje. Na njej stoji okrogla stavba, ki se vidi že s Slavnika. Po drugi vojni so jo menda postavili kot protipožarno opazovalnico, zdaj pa – tako vodnik – tu domujejo radioamaterji.

 

Do lovske koče Pri lipi sva se vrnila po poti vzpona. Tam je bilo že vse mirno, na koči pa se je svetila nova streha. Pod kočo nisva nadaljevala po jutranji poti, temveč sva šla naravnost po gozdni cesti, ki teče po drugi strani Hrpeljske gore (nekoliko izgubljene Italijane, ki so si želeli v Hrpelje, pa sva poslala desno). Oznake so naju v četrt ure pripeljale na njen vrh (737 m). Označuje jo geodetski kamen (ne stoji na najvišji točki), vpisne skrinjice pa ni. Skalnate konice so navdihnile ljudski domišljiji legendo, da je tu stala utrdba razbojnika z imenom Dobrila tat. Kot Robin Hood je jemal bogatim in dajal revnim. Ko je umrl, je grad izginil, razbojnikovega bogastva pa še do danes niso našli. Na drogu so pritrjeni dva pločevinasta trakova, ki označujeta smeri neba, ter kažipota proti lovski koči in »najinim« Hrpeljam. Spust po poraščenem pobočju je strm in pot precej kamnita. Sestopila sva na dokaj novo gozdno cesto, a markacije so naju vabile čeznjo, čeprav so Hrpelje na levi. Še en spust po razdrtem terenu in že sva zagledala podrto prežo (Nadžlebe). Po že znani poti sva bila v pol ure na izhodišču.

 

Najstarejša označena pot na Slavnik je najbrž tudi najdaljša (tri ure čiste hoje gor, dve in pol dol), take pa so navadno manj obiskane. Ampak nama so všeč, saj vendar rada hodiva.