Na Debelo peč iz Krme

Na Debeli peči sva že bila tik pred začetkom tega spletnega dnevnika po najbrž najobičajnejši poti z Lipance, Jani pa je predlani začel na planini Klek. Tokrat sva se odločila za daljšo in zahtevnejšo pot iz Krme. Cesto proti Kranjski Gori sva zapustila pri smerokazih za Vrata, planinski muzej in Mojstrano (pred Dovjim) ter se po mostu čez Savo Dolinko odpeljala v Mojstrano. Sledila sva kažipotom Radovna, Kot in Krma po zelo ozki asfaltni cesti skozi vas. Na Kosmačevem prevalu se desno odcepi gozdna cesta v Kot, midva pa sva nadaljevala po asfaltni proti Krmi in jo zapustila pri kažipotu desno h Kovinarski koči. Ozka asfaltna cesta pelje skozi Zgornjo Radovno mimo Pocarjeve domačije. Na koncu sva zavila desno na makadam. V Kovinarski koči so bili že pokonci in danska družina se je vkrcavala v avto. Mimo planine Spodnja Krma Agrarne skupnosti Zasip (Zasipske planine) sva se pripeljala na parkirišče. Tudi tam je parkiralo precej avtomobilov (poleg naših še nemških, danskih, slovaških) in kar nekaj planincev je spalo v spalnih vrečah na prostem. Od tu se večina vzpne na Triglav. Kmalu sva spoznala, da sva se ustavila prehitro, saj je 10 minut naprej še eno parkirišče, a nič ne de – saj sva prišla hodit. Kakih 50 m pred drugim parkiriščem je odcep levo, označen s kažipotom Bl. koča – Lipanca in dodatkom 3.20 h.

 

 

Pot se na začetku pretika med nizkim drevjem, ruševjem in golimi vrbami, od številnih vrst cvetja pa naj omenim le dlakavi sleč, ki naju je v velikih množinah spremljal ves dan. Zelo kmalu pa se postavi pokonci in strmina le redko popusti. Vzpenjala sva se ob grapi, v kateri je šumela voda, ki je tekla izpod talečega se snega (ledu). Kjer se grapa stisne med dve visoki skali, pot zavije desno pod steno, na katero je pritrjena plošča z napisom Pot zgradilo Planinsko društvo Javornik 1952 ob petletnici svojega obstoja. Razčlenjena je z visokimi »stopnicami«, včasih kar previsokimi za (moj) korak. Ko doseže steno naslednjič, zavije levo. Tam sta dva klina, nekoliko više pod zasilno klopco v plitvi skalni vdolbini pa še eden. Na skali piše 1200 m. Sledijo dolge stopnice, zavarovane z jeklenico. Nekaj časa sva vijugala med meliščem na desni in grapo na levi, dokler grape končno nisva prečkala – najprej ožji stranski rokav, nato široko glavno strugo. Tam so naju zbegale oznake: levo navzdol kaže puščica in niže v tisti smeri je na skali rdeča črta, druga črta pa naju je vabila naravnost proti strugi. Obe poti sta pravi; prva teče bolj naokoli, zato ni tako strma, druga pa naravnost navzdol. Odločila sva se za prvo (je tudi bolj uhojena). Potem ko sva prestopila še en ožji stranski rokav, sva se dalje vzpenjala po listnatem gozdu.

 

V strmih ključih se človek kar spoti, zato sva bila zadovoljna, da pot teče po osojni strani Krme, sploh ker je bilo med čedalje nižjimi listavci vedno več macesnov in ruševja. Ko sva spet dosegla skalne stene, pa je sonce pogledalo čez rob in nama svetilo v oči. Prišla sva na razpotje; oba kraka tečeta ob steni: desni ni označen, levi pa je in varuje ga jeklenica. Povzpela sva se po njem in skalni rogelj, ki sva ga že dalj časa opazovala, je bil natanko nad nama. Zadnji klin je izpuljen in jeklenica zvita visi ob steni. Nad zavarovanim odsekom sva vstopila med redke macesne. Sledilo je prijetno presenečenje: znašla sva se pod zares slikovito steno, ki ji Mihelič reče galerije. Onkraj gruščnatega jezika se pot spet pretika med ruševjem in macesni in pripelje do skale z napisom 1800 M, nato pa do razcepa: desno se pride na Lipanski vrh in Mrežce, naprej (levo) na Brdo in Debelo peč, po obeh pa seveda tudi na Lipanco. Kmalu sva stala na Lipanskih vratih (1898 m), prevalu  med Brdom in Lipanskim vrhom.

 

 

S prevala sva že videla svoj vmesni cilj, Brdo (tako piše na kažipotih in skalah, na zemljevidu in pri Miheliču pa Brda). Na dveh označenih razcepih sva zavila levo navzgor. Na ramo tik pod vrhom priteče nekaj, kar bi lahko bilo neoznačena lovska pot od Kovinarske koče (najina pot je edini označeni stranski izhod iz Krme, drugi so skozi zatrep). Z vrha (po zemljevidu 2008 m, napis na skali in Mihelič pa pravita 2009 m) z žigom je širok razgled, tudi na Triglav iz zame nekoliko nenavadnega zornega kota. Nekateri menijo, da je razgled od tu celo lepši kot z Debele peči. To sva imela kot na dlani, videla pa sva tudi Kovinarsko kočo. Nisva se dosti mudila. Po drugi strani Brda sva kmalu prišla na majhno uravnavo z razcepom in zavila levo proti Debeli peči. Po kamniti in koreninasti potki sva se prebijala skozi ruševje pa tudi vsakovrstnega cvetja ni manjkalo. Med skalami, razmetanimi po travniku (na nekaterih so označene smeri), sva dosegla odcep desno na Okroglež; kažipot je že dolgo podrt. Pot vijuga gor in dol po kamnitem svetu, nato pa se pošteno vzpne. Na vrhu Debele peči (2014 m) je skrinjica z vpisno knjigo. Dohitela naju je mladenka v mini krilcu (a primerno obuta) in na ves glas v tujem jeziku vzpodbujala družino, ki je zaostajala za njo. Medtem ko sva pasla oči na razgledih, je radioamater, ki je okoli sebe razpostavil anteno in svoje »škatle«, napenjal predvsem ušesa. Zdelo se je, da nas sploh ne vidi. Ko mu je končno uspelo vzpostaviti zvezo in je bilo slišati »Roger«, se je razgovoril najprej po radiu, nato pa je še nama, ko sva že odhajala, pomahal in zaklical »Srečno!«

 

Dol grede sva opazila posebno lep rožni koren z rdečimi cveti, ki je gor grede ušel najinemu pogledu, galerije so bile v popoldanskem soncu še lepše kot zjutraj in tudi sicer je bilo vračanje po isti poti (samo da tokrat ne čez Brdo, ampak pod njim) vse prej kot dolgočasno, le vroče nama je bilo neznansko, saj pobočje seveda ne more biti ves dan na senčni strani. Od spodaj sva se občudujoče ozirala na prehojeno pot. Poti pravzaprav ni videti in to je bil glavni razlog najinega občudovanja. Občudovala sva sebe, da sva zmogla (del poti je na zemljevidu označen s pikčasto črto, čeprav v resnici ni tehnično zahtevna, samo precejšnjo previdnost terja), in še bolj tiste, ki so sila strmo in na videz nedostopno smer speljali tako spretno, da sva opravila brez nevarnosti; niti napor ni bil prehud, le malo bolj počasi nama je šlo (čiste hoje 4 ure in četrt gor, 3 in četrt dol). Kljub temu pa opisano pot (zelo!) priporočam samo v suhem vremenu.

 

Zdaj odhajava na dopust in čeprav bodo imeli na njem svoje mesto tudi hribi, ne bodo slovenski, tako da se znova oglasim šele čez kak mesec. Prijetne počitnice!