Iskanje kamnitega lovca

Že pozimi, ko sva bila na Višarjah, sva se odločila, da se nekega dne podava na goro z nekoliko skrivnostnim imenom Kamniti lovec (Cima del Cacciatore, 2071 m). Tako sva se prejšnjo sredo odpeljala v Trbiž, sledila modrim (ne avtocestnim) smerokazom Udine in se mimo kraja Žabnice (Camporosso in Valcanale) pripeljala v Ovčjo vas (Valbruno). Tam sva zavila levo, kamor kažejo rjavi smerokazi, med njimi Santuario Monte Lussari in Val Saisera. Peljala sva se po ozkih uličicah, kjer številni napisi in podobe spominjajo na Juliusa Kugyja, na drugi strani vasi pa nadaljevala po asfaltni cesti v dolino Zajzere (Val Saisera), imenovano po potoku enakega imena, in jo zapustila po gozdni cesti levo na označeno parkirišče 2. Ob njem so kažipoti za pot 616, a nobene oznake za 615 (Višarje, Kamniti lovec). Poleg omenjene gozdne ceste vodi s parkirišča tudi kolovoz, zastavljen s skalami.


Odpravila sva se po gozdni cesti, upajoč, da bova odkrila tudi pot 615. Res sva se v minuti ali dveh znašla na razcepu s kopico kažipotov v pravo smer – levo na Višarje, na sedlo Prašnik, k Pellarinijevi koči in drugam, o Kamnitem lovcu pa nič. Zavila sva torej levo na ožjo gozdno cesto in po mostu čez Zajzero. Tam je stal tovornjak s cisterno in črpal vodo iz potoka. Z mostu se že vidijo mogočni Viš, Montaž in sosedje. Onstran reke je za koritom z vodo razcep; desno se odcepi kolovoz k Pellarinijevi koči, midva pa sva ostala na gozdni cesti. Pri počitniški hišici z imenitnim razgledom na Zahodne Julijce sva zavila desno na sprva zelo zaraščen kolovoz. Nekaj časa je precej podoben razdrapani suhi strugi, potem postane udobnejši, posut s suhim listjem, in nazadnje se zoži v stezo. Ta se vzpenja po listnatem gozdu naravnost navzgor, zato je precej strma. Pripelje do široke in globoke grape. Po njej sva dosegla opuščen kolovoz. Na desni sva skozi drevje videla steno Velikega Nabojsa, izza katerega je kukal Viš. Ko se je pot prvič zravnala in se celo rahlo spustila, sva mimo korita z vodo stopila iz gozda.

 

 

Na mokrotnem travniku stoji podrta lesenjača. Opuščena planina je spodaj porasla predvsem s preobjedami, v zgornjem delu pa je toliko jagod, da sva se jih pošteno najedla in še jih je ostalo. Nad zgornjim delom z desne priteče nekaj, kar bi lahko bilo gozdna cesta, in se tu konča, ker »ne more« čez grapo. Ob grapi sva se povzpela nazaj v gozd, jo prečkala v desno in onstran nadaljevala po potki navzdol. Vsepovsod je bilo polno modrikastih cvetov gozdne grašice, ne le ob poti, ampak so splezale tudi na grme in smrečice. Tudi midva sva »plezala« v breg, dokler nisva prečkala omenjene gozdne ceste pri zares lepem grmu volčje češnje. Takoj zatem sva cesto dosegla še enkrat, se napotila desno po njej ter jo po dobrih 10 minutah na ostrem levem ovinku zapustila v desno po strmi »kombinaciji« poti in struge, ki naju je pripeljala na sedlo Prašnik (Sella Prasnig, 1491 m) s hudo zdelano klopco, lepimi razgledi in množico kažipotov. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad sedlom sva zapustila pot 615 in se po 617 povzpela v gozd. V njem sva prečkala veliko jaso (ali majhno planino), na kateri se mora markacija zadovoljiti s količkom, ker pač ni dreves. Ali naše markacije s tem res ne bi bile zadovoljne? No, (nekateri) planinci bi gotovo bili, saj se na travnatih odsekih pot rada »izgubi«. Na razpotju po dobrih 10 minutah je tudi kažipot h Kamnitemu lovcu. Zavila sva desno na pot 613, po levem kraku pa sva se nameravala vrniti.
 

 

Med strmim vzpenjanjem po iglastem gozdu sva si ogledovala italijanske Julijce in prodišča Zajzere globoko spodaj. Tu in tam sva stopila na plano in skupaj z ozko potko vijugala po šopasti travi. Kmalu se je pojavilo ruševje in pod skalami sva zavila levo. Bila sva že tako visoko, da sva videla čez gore na desni; kljub mrču sva razločila Jerebico. Ni bilo dolgo, ko sva prvič zagledala cilj. Nekdo je stal na vrhu. Vstopila sva v travnato in ruševnato grapo in po njej dosegla rob, s katerega sva imela »svojo« goro kot na dlani. Spustila sva se pod skale, da sva jih obšla, in se ponovno povzpela, tokrat čez melišče. Prvič letos sva videla sternbergove klinčke. Za meliščem pot zavije levo v strmino. Više sva si zaradi padajočega kamenja nataknila čeladi. Razgledi so bili čedalje lepši, okolica pa posebno zaradi triglavskih rož prav tako. Za vrh se je bilo treba na koncu kljub jeklenici kar potruditi, saj je čisto ohlapna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zgoraj stojita železna križ in zvonček želja. V skrinjici je vpisni zvezek. Razgledi, zlasti na Viševo skupino, so imenitni. V nasprotju s samotnim vzponom (»od zadaj«, ne skozi krnico V klobuku, je manj običajen) pa na cilju nisva bila sama; kar nekaj planincev se je povzpelo gor z višarske strani. Višarje so s Kamnitega lovca in poleti videti čisto drugačne kot pozimi. Takrat naju je neznansko zeblo, tokrat sva se seveda pošteno potila; takrat je bilo vse zaprto, tokrat pa sva se nadejala kosila pri Juretu.

 

Proti Višarjam sva se spustila skozi krnico V klobuku. V njej je bilo kar nekaj živžava, saj nekateri pridejo z Višarij samo do tja in čeprav ne hribolazijo, lahko uživajo v lepotah okoliških gora. Otroci so bili seveda navdušeni tudi nad ostanki snega. Prvih 10 minut spusta je zelo sitnih, saj je strmo pobočje hudo krušljivo; del poti je zavarovan z jeklenico. Predvsem zaradi svarilnega spletnega zapisa očividca nesreče, ki se je končala s helikopterskim prevozom, sva do tu še obdržala čeladi. Nadaljevala sva mimo plošče v spomin kapetanu Giuseppeju Falconeju, ki ga je leta 1970 med trasiranjem poti za alpince pokončal plaz. Okrog krnice se vrstijo Višarske glave; najvišja je Kamniti lovec, precej opazna pa tudi Beraški križ (Croce del Poverello, 1891 m) s križem na vrhu. Pot je gruščnata in ponekod kar naporna. Tudi vroče je bilo, zato je čez pol ure prav prijalo stopiti v prijazen macesnov gozdiček. Mačice gole vrbe so se kot kosmi vate belile na pritlikavih grmičkih.

 

Še preden sva stopila iz gozda, sva slišala brnenje in ko sva prišla do kapelice pod Višarjami, sva imela kaj videti: gradbene stroje, vozila (med njimi tisto cisterno, ki je pripeljala vodo iz Zajzere) in material ter opustošeno pobočje – gradbišče novega smučišča. Po bodočem smučišču sva se povzpela do naselja. To je vrvelo od pohodnikov in turistov in vsi lokali so bili odprti. Pri Juretu sva si privezala dušo (tudi z značilno furlansko friko) in medtem je večjemu omizju zaigral nekaj slovenskih na harmoniko. Z njegove terase je čudovit pogled na krnico V klobuku in okoliške gore. Mnogi so se po kosilu odpeljali v dolino z žičnico, naju pa je čakalo še dolgo pešačenje.

 

 

 

 

 

Vrnila sva se h kapelici ob gradbišču in pri kažipotu 617 zavila po nekdanji vojaški cesti desno navzdol. Zaprta je za promet, le za gradbišče jo uporabljajo (omenjena cisterna se je pripeljala po njej). Pri kažipotu levo za sedlo Prašnik sva zlezla na škarpo in zapustila cesto. Pot se je vztrajno vzpenjala in više proti skalam je šlo hudo strmo. Tik pod grebenom Škrilj, katerih najvišja točka 1783 m je bolj desno (Mihelič navaja ime Škrilj, ne Škrilje), je kake tričetrt ure od Višarij nekaj metrov globoka in za odraslega človeka dovolj visoka votlina. Ko sva z grebena pogledala nazaj, sva še zadnjič uzrla Višarje.

Greben sva prečkala in se začela strmo spuščati v kratkih ključih, nato pa nekaj časa napredovala približno vzporedno s sila strmim travnatim pobočjem. Prečkala sva melišče in izredno krušljivo grapo, potem pa se spet vzpenjala po melišču. Potka je zelo ozka, a k sreči nikjer ne visi; prijetna je, večinoma mehka od iglic, in po njej mrgoli velikih mravelj. Na nekaj mestih je podrta, še več pa je takih, ki kažejo, da se bo to zgodilo prej ali slej. Ko sva pustila za seboj še nekaj grap, nekaterih travnatih, drugih gruščnatih, sva se znašla na razpotju, na katerem sva zjutraj zavila desno navzgor (613), zdaj pa sva se vrnila po drugem kraku (617). Odtlej sva se vračala po poti vzpona, le čisto na koncu sva takoj za mostom zavila desno na bližnjico – kolovoz, zastavljen s skalami. Gor dobre tri ure, nazaj (čez Višarje) dobre štiri, a hoja je bila samo del več kot deset ur dolgega lepega poletnega dne.

Kamnitega lovca sva torej »našla«, vendar po nekaterih virih ne pravega. Mihelič piše, da je gora dobila ime »po skalnati figuri v bližini, ki spominja na lovca«. Po legendi naj bi bil to za kazen okameneli lovec, ki je od tod streljal proti cerkvi Višarske Matere Božje. Po Tumi je »Kameni Lovec /.../ bolvan v škrbini«. Nemci naj bi bili ime Steinerner Jäger napačno prenesli z balvana na vrh, katerega pravilno ime naj bi bilo Pergamiten (popačenka imena Pri Piramidi). Midva take figure sicer nisva našla, a kljub temu štejeva, da sva bila pri »iskanju« uspešna.