Velikan (ali) Obir

Konec predlanskega leta, ko sem še pestovala zlomljeni gleženj, se je Jani sam podal na Obir (2139 m), natančneje na njegov najvišji vrh Veliki Obir ali Ojstrc (Hochobir ali Oisterz). Srednjo junijsko soboto je peljal gor še mene, seveda po drugi poti. Čez Jezersko in skozi Železno Kaplo (Eisenkappel) sva se zapeljala v Spodnje Obirsko (Ebriach) in parkirala ob cesti nekoliko naprej od gostilne Kovač (Schmied). Na vprašanje, ali je mišljeno tako, sem dobila prijazen slovenski »Seveda«.

Med gostilno in gospodarskim poslopjem sva zavila na slabo asfaltno cesto. Kmalu za sotočjem dveh potokov sva enega prestopila po mostu, od tam pa se že vidi tablica više gori ob cesti (Hochobir in Eisenkappler Hütte 608, 617), ki se zlagoma vzpenja. Pri vodnem zajetju sva zavila levo čez travnik, rožnat od kukavičjih lučc, v gozd. Tam so lep čas odločno prevladovali navadni ženiklji (zame so bili popolnoma novi, zato hvala Alenki Mihorič za pomoč). Pot po gozdu je ponekod precej zaraščena, a dobro označena z markacijami in kažipoti, prav tako po gozdnih cestah, čeprav travnati grebeni po sredini nekaterih kažejo, da niso posebno prometne.

 

Na eni strani lepe fuchsove prstaste kukavice, dolgolistne naglavke in orlice, na drugi gozdna cesta, razrita od težkih vozil. Prišla sva do mesta, kjer je nasuta s peskom, in se že razveselila, da je konec blata, ko sva na ostrem desnem ovinku odkrila, da gradijo novo cesto ali širijo staro. Žrtvi velikega razdejanja zaradi gradnje sta postala tudi planinska kažipota za Veliki Obir in Kapelsko kočo ter Kovača. Obležala sta med podrtim drevjem. Odcepa ni bilo videti, zato sva domnevala, da je kažipot nekoč kazal po cesti naprej. A ko se je ta kar končala, do koder so pač prišli graditelji, sva spoznala, da je bila najina domneva napačna. Vrnila sva se na ovinek in se prebila mimo podrtih kažipotov. Našla sva eno markacijo, poti pa še vedno ne; zaradi gradnje je očitno prekinjena. Poskusila sva srečo s prečkanjem tamkajšnje struge, a tudi na drugi strani nisva našla ničesar razen robidovja, osatov in (k sreči mrtvih) kopriv. Pa prvič letos sva oblekla kratke hlače! Iznad grape je Jani končno zagledal markacijo na drugi strani, od koder sva prilezla sem, in sva se vrnila na cesto. Prav na omenjenem ovinku je treba obiti nagrmadena podrta drevesa in poiskati pot navzgor ob strugi.

 

Ozka potka ponekod teče čisto po robu skoraj navpičnega brega. Strmina se konča pri veliki skali, čedni preži in kažipotu nazaj (h Kovaču), kjer sva prišla iz gozda na opuščeno gozdno cesto. Ob njej je cvetelo nekaj enocvetk; vedno se jih razveselim, ker jih redko vidim, fotografirajo se pa nič kaj rade – trmasto gledajo v tla. Po kratkem počitku sva cesto prečkala. Više gori sva skozi presledek med drevjem na desni ugledala Ojstrico, Planjavo, Grintovec, Kočni. Čez poseko sva stopila v temen gozd posušenih smrek. Približno 20 minut nad najinim počivališčem sva zavila ostro levo navzgor; kake oznake nisva opazila, a k sreči sva ob gozdni cesti nad seboj zagledala kažipot. Napotila sva se desno navzgor po njej, na blagem levem ovinku pa stopila na zaraščeno stezico, po kateri dozdevno že dolgo ni nihče hodil. Tu je gozd redek in zato svetal. Skozi še en temen pas sušic sva se povzpela k vrhu omenjene poseke, a pot tik pred njo zavije desno, nazaj v temni gozd. Med smreke se vriva čedalje več listavcev, zato je postajalo spet svetlo. Pogled na velike modre zaplate spominčic je bil prav prijeten, vtis pa so nekoliko kvarile koprive, ki so naju grizle v gole noge.

 

V nekaj minutah sva dosegla ozko asfaltno panoramsko cesto (po spletnih podatkih je enotna cestnina za zadnjih 7 km 6 evrov). Tu in nedaleč levo navzgor pri lesi so številni kažipoti. Lesa spada k Obirski planini (Obiralm; domačija Majerhof je bila po Klinarjevih Karavankah opuščena, a zdaj je planina zelo živa). Na drugi strani ceste teče kolovoz proti zapornici, a že pred njo pri markaciji na skali je treba zaviti levo v travnati breg in po nekaj korakih desno čez ograjo v gozd. Takoj sva ga zapustila in se podala na zgornji del planine, proti naslednjemu kažipotu. Spet sva dosegla asfaltno cesto, od koder je lep pogled na planino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Onkraj ceste so naju oznake vodile v nepopustljivo strmino. Ko sva drugič dosegla gozdno cesto, sva končno lahko zajela sapo. V desno ni bilo daleč do lese. Če je jasno ozračje, morajo biti od tam res lepi razgledi. Zavila sva levo in kmalu zagledala Kapelsko kočo. Čeprav sva vse dopoldne hodila sama, je bilo pri koči precej ljudi. Ni čudno, saj je bilo veliko parkirišče polno pločevine. Na obvestilni tabli so besedila tudi v (ne najboljši) slovenščini. Z nje sva izvedela, da je ime Obir slovensko in pomeni velikan. Nisva se dolgo mudila, saj sva hotela najprej na vrh.

 

Nad kočo se nadaljuje kamnita pot, ki jo skozi prijeten smrekov gozd nekoliko »mehčajo« iglice. Poleg rdeče-belo-rdečih oznak sva opazila tudi modro-rumene na naravoslovni krožni poti. Prebirala sva njene oštevilčene tablice. Pot je ponekod prav slikovito skalnata in koreninasta. Vzpenja se v ključih. Na križišču je pri tablici 7 naravoslovna pot zavila desno, midva pa sva se vzpenjala dalje. Kmalu nad križiščem tiči v gozdu lično zavetišče, pokrito z lubjem. Okoli njega so klopce, notri pa bi lahko celo prespali, če bi imeli kaj pogrniti na brunca.

 

 

Drevje se je začelo redčiti, bori in macesni so se umikali ruševju in zaplatam trave, posutim s skalami. Tudi pot je postala skalnata. Ko sva stopila na plano, sva prvič zagledala cilj. Zdel se mi je še strašno daleč in nisem verjela, da bi ga lahko dosegla v eni uri, kakor približno napovedujeta vodnika. Že doslej je bilo precej cvetja, tu pa se je cvetana še bolj razbohotila: clusijevi in spomladanski svišči, pogačice, vretenčasti ušivci, zlatice, jegliči, alpske velese, regrat, brezstebelne lepnice, celo kalužnice, podlesne vetrnice in pljučniki. Pot naju je vodila mimo Mrzle vode (ne vem, zakaj Kalte Quelle ne prevajajo z Mrzli studenec). Korita pod tablo so precej razdejana. Pojavili so se prvi wulfenovi jegliči, potem pa jih ni bilo ne konca ne kraja, vsa pobočja so bila vijoličasta. Med njimi je bilo komaj opaziti navadne alpske zvončke. Ob poti je nekdo postavil kamnito piramido. Nad razvalino Rainerjevega zavetišča (Rainer-Schutzhaus), o kateri je pisal že Jani, je v Obirski škrbini (Obirscharte) z leve pritekla pot s sedla Šajda (Schaidasattel). Pod razvalino sta koriti za napajanje živine, desno od nje pa v skalnatem »hribčku« plitva votlina, kamor bi se lahko zateklo nekaj ljudi. Pojavile so se prve zaplate snega. Mimo table o endemičnih rastlinah in odrgnjenih kažipotov sva stopila skozi nekakšno leso. Nekoliko nad njo se levo odcepi vratolomna markirana pot. Cvetju so se pridružili alpski kosmatinci. Vrh sva v nasprotju s pričakovanji dosegla celo prej kot v eni uri od trenutka, ko sva ga zagledala. Opisal ga je že Jani. Ozračje je bilo nekoliko mrčasto, a nad razgledom se kljub temu nisva pritoževala.

 

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Šele dol grede sem opazila čedne šopke kernerjevih makov. V koči sva si privoščila kosilo – najbrž ne posebno zdravo, a okusno. Med vračanjem sva se nekajkrat ustavila zaradi pogleda na Kamniške planine; redko jih lahko vidiva tako lepo razvrščene. Čeprav se sicer raje vračava po drugi poti, nama tudi tako ni bilo dolgčas. Tri ure in pol gor, dobro poltretjo dol.