Jerebica – pohlevno ime za nič kaj pohlevno goro

Letošnji Bovec je bil izhodišče za Jerebico (2126 m). Gledala sva jo že lani, ko je bil na sporedu Rombon, in Janiju se je usedla v srce. Malo slabše mu je šla v uho (meni tudi): po Tumi se imenuje Jérebica, domačini pa ji baje (tudi Mihelič trdi tako) rečejo Jérebca (od tistih, ki sva jih srečala midva, ne vsi). Ker je mejna gora, ima tudi italijansko ime: Cima del Lago.

Po cesti Bovec–Log pod Mangartom sva se odpeljala do Kluž in še 3,7 km naprej. Na levi strani pri mostu čez Koritnico je parkirišče (599 m). Tokrat so na njem parkirali delovni stroji, ker popravljajo cesto. Kažipot napoveduje Jerebica 5h (trikotnik s klicajem pomeni zelo zahtevno pot). Tam je tudi stebriček s smernimi tablicami, ki se pravopisno ne strinjajo, ali se piše Log pod Mangrtom (bovška oznaka) ali Log pod Mangartom (Pot miru). Tega nestrinjanja so se seveda nalezle od ljudi, ki nekateri prisegajo na eno, nekateri pa na drugo. Ne vem, čigavi dokazi so »edino pravilni«, zato se (oportunistično?) držim pravopisa in atlasa.

V Možnico sva se napotila po gozdni cesti pod razdrtimi pobočji Male Jerebice, katere vrh se vidi že s parkirišča. Čez četrt ure je levo navzdol odcep h koritom Nemčlje ali Možnice in h Klužam (Pot miru), naprej pa usmerjata kažipota Jerebica in Dom Možnica. Odcepov je še več, a tega omenjam, ker bo »nastopal« tudi proti koncu tega zapisa. Na naslednjem ovinku je klopca, s katere je razgled na Koritnico, takoj zatem pa cestna zapornica. Na predvečer pohoda sva se sprehodila po tej cesti do križišča, kjer se desno odcepi pot k Domu Možnica, ker sva vedela, da bo tura dolga in ne bo časa za stranpoti. Bila sva očarana: pravcati grad sredi gozda. Več o tem je napisal že Jani. Ko sva se vračala, sva odkrila bližnjico, ki nama je prišla prav naslednje jutro.
 

Po gozdni cesti sva šla do jase s prežo, tam pa pri prejšnji večer odkritem neoznačenem in slabo opaznem odcepu zavila desno na sicer označeno pot. Ta najprej prečka gozdno cesto, ko pa drugič pride do nje, je treba zaviti levo nanjo, drugače nas čaka že omenjeno veliko presenečenje: gozdni grad. Tako pa sta naju čakali le dve manjši presenečenji: na križišču je zapisana višina 810 m, vendar se nama sploh ni zdelo, da bi bila premagala že 211 m višine, in čeprav sva hodila šele 35 minut, nama je kažipot napovedoval samo še štiri ure. To gre pa hitro! Kljub prepovedi prometa je na križišču parkiral avto, na koncu ceste, onkraj dveh suhih strug, pa še dva. Stopila sva iz gozda in pogled na severno steno Rombona je bil veličasten (slike so vse prej kot take, ker sem slikala z napačno nastavljenim ISO). Nobeno znamenje ne kaže, kam naprej. Kar prav sva uganila: prečkala sva široko suho strugo Možnice na levi in onkraj nje ujela markacije. Čez čas sva jo prečkala še nazaj. Med zmernim vzpenjanjem po gozdu sva naletela na razvalino kamnitega objekta. Naravnost nad njim je razločna pot v zatrep Možnice, a puščica in markacija izrecno usmerjata desno navzgor. Vzpon je postal strmejši in kmalu sva stala pod skalnato steno.

Tu naj bi se začel najtežavnejši del poti. Zavila sva ob steni. Začetek je bil obetaven: perunike, stopnice in klini. Strmino sva premagovala v kratkih ključih. Čedalje večkrat sva stopila iz gozdne sence, spodrsavalo nama je na drobirju in kmalu sva se lahko oprijela prve jeklenice. Čisto nova je, potem je kos manjka, presledku pa sledi stara. Vzpon ni tako zahteven, da ne bi bila mogla opazovati rož: zlatih jabolk, medenik, dišečih salomonovih pečatov. Znova sva se razveselila sence. Vzpenjala sva se po skalah in dosegla s suhim listjem prekrite stopnice, zavarovane z jeklenico. Dosegla sva senčnat travnik, nad katerim sva slutila sedlo. Med travo, robidovjem in koprivami se pot slabše opazi, a posebnih težav nisva imela. Slednjič sva se morala dokončno posloviti od gozdne sence. Pred nama je bila pretežno travnata Planja, nad njo pa Veliki Snežni vrh (Cima Mogenza Grande) in Mali Snežni vrh levo od sedla ter Srednji Vogel (Cima Inese) desno od njega. V travo je vrezana ozka stezica, tu in tam tudi skalnata. Ob njej so se zibale zelene čmerike in pogačice, med travo pa so cvetele jagode, zlatice in še marsikaj.

Zdaj sva začela oprezati za lovsko kočo, saj poleti, ko so pogosti popoldanski nalivi, vsaka streha pride prav. Mihelič v Julijskih Alpah omenja napis na veliki skali, Stritar pa v Gorah nad Sočo trdi, da se koča celo vidi. Po kake četrt ure sva sredi travnika opazila nekakšen razcep. Najina pot je zavila levo. V bližini je bila velika skala. Kdo ve, ali desni krak vodi k lovski koči? Na grušču nama je zoprno drselo. Kmalu sva šla še mimo ene velike skale, a tudi tu ni bilo znamenj o lovski koči. Dobre pol ure nad razcepom sva prisopihala na Jezersko sedlo (Sella del Lago, 1720 m, na kažipotu 1721 m), kamor priteče tudi italijanska pot 653. Iz ene od skal štrli mejni kamen.

Od sedla sva hodila večinoma po italijanski strani; pot je označena z rdečimi črtami, po dobre pol ure pa so se spet pojavile Knafelčeve markacije. Hoja po skalnih policah je bila prijetno vznemirljiva. Seveda sva morala paziti na korak, a ni bilo ne težavno ne posebno nevarno. Ko sva zagledala Jerebico, sva se prekmalu razveselila, saj se je za prvim ovinkom izkazalo, da ne vidiva vrha in da je do tja še daleč. Ob Gorenjem Krivem robu sva se spustila proti najnižji točki med njim in najinim vrhom. Kako je v kopnem, ne vem, a tokrat je kos poti prekrival moker sneg, pod katerim je zijala luknja, ki ji ni bilo videti dna, zato ni bilo ne lahko ne prijetno. K sreči je bilo kratko. Zadnjo strmino so nama »olajšali« alpski kosmatinci, alpske velese, navadni slečniki, brezstebelne lepnice in druge gorske rože, širni razgledi in občutek, da je cilj končno zares blizu. Čez pol ure sva ga pošteno prepotena dosegla.

Na vrhu je vpisna skrinjica z napisi Raibler Seekopf, (Cima del Lago) in (Jerebica), najbrž avstrijskega pisca. Nekoliko stran je poleg majhne kamnite piramide nerodno zbit lesen križ in nekaj umetnih rož. Razgled je bil širen in lep. Na severozahodu se je razkazovala Viševa skupina, pod nama je ležalo Rabeljsko jezero, na vzhodu sta se dvigala Mangart in Jalovec, na jugu Loška stena in Rombon, za Kanin na jugozahodu pa je bilo premalo jasno. Nenadoma je v daljavi zagrmelo. Brž sva pospravila, upajoč, da jo odneseva suha. Mlad nemško govoreči par, ki je prišel gor za nama, je še kar sedel.
 

Hitela sva, kolikor se nama je zdelo še varno, a temni oblaki in grmenje so se naglo bližali. Čez gnili sneg je bilo k sreči dosti laže splezati navzgor kot navzdol, a komaj sva se začela spuščati izpod vrha Gorenjega Krivega roba, so padle prve kaplje. Kar takoj sva se oblekla in ni bilo čisto nič prekmalu. Čeprav sta naju mlada planinca malo pred tem prehitela, tudi onadva zanesljivo nista mogla uiti nevihti. Ulilo se je, grmelo in začela je tolči sodra. Včasih je kar zabolelo ─ toča. Ker ni bilo videti strel, sva upala, da sva samo na robu najhujšega. In res se je začelo svetliti, grmenje se je oddaljevalo, le sodra je še vztrajala. Ko sva skoraj pritekla v gozd in nato na senčnati travnik, je sonce spet grelo, kakor da se ni nič zgodilo. Slekla sva mokro opravo, a v čevljih je cmokalo.
 

Spodaj pri križišču, kjer se odcepi pot k Domu Možnica, sva naletela na skupino otrok, ki so tekmovali v orientaciji, in pozneje še tri. Svoje naloge so jemali sila resno. Nazadnje sva srečala še tršice. Na jasi s prežo sva se odločila pogledati k Velikemu slapu na Možnici, pa sva najprej »zašla«, ker sva smerno tablico razumela narobe: pot naravnost (desna) ni prava, ampak je treba takoj za jaso levo. Kmalu se strmo spusti in pripelje do slikovitih korit. Tam (pri mostu) sva sklenila, da je pametneje odnehati, ker sva bila že utrujena in poznavalci pravijo, da je pot do slapu zahtevna, izpostavljena, priporočajo celo čelado. Upava, da naju bosta slap in naravni most počakala. Nisva se vrnila na jaso s prežo, ampak sva sledila kažipotu za Log pod Mangartom. Mimo z mahom poraščenih kamnitih ograd neznanega namena, čez razbito suho strugo in ob kamnitem zidu sva prišla do kamnite hiške. Desno nazaj kaže kažipot k apnenici, midva pa sva nadaljevala v dotedanji smeri in v nekaj minutah dosegla gozdno cesto pri že omenjenem odcepu h koritom Nemčlje in Klužam. Po desetih urah in pol (čiste hoje gor 4.45 in dol 3.45) sva bila spet pri avtu. V Bovcu so ljudje z lopatami in metlami čistili sodro. Še naslednji dan sva domov grede ob cesti na senčnem kraju videla pravcati zamet.

Jerebica ima vse, kar si lahko želi »navaden« planinec v visokogorju: ničesar preveč in ničesar premalo. Priporočam – ugnezdila se vam bo v srce!