Dvakrat v sedlu

O poti na Srebrno sedlo (2115 m) skozi Repov kot sva razmišljala kar nekaj let. Na sedlu sva že bila, a pot nanj s Korošice ni nič posebnega, o Repovem kotu pa sva slišala že vse mogoče. Prejšnjo nedeljo sva sklenila poskusiti. Če ne bo šlo, bova obrnila in ne bova slabe volje, sva si obljubila. Ker se je napovedovala dolga in naporna tura, sva prekršila predpise in celo svoja načela ter se odpeljala do Jermance, kjer je parkirala že množica grešnikov, nekateri čisto na koncu gozdne ceste.

Nemarkirana gozdna steza se kmalu združi z markirano, ki priteče iz Kamniške Bistrice. Kljub številnim bližnjicam sva se držala označene poti. Na razcepu V Klinu so vsi zavili levo proti Kamniškemu sedlu, le midva sva skrenila desno na neoznačeno, a dobro uhojeno lovsko stezo nad grapo Sedelščka. Napisa, da ta pot ne pelje na Kamniško sedlo, ni več. Začela sva se strmo vzpenjati. Za številne odcepe v desno proti Sedelščku se nisva menila. Kmalu po tistem, ko se je gozd razredčil, sva prečkala grapo. Tam nekje bi morala biti plošča v spomin padlemu kurirju Ivanu Robleku - Petru, vendar je nisva našla. Tudi sicer opisa v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe nisva mogla uskladiti z dejstvi, saj dvakrat omeni pot navzdol, v resnici pa sva se vzpenjala. Nad mestom, kjer sva prečkala grapo, je z leve pritekla ozka steza, zastavljena z debelo vejo. Kljub tej »oviri« sva se spustila do grape in ugotovila, da se stezica na drugi strani nadaljuje. Nisva raziskovala, od kod prihaja in ali je ta prava (spominske plošče tudi tu nisva našla), ampak sva se vrnila na svojo pot.

 

 

Dalje sva se vzpenjala med dvema grapama. Vrh Kamniškega Dedca in Zeleniške špice na desni so bili še v senci, mogočna stena Planjave na levi pa je bila obsijana s soncem. Med močvirskimi samoperkami (prebrala sem, da so redke, in doslej jih res še nisem opazila, letos pa sem jih že na treh izletih videla obilo), kranjskimi zalimi kobulčki in zvončicami, tudi zoisovimi, sva se vzpenjala v čedalje bolj ruševnato pobočje. Skalnata pot je ponekod prav vsekana med ruševje. Pogled na Zeleniške špice je bil vedno lepši. Mimo klinov in jeklenice sva se povzpela do razgledne točke. Tam so naju prehiteli poznavalec (»Do tolmunčkov je še sedem minut in pol.«), štiri nekoliko vznemirjene mladenke (»A tja gor gremo?!«) in pes. Za naslednjimi klini onkraj grape sva se znašla nad tolmuni (Bojan Pollak jim v Naravnih znamenitostih Kamniško-Savinjskih Alp, dopolnilu 2003, reče kadunje), za slap, menda imenovan kar Slap, pa je bilo presuho. Kar sem obžalovala jaz, je bilo seveda všeč zvončicam, ki rasejo sredi grape. Če bi po njej drla voda ... Ob tolmunu so malicali štirje planinci, ki niso kazali znamenj, da bi nameravali še kam naprej. Po Pollakovem opisu bi rekla, de se je vredno povzpeti tja še enkrat, kadar bo dovolj vode, in res kar »obtičati«.

 

Nad tolmuni je še nekaj gozda, v njem pa med ruševjem in resjem ležijo velike že poraščene skale in trohneča debla. Visoke trave in druga podrast ob poti so bili še mokri od rose. Na razcepu na približno 1550 m se nama je zdel manj siten levi krak. Kratek skok nedaleč nad njim so nama pomagale preplezati kar veje ruševja. Pod vedno redkejšimi iglastimi drevesi so cveteli kimasti bodaki in ciklame, ko pa sva se dokončno poslovila od gozda, so se pojavili prvi resasti sviščevci. Nenadoma sva opazila nekoga na Kamniškem Dedcu, potem pa še dva, ki sta se »sprehajala« visoko pod nebom po grebenu Zeleniških špic. Na naslednjem razcepu sva izbrala desni krak. Pripeljal naju je na melišče, od koder sva prvič zagledala Srebrno sedlo; videti je bilo »grozno« – nisem si znala predstavljati, da bi ga bila zmožna doseči. Lovske steze je bilo konec. Nadela sva si čeladi in zložila palice. S tem sva bila tako zaposlena, da sem pozabila fotografirati edino planiko, ki sva jo videla ta dan. V globeli pod nama je ležala zaplata snega – ostanek pretekle zime, okoli naju pa so resasti sviščevci že napovedovali novo jesen.

 

Svet je postajal čedalje bolj visokogorski. Strmina in izpostavljenost sta zahtevali veliko pazljivost, posebno na gladkih skalnih ploščah brez varoval. Iz stene Planjave sta prifrčala dva »izstrelka«. Sedlo je bilo videti še zelo daleč in se je preoblačilo kot kaka muhasta lepotica – venomer se je zagrinjalo v belo ogrinjalo in se spet odkrivalo. Če bi naju bil v tistem skalnatem svetu zagrnil oblak ali megla, bi bilo nemogoče najti »pot«. Napredovala sva zelo počasi. Po dolgotrajnem iskanju zanesljivih stopinj in oprimkov sva že blizu zatrepa prečila Repov kot, se znašla na še enem melišču in prilezla pod kamin. Tam se je bilo treba odločiti, ali skozenj ali levo mimo njega. Na nekem forumu sva prebrala, da je laže mimo. Najbrž je res, a v kaminu vsaj orientacijskih težav ni.

 

 

Upajoč, da poročila o številnih možicih držijo, sva se končno podala levo od kamina. Ko sva začela plezati in iskati »pot«, kar nekaj časa nisva vedela, ali sva še na njej ali ne, čez kakih 10 minut pa sem le opazila prvega izmed »obljubljenih« možicev. V naslednjih 10 minutah sta nama pomagala še dva. Pravzaprav štirje: izza velike skale sta prikorakala dva mladeniča. Eden je drugemu opisoval pot. »Povejte še nama!« sem zaklicala tja čez. Tako rekoč sprehodila sta se do naju in nama pokazala, kje nama bo laže, ker sva zašla preveč v levo. Midva sva isto pot za njima opravila nekoliko manj elegantno in precej počasneje. Ko smo se razšli, sta nama položila na srce: »Pa pazita nase.« Pozabila sem vprašati, ali sta prišla »izpod neba«, ali sta torej tista dva, ki sva ju videla prečiti Zeleniške špice. Končno sva dosegla zgornji konec kamina, ki sva se mu izognila. Čez skoraj pol ure sva si lahko prvič oddahnila v kotanjici pod sedlom, na katerega naju je vabil velik možic. Vodnik pravi, da je prehojena pot primerna za alpiniste, drugim pa priporoča gorskega vodnika. Zdaj lahko rečem, da je prvo nekoliko pretirano, drugo pa niti ne. Po Stritarjevih 111 izletih po slovenskih gorah je od razcepa V Klinu do gozdne meje dve uri hoda, od gozdne meje do sedla pa poldrugo, a midva sva spodnji del prehodila v poldrugi, zgornjega pa v dveh.

 

Na sedlu sva si oddahnila in se veselila uspeha. Ne markacije, do katerih sva spet prišla, ne bližina Planjave naju niso napeljale na misel, da bi se podala na vrh. Tam sva že bila in zadovoljna sva bila, da sva po tako težki poti dosegla izbrani cilj, četudi »samo« sedlo. Malo bolj prismojeno pa je, da nama ni prišlo niti na misel, da bi zlezla na bližnji Najvišji rob Zeleniških špic (2127 m). Očitno sva bila »preveč« navdušena nad doseženim. Sedela sva na toplih tleh, mlela malico in brezskrbno pasla zijala. Desno za nama so se vrstile Zeleniške špice, levo pa se je vzpenjal greben, po katerem se s sedla nadaljuje na Planjavo markirana pot, ki priteče s Korošice. To gorsko nogometno igrišče, Lučkega Dedca in druge gore tam okoli sva imela za hrbtom. Kakor so se podili sem ter tja oblaki, so se izmenično prikazovale Planjava, Lučka Brana, Ojstrica.

 

A treba je bilo še domov. Eno je bilo gotovo: nikakor po isti poti. Tudi vodnik to odsvetuje. Ker je tehnično in orientacijsko že tako zahtevna navzdol gotovo še težavnejša, sva se odločila za vrnitev čez Kamniško sedlo. Po poti na Planjavo sva v 25 minutah dosegla sedelce, kjer se levo odcepi prav tako markirana pot proti Kamniškemu sedlu. To sicer ne piše (kar je nekoč pisalo na skalah, ni več čitljivo), a po zemljevidu je to tukaj edina markirana pot poleg planjavske. Skalnata in gruščnata teče po sila strmem pobočju, zato si nisva smela privoščiti zdrsa. Skale in grušč so se izmenjevali s strmimi travnatimi vesinami, vzponi s spusti. Še enkrat sva naletela na planjavsko pot in na tistem križišču (2179 m) je tudi kažipot Kamniško sedlo 50min. Vse smeri so označene s trikotniki (zahtevno).

 

Z razglednega Sukalnika sva globoko spodaj zagledala Kamniško sedlo in pot, ki vijuga z njega proti Pastirjem. Presenetilo naju je, da je steza uhojena desno navzdol, markacije pa se nadaljujejo naravnost naprej po grebenu. Sledila sva markacijam ter pogledovala proti Rzeniku, Konju in drugim nama znanim in neznanim vrhovom (včasih imava težave celo s prepoznavanjem tistih, na katerih sva že stala). Oznake so naju prijazno vodile po nič kaj prijaznem strmem skalovju; zahtevni spust s Sukalnika ni zavarovan. Nenehno sva se ozirala k slikovitemu preluknjanemu Rdečemu kupu. Izpod njega sva se spustila pod steno Planjave, tudi po nekaj dvojnih stopnih klinih. Izpostavljena, a lepo zavarovana pot teče pod spominsko ploščo z napisom ∙ Sandi Wisiak ∙ 12 ∙ V ∙ 1933 ∙; v Slovencu in Jutru je pisalo, da se je ponesrečil »pod Rdečo kepo« (v Slovencu tudi dosledno »Wissiak«). Za komaj 24-letnega skalaša je bil usoden snežni plaz. Zaradi jeklenic in klinov sva se kljub zahtevnemu in strmemu terenu počutila varno, zato sva se sproščeno pomudila pri posebno lepem rastišču zoisovih zvončic in uživala v razgledih.

Kmalu za spominsko ploščo je bilo konec zahtevne poti. Prečila sva melišče, ki ga pri spustu nekateri s pridom uporabljajo kot »hitro cesto«. Sredi peščene pustote je zasijalo nekaj cvetov kernerjevega maka. Mimo Bab, slikovitih skalnih rogljev, sva bila hitro pri Domu na Kamniškem sedlu. Ker je od Srebrnega sedla skoraj ves čas mrzlo pihalo, se je prilegel topel planinski čaj. Tu sva bila že večkrat, nazadnje takrat, ko sva se povzpela na Brano, pa Sedlo ni bilo še nikoli tako opustelo. Hlad je vse pregnal bodisi domov bodisi v dom. Mrzli veter je prinašal vonj po dežju, zato sva kar pohitela navzdol proti Pastirjem. Samo midva sva vijugala po markirani poti (ne čisto dosledno, ker je toliko bližnjic, da te zlahka zapeljejo), mladina pa je zavila na »hitro cesto«. Med ruševjem so rdele jerebike. Čez travnik, posejan z velikimi balvani, med katerimi je tudi Kamrica, sva prišla v gozd in k zavetišču Pastirji (1415 m). Prijeten kraj, če odštejem ogorke in kup odsluženih klopc. Gozd pod Pastirji je hudo razdejan in po njem leži precej podrtega drevja. Kažipot levo (z nasprotne strani) pravi Kamniško sedlo / Lahka pot / Čas hoje 1^h 30'. Najina je bila torej »težka«. Zaradi razdejanja v gozdu res nekoliko. V Klinu sva se vrnila na pot vzpona. Šele zdaj sem opazila, kar mi je zjutraj zaradi moralnega mačka, ker sva se pripeljala po prepovedani cesti, ušlo: v gozdu ob cesti je bilo vse modro prelepih svečnikov (svilničastih sviščev). Na parkirišču je stal samo še najin zelenček.
 

 

Za najine zmožnosti je bilo malo »divje«, ampak prelepo. V vsako smer sva hodila (gor grede včasih bolj lezla) po slabe štiri ure, čeprav je bila pot vzpona krajša ‒ je bila pa dosti zahtevnejša.