Iz ljubljanske megle na Polhograjsko Grmado

Jutri bo mesec dni, kar sva bila na Polhograjski Grmadi (899 m). Tam sva bila že dvakrat pred davnimi enajstimi leti, prvič iz Polhovega Gradca, drugič iz Mačkovega grabna kot »dodatek« k Tošču. Tokrat sva se odpravila iz Belice, vasice blizu Polhovega Gradca. Na križišču takoj za mostom čez Belco sva zavila levo in parkirala pri ekološkem otoku. Belca nastane z združitvijo Velikega in Malega grabna, tu v bližini pa se izlije v Gradaščico. Domačini rečejo Belca tudi vasi, saj je naglas na e: Bélica. Med smerokazi in kažipoti na križišču je Grmada 1h 45min. Jutro je bilo sivo, megleno, vendar me je že med preobuvanjem razveselil prvi lep prizor: na jesensko rdečem grmu je razpredel svoje umetnije pajek.

 

S parkirišča sva se napotila na drugo stran ceste, čez Belco in po kolovozu v gozd. Na prvem razcepu sva skoraj zgrešila skrito markacijo, ki usmerja levo po ozki brvi čez potok. Nato sva prečkala vodo še enkrat, kar brez brvi, onstran nje pa sva čez kratko trato spet stopila v gozd, kjer Veliki in Mali graben »naredita« Belco. Kolovoz se strmo požene v gozdnato pobočje in sredi strmine se v levo odcepi razločna stezica. Ker odcep ni označen, je nisva imela za mar, ko pa je bilo kolovoza konec, sva spoznala, da sva naredila napako, in se vrnila (prva slaba markacija je precéj za odcepom). Nato sva bila na vsakih 100 višinskih metrov od 400 do 600 obveščena, kako napredujeva. Edine rože ob poti so bile gorske nebine, zato pa je bilo teh obilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Strmo sva se vzpenjala po grebenu Kregovnika. Po prvem »vrhu« sva že lepo videla Grmado. Dotlej koreninasta pot v listnatem gozdu je postala bolj kamnita. Kmalu sva spet stala na »vrhu«, a vzpon se je nadaljeval in ob markaciji sva prvič opazila P (Polhograjska planinska pot, na nekaterih tablah tudi PPP). Naslednji »vrh« ravno tako še ni bil pravi, saj se je greben po kratkem spustu znova pognal navkreber. Rastlinstvo se je začelo spreminjati; čedalje več je bilo borov in brinja. Skozi drevje so se kazale skale Male Grmade. Še en »vršič« ... Mogoče se hrib imenuje Kregovnik, ker se njegovi vrhovi pričkajo, kateri je glavni, ali ker se hribovci jezijo, da ni in ni vrha. Svet se je odprl in z ozkega grebena sva opazovala morje megle, iz katere je štrlel Krim. Končno sva se ustavila pri zasilni klopci. To so gotovo postavili na vrh! Razgledovala sva se in zobala sladke brinove jagode. Tik za klopco pa naju je čakalo presenečenje: edini pravi vrh tega nagajivega hriba (692 m). Če ne bi bilo napisa zoper »upitje«, tega najbrž niti ne bi bila opazila, saj se ime Kregovnik ne pojavi nikjer, le nadmorska višina (taki podatki pri meni pač ne zbudijo tolikšne pozornosti kot jezikovne »posebnosti«).

 

S Kregovnika sva se najprej spustila na drugo stran, nato pa se začela spet vzpenjati. Dosegla sva križišče (1), kjer je najina strma pot sekala položno prečno, desno navzdol zaraščeno, levo navzgor peščeno. Po strmini se nama je naproti prav lahkotno (!) pripeljal gorski kolesar in naju prijazno opozoril, da mu sledi še eden. Na križišču sta kažipota: nazaj Belica, naprej Vrh in Razglednik. Pozneje se je izkazalo, da drugi ni ukrivljen navzgor izvirno, ampak je prvotno kazal levo, torej po položni peščeni poti. A ker je smer naravnost navzgor »logična«, sva ji sledila, čeprav ni bilo markacij. Na naslednjem križišču (2) se je najina kamnita in peščena pot nadaljevala strmo navzgor, počez pa se je postavila gozdna stezica, na obe strani lepo postlana s suhimi iglicami. Na levi sva na enem izmed dreves opazila belo lomljeno črto, kakršne označujejo ovinke. To je povzročilo nekaj dvomov, a kljub temu sva nadaljevala navzgor, še vedno brez oznak. Razgled v desno nama je postregel s sv. Florjanom, sv. Jakobom, Topolom (Katarino), Ilovim vrhom. Z desne od spodaj je pritekla markirana steza in zavila sva levo nanjo. Kregovnik sva imela kot na dlani; zagledala sva tudi Gonte in Tošč. Do cilja ni bilo več daleč.

Vso pot sva bila sama, na vrhu pa je bilo precej živahno. Kažipotom dela družbo tabla s Tumovimi besedami: Svet gorá je zrcalo, ki vsakomur kaže lastno revščino, lastno bogastvo. Ugibala sem, ali jih planinci preberejo, ali se poglobijo vanje in kaj jim pomenijo. Poleg dosedanjih razgledov sta se pokazala cerkvica sv. Uršule in Polhograjska Gora (Sv. Lovrenc). Ker je nastala gneča, se nisva dolgo zadrževala. Odločila sva se vrniti po drugi poti, spotoma pa dognati, kje sva zgrešila oznake.

 

Pod napisom P.G. na skali sta kažipota proti Dvoru in proti Belici. Ta markirana pot v Belico je tista, ki sva jo gor grede nekako izgubila. Po kamniti stezici sva se v kratkih ključih spuščala pod Malo Grmado. Martinčki so živahno tekali sem ter tja. Na križišču z zasilno klopco so kažipoti, med njimi naprej Belica 1h, levo Gonte 20min in Katarina 1h, desno Polhov Gradec 1h. V levo sva prišla do bele lomljene črte, za katero se gor grede na križišču 2 nisva zmenila. Vrnila sva se na križišče s klopco in se spustila še v smer Belice; znašla sva se na križišču 1, kjer sva narobe razumela ukrivljeni kažipot. Torej je mišljeno že na križišču 1 zaviti levo, skalnata steza naravnost navzgor pa je očitno bližnjica, na kateri je možen »popravni izpit« še na križišču 2. Radovednost je bila tako potešena in še tretjič sva se vrnila na križišče s klopco, kajti z Grmade sva se namenila vrniti skozi Dvor, zato sva morala proti Polhovemu Gradcu.

 

 

Vodile so naju stare markacije in spet bele črte. Znašla sva se v slikovitem skalnatem svetu pod Malo Grmado. Desno so se dvigale stene, levo so se spuščale grape. Ustavila sva se pri (lovskem?) domu v spomin žrtvam I. bataljona Dolomitskega odreda, ki se je 18. 3. 1943 boril na pobočjih Belške grape z veliko močnejšim sovražnikom. Pod domom je prostor s klopcami in ognjiščem, kjer so tudi kažipoti, poleg markacij pa se pojavi oznaka M (Mladinska pot).

 

 

Na 700 m se poti proti Polhovemu Gradcu in Dvoru ločita. Na slednji sva srečala veliko planincev, torej jih iz Dvora očitno prihaja več kot iz Belice. Na desni se nama je večkrat pokazala Polhograjska Gora, z razgledišča na levi pa sva videla Ljubljano. Po skalnati in koreninasti stezi sva se spuščala po grebenu. Z razcepa, na katerem je označen desni krak, sva se strmo povzpela na Kucelj (705 m; levi krak vrh obide), se po drugi strani spustila na gozdno cesto in zavila desno nanjo. Zožila se je v stezo in ta naju je pri vodnem zajetju pripeljala iz gozda na travnik, kjer so cveteli jesenski podleski. Skozi naslednji pas gozda sva že prispela v Dvor pri Polhovem Gradcu. Pri lepo okrašeni gotski cerkvi iz leta 1526 sva stopila na asfaltno cesto in pri kapelici zavila levo. Tisti kos asfalta se nama ni zdel omembe vreden, tako hitro sva bila na izhodišču.

 

 

Čeprav Polhograjska Grmada ne doseže niti 900 m in je bilo čiste hoje le poldrugo uro gor in prav toliko dol, sem se na njej počutila kot na »pravi« gori. To pomeni dobro. Tako dobro, da sva se potikala skoraj pet ur. Tačas pa se je tudi Ljubljana že otresla megle.