01 oktober, 2013

V troje na Šmarno goro

Po sončnih sobotnih Ogradih je za nedeljo ostalo še toliko vremena, da sva Ajdo prvič peljala v hrib, na Šmarno goro. Prav nič si nisem predstavljala, koliko potrebuje triletnica za tak hrib, a pri sebi sem sklenila, da bo najin običajni čas, pomnožen z dve, kar lep uspeh.
 
S tacenskega parkirišča smo se odpravili tako počasi, da sva začela dvomiti, ali bomo sploh kam prišli. Ko smo končno zavili v prvo ulico desno, je Ajda zagledala lazarja. Videti je bila silno zaskrbljena, ker ni imel hišice, obenem pa ponosna, da ga je našla prav ona. Kar nekaj časa smo čepeli na tistem vogalu. Potem se je vendarle premaknilo. Po prehodu ob gostilni Grad je šlo pravzaprav kar hitro, morda tudi zato, ker je bilo Ajdi v ožini med visokima živima mejama majčkeno tesno pri duši.
 
 
Dvomov, ali sva izbrala pravo pot (21, čez Spodnjo Kuhinjo), je bilo ob vznožju Gore konec: prave in koreninaste stopnice so bile ne naporne, ampak zabavne. Višje ko so bile, imenitneje je bilo. Na redkih ravnih odsekih je bila vnukinja hitrejša od naju, zato jo je bilo treba loviti. »Kaj je to?« in »Zakaj?« sta bili najpogostejši vprašanji. Med drugim smo odkrili tudi želode. Zakaj imajo nekateri kapice, drugi pa ne? Kaj je notri? Na križišču s Potjo svobode, ki obkroži Goro, smo posedeli na klopci. Iz Ajdinega nahrbtnička so priromali čokoladica, sok in robčki. Vse je prišlo zelo prav. Od soka in čokolade ni ostalo nič, ampak Ajda je bila prepričana, da na vrhu ne bo ne lačna ne žejna. Prehitevalo nas je čedalje več ljudi, mnogi pa so se že vračali. Z njimi so bili številni kužki in psi, do katerih je deklica kazala precej »spoštovanja«, čeprav je zatrdila, da se jih ne boji. Boji pa se, da bi srečali Zverjasca, je povedala. Kakšne skrbi imajo današnji otroci! Ne vem, ali nama je čisto verjela, da take nevarnosti v naših gozdovih ni.
 
Prej kot v poldrugi uri smo dosegli vrh. Seveda smo tudi pozvonili z zvončkom želja. Cerkveni zvon je vabil k maši, tako da smo lahko pokukali v cerkev. Ko smo čez ograjo gledali dol na Ljubljano, je Ajda s prstkom pokazala, kje imamo avto. Z dedijem pa res že slabo vidiva ... Med grizljanjem preste in pitjem soka smo se pogovarjali, kam bi šli na kosilo. Najina vnukinja ni posebno ješča, je pa zelo sladkosnedna. Zamisel o palačinkah se ji je zdela imenitna. »Vse palačinke imam rada, navdušeno jih jem in jem!« je hitela zatrjevati.
 
Vrnitev je bila hitrejša, ker je šlo pač navzdol in ker je Ajda nenadoma postala silno lačna. Pri skakanju po stopnicah in čez jarke jo je bilo treba držati za roko, sicer pa je pridno in urno hodila sama. Nekaj dlje smo se zamudili le pri želodih v Spodnji Kuhinji. Vneto jih je odpirala in pomagala semenom ven. Čepela je sredi poti, da so se nam morali vsi ogibati, in dedi se je pošalil, da bo na stezi zraslo toliko hrastov, da ljudje ne bodo mogli več hoditi po njej. Zapomnila si je, da na Goro vodi več poti: »Bomo šli pa po drugi!« Potem si je premislila; vse želode in semena smo morali znositi h kraju in pot je bila rešena.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Prav prisrčen sestavek!
Lp,
Alenka