Iz Planice na Ciprnik

Na prvi novembrski dan v Ljubljani v nasprotju z napovedmi in pričakovanji ni bilo megle, med potjo in v Kranjski Gori je sijalo sonce, v Planici pa je bilo oblačno in Tamar je bil zalit z meglo. Olimpijski športni center Dom Planica je bil zaprt, tako da je imel najin zelenček parkirišče čisto zase. Iz ljubljanske megle sva hotela pobegniti na gorenjsko sonce, a se je načrt že na začetku sfižil.

 

Napotila sva se navzgor v gozd in mimo balinišča na prodišče. Kažipot Ciprnik nama je potrdil, da sva na pravi poti. Na Ciprnik (1745 m) sva se namenila po lovski stezi, ker sva brala, da je markirana pot že tako zapuščena in razdrta, da je tako rekoč neprehodna. Steza pri ostanku možica in še enem kažipotu kmalu zavije levo in zapusti že precej zaraščeno prodišče. Ponujal se nama je »lep« pogled na gradbišče, kjer nastajajo skakalnice. Celo na praznik so delali, saj lovijo roke (ali pa roki njih). 

 

Kljub lepim kratkim ključem so nemirni duhovi (?) uhodili še bližnjice. Po strmem pobočju sva prisopihala do razgledišča s preprosto klopco. Ključi so se podaljšali in pobočje se je postavilo še bolj pokonci. Oddahnila sva si pri hišici, iz katere prenašajo smučarske skoke in polete, sicer pa menda služi tudi kot bivak. Na njej so podpisi kamermanov. Ta dan žal nisva mogla uživati v pogledu na Jalovec, s katerim radi popestrijo prenose tekem. Globoko spodaj v skalovju sva slišala šum vode, videla pa je nisva. Med vzpenjanjem po robu grape sem opazila več telohov s popki; saj ne vedo ne za meteorološko ne za koledarsko jesen, le toploto so občutili in najbrž »mislili«, da je pomlad. Stezo je prekrivala debela plast odpadlega listja in ker je bilo mokro, se je pod njim skrivala prenekatera nevarnost – spolzka korenina ali skala. Ko je bila grapa na desni že precej ozka in plitva, sva jo prečkala. Ozka potka je na strmem pobočju podobna polički, na katero štrlijo »kolena« ali »ritke« ukrivljenih dreves, da sva jih morala nekajkrat objeti in previdno zlesti okoli njih.
 

 

Po tričetrt ure sva dosegla razcep; lesen kažipot Planica kaže nazaj na nemarkirano (lovsko) pot, po kateri sva prišla, kovinski in ukrivljen z enakim napisom in s črno piko pa desno navzdol na zahtevno markirano pot, ki jo večina najinih virov odsvetuje. Očitno imajo o njej enako mnenje markacisti, saj so markacijo narisali ob sicer nemarkirano stezo (za nazaj). Od tukajšnjega kažipota Ciprnik-Vitranc je pot – nadaljevanje tiste neprehodne – markirana. Listnatega gozda je bilo konec in začel se je iglasti, zato pot ni bila več posuta z listjem, ampak je postala skalnata, gruščnata in bolj odprta, svetlejša. Na desni se nama je spet pridružila grapa. Dohitel naju je lepo vzgojen pes; ogledal si naju je in se vrnil poročat gospodarju. Šele ko sta naju prehitela, mu je mladi mož spet dovolil tekati po svoje. Trije lovci so z daljnogledom opazovali skalovje na drugi strani grape. Samo pokimali so v pozdrav.

 

Ko sva zavila levo, proč od grape, je pot postala ponekod zelo nerazločna. Markacije so redke, zato sva ji sledila teže kot prej neoznačeni lovski. K sreči so bili tu in tam v pomoč možici. Po poldrugi uri se je skozi sivino prebilo sonce. Ko bi se le dvignila nad meglo in oblake! Slišati je bilo samo najino sopenje in kaplje, ki so padale z mokrih dreves. Tudi mladenič in pes nista povzročala nobenega hrupa. Nenadoma se je od zadaj zaslišal živahen ženski glas; za nama se je vzpenjal par. Nad navpično razpoko pod stezo se je pot še posebno strmo pognala čez pletež korenin. Pri naslednji razpoki sva srečala moškega; nič čudnega, da se je že vračal, ko pa je dobesedno tekel. Končno sva se izvila iz megle. Po senčnem, redko poraščenem strmem pobočju sva se vzpenjala proti robu, izza katerega so se usipali sončni žarki. Prehitela naju je planinka. Zgoraj sva stopila na stezico; na tem križišču desno usmerja kažipot Ciprnik, ali se pride levo na Vitranc, pa sva sklenila preveriti pozneje. Zdaj sva zviška gledala na megleni pokrov, ki sva se ga srečno rešila. Ali se Dobrač res vidi od povsod? Tromeja (Peč) je bila kot otok v belem morju. V nadaljevanju nama je pri vzponu pomagala lesena lestev, za njo pa jeklenica. Kmalu po tistem, ko naju je pustil za seboj še prej omenjeni par, sva dosegla cilj.

 

Na vrhu je vpisna skrinjica. Na sosednjem vršiču so malicali vsi, ki so naju prehiteli, lepo vzgojeni kuža pa je cedil sline in se milo oglašal, a zaman. Razgledi so bili imenitni: na jugu Špik, Škrlatica, Prisank, Mojstrovka, Jalovec, na zahodu Ponce, na severu pa Karavanke – Peč (Tromeja), Dobrač nad Ziljsko dolino, Kepa ter pod nami Planica, Zgornjesavska dolina z Ratečami in Podkorenom, Zelenci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dol grede sva odkrila, da so jeklenice na štirih mestih in nekje tudi stopnice (vse nad lestvijo). Med vzponom sva očitno zgrešila del prave poti, zdaj pa sva se izognila sitnemu odseku, ki nama je pri vzponu delal nekaj težav. Preden sva se vrnila v dolino, sva šla pogledat še na Vitranc. Od omenjenega križišča je šlo pol ure gor in dol po nemarkirani stezi (le oznako za kranjskogorsko pešpot 13 sva opazila) čez tri vršiče in dve sedelci, med macesni in mravljišči, z razgledi na Dobrač in dolino med Podkorenom in Ratečami. Pod tretjim vršičem so že smučarske naprave. Stopila sva iz gozda na vitranško smučišče. Sem pripeljeta poti iz Podkorena in Kranjske Gore. Dom na Vitrancu stoji na tako lepem kraju in od njega so taki čudoviti razgledi, da je njegovo propadanje res smrtni greh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva se vračala z Vitranca, sva srečala lovce. Na vprašanje, ali je bilo kaj uspeha, sva dobila čemeren odgovor: »Nič, samo turisti.« No, upam, da niso katerega ustrelili. Vzpon na drugi vršič je s te strani najdaljši, najbolj strm in slikovito koreninast. Od križišča sva se vračala po poti vzpona. Zdaj ko je sončno vreme omogočalo dobro vidljivost, sva skušala ugotoviti, na katerem vrhu sva stala. Najprej sva se »odločila« za napačnega, ki pa nama je bil najbolj všeč, in šele iz doline ugotovila, kateri je (najverjetneje) pravi. Kakorkoli – bil je najlepši ta dan! Dve uri gor, poldrugo dol in slaba ura za Vitranc. Razliko do sedmih ur razdelim na megleni in sončni del; meglenega brž pozabim, sončnega pa se z veseljem spominjam.