Na Limbarsko goro čez Golčaj ali kaj imajo skupnega sveti Martin, Neža in Valentin

Martinovo je bilo mokro, a ne samo od mošta in vina. Tisti teden je bil ponedeljek edini dan, ko sva utegnila, in še to le dopoldne, zaradi Liffa. Pa pojdiva vsaj na Golčaj, sva se spomnila smerokaza ob cesti v Blagovici in pogleda na cerkev sv. Neže, ko sva se vračala s Špilka, ter vzela s seboj dežnika. S štajerske avtoceste sva zavila pri izvozu za Blagovico, takoj za krajevno tablo, ko sva se pripeljala izpod nadvoza (avtoceste), pa desno za smerokazom Golčaj. Parkirala sva nasproti gasilskega doma, kjer je prvi planinski kažipot.

 

 

Gredoč navzgor po asfaltu pod avtocesto sva že videla odcep levo. Tam sva se povzpela čez mostiček, po stopnicah in ob potočku. Po prečkanju iste asfaltne ceste je postal kolovoz zelo strm. Vmes si je malo »oddahnil«, nato pa se je spet zagnal v breg. Kmalu zatem je zavil levo in sva ga zapustila. Strmina se kar ni unesla. Ko sva se vrnila na kolovoz, je zavil levo v jarek in se nekako izgubil. Tudi midva sva bila malce izgubljena, a ne za dolgo: dva možica in markacija so nama pomagali do stopnic, po katerih sva dosegla drug kolovoz na sedelcu z drvarskim nakladališčem in križiščem. Na levi sva skozi drevje že videla sv. Nežo (tja kaže rumeno-rdeča markacija E6), desno vodi pot na Limbarsko goro, midva pa sva zavila še bolj levo po strmi gozdni stezi, na katero opozarja smerna tablica Vrh Golčaja / Spomenik NOB. V dveh minutah sva stala na »vrhu« (Golčaj je naselje, ne vzpetina, a že dolgo brez prebivalcev) s spomenikom borcem Radomeljske čete in vpisno skrinjico. Streljaj proč je cerkev sv. Neže, najstarejša v Črnem grabnu, zraven pa razvaline mežnarije. Na njenem vogalu je rumen napis E6 in evropska markacija kaže navzdol na kolovoz, po katerem sva skozi drevje že prej opazila cerkev. V seminarski nalogi o Rokovnjaški poti, ki jo je med usposabljanjem za varuhinjo gorske narave napisala Sonja Mlakar iz Blagovice, sem prebrala, da je na velikonočni ponedeljek pri sv. Neži maša za planince.

 

 

Brž ko  je nehalo deževati, je Golčaj postal »premajhen«, Limbarska gora pa se je ponujala kar sama. Evropskim markacijam sva sledila nazaj do križišča, tam pa sva se podala proti novemu cilju. Skozi drevje sta se že kmalu pokazali Limbarska gora (vzpetina) in Limbarska Gora (naselje). Na poti čez sedelce (na zemljevidu 635 m) so se evropskim markacijam pridružili knafelčki (od kod?). Na razpotju z razpelom sva se ustavila in se spraševala, ali zaraščeni kolovoz, ki se odcepi levo, vodi na Veliki vrh. Najin kolovoz se je rahlo spuščal. Na desni se je odprl pogled na Limbarsko goro. Kake četrt ure za razpotjem sva stopila desno na asfaltno cesto. Krajevna tabla s pravopisno napako namesto naselja napoveduje hrib. Eno samo Knafelčevo markacijo sva pripisovala dejstvu, da na cesti tako ni kam zaiti (zdi se nama, da markacisti pogosto razmišljajo tako), a ko sva prišla tik pod vrh, so nama kažipoti desno navzdol povedali, da sva nekje zgrešila označeno bližnjico. Mimo zdelane kapelice sva prikorakala na cilj.

 

Bilo je oblačno in leden veter je rezal do kosti, tako da Limbarska gora ni bila videti tisto, po čemer je znana: prijetna izletniška točka in priljubljena romarska pot. Prav na vrhu stoji obnovljena baročna cerkev sv. Valentina. Pred njegovimi vrati sva se stiskala kot dva zaljubljenca, ampak razlogi so bili precej prozaični: pošteno naju je zeblo. Nisva se dolgo mudila, le pomalicala sva in sklenila, da bova poslej namesto vode nosila v hribe čaj.

 

 

Na kozolčku pred Urankarjevo gostilno je napisana nadmorska višina 768 m, na kažipotih PD Blagovica pa na tistem, ki kaže nazaj, piše 758 m, na drugem, ki kaže naprej, pa 773 m. Vedno me je zanimalo, kako se jim to »posreči«. Na isti kozolček sta pritrjeni še vpisni skrinjici PD Moravče in Rokovnjaške planinske poti PD Blagovica. Napol zmrznjena sva se mimo zaprte gostilne (gospodinja naju je vprašala, ali zbirava žige, midva pa bi bila dosti bolj vesela vprašanja, ali sva za vroč čaj) odpravila v dolino.

 

 

Tokrat sva zavila na bližnjico pod vrhom. E6 nama je prihranila precej asfalta. Odkrila sva, kje sva zgrešila markacije: gor grede je treba na vrhu klančka za prometnim ogledalom in pred razpelom zaviti desno na travnik, kjer sta na drevesnem deblu rumeno-rdeča markacija in puščica navzdol. Z asfaltne ceste nisva zavila levo v gozd na pot vzpona, ampak sva nadaljevala po njej. Markirana je in Knafelčeve markacije spremlja črka D (Domžalska pot spominov). Tu v zavetju gozda je končno nehalo pihati.

 

 

Na Golčaj sva se namenila vrniti čez Kal; po zemljevidu naj bi zavila levo pri prvih hišah. Tam je ob odcepu levo res smerokaz Kal, nekoliko niže pa že krajevna tabla Hrastnik. Ob ozki asfaltni cesti proti Kalu ni bilo več markacij. Nekatere hiše so bile videti zapuščene. Cesta se strmo vzpenja. Čez čas se nama je na levi spet pokazala Limbarska gora. Vrh klanca sva prišla do hiš na Kalu (na hišnih številkah piše Hrastnik). Med spustom na drugo stran naju je razveselila markacija na kozolcu. Toda kje je naslednja in ali sploh označuje pot na Golčaj?

 

 

Od nove vijoličaste hiše (št. 37) z lepim razgledom na Limbarsko goro se je že videlo razpelo ob cesti. Ker poti dostikrat vodijo od znamenja do znamenja, se nama je zdelo verjetno, da zaviti pri njem levo pomeni priti k razpelu na razpotju, kjer sva ugibala, ali se levo pride na Veliki vrh. Pri znamenju sva torej zavila čez dvorišče tamkajšnje domačije. Nikjer ni bilo žive duše, da bi bila lahko kaj vprašala. Pot naravnost naprej se konča pri brunarici, levo za gospodarskim poslopjem pa vodi proti gozdu kolovoz v ne ravno pričakovano smer. Končno sva našla nad brunarico široko stezo, ki teče v pravo smer. Po gozdu sva se spustila do prečne poti; desno navzdol vodi zaraščena steza, levo navzgor pa se nadaljuje kolovoz (preverjeno nazaj na Kal). Zavila sva desno; steza se je kmalu razširila, a ker čeznjo leži precej drevja, sva morala včasih kar poplezati. Izruvalo je tudi zelo velika drevesa. Dobre četrt ure pod Kalom sva se res znašla na razpotju z razpelom. Od tu sva pot že poznala.

 

In kaj imajo skupnega svetniki iz naslova? Martin skrbi za vinogradnike, Valentin za zaljubljence, Neža pa za vrtnarje in zaročence, kar je blizu prvemu in drugemu. Tisti, ki trdijo, da ni naključij, utegnejo v tem videti kak načrt, če ne kaj usodnejšega, jaz pa le mislim, da so družno poskrbeli za najin izlet, da ni bil prekratek (gor poldrugo uro, dol slabi dve) in premoker.