Kozj(ašk)i začetek novega planinskega leta

Za prvi letošnji pohod sva si izbrala Kozji vrh (1383 m), drugi najvišji vrh Kozjaka. Ne na planinskem zemljevidu Pohorje ne na izletniški karti Koroška nanj ni nobene markirane poti, blizu pa teče tista na najvišji vrh Kozjaka, Košenjak (1522 m). V Dravogradu sva prečkala Dravo in na drugi strani nadaljevala proti vzhodu. Skozi Gortino sva se pripeljala do odcepa levo v Bistriški jarek in ob (Mučki) Bistrici na Pernice. Pri tamkajšnjem glasbenem domu sva udobno parkirala. Poleg stoji spomenik dvanajstim borcem II. bataljona Lackovega odreda, ki so tu pokopani. Na drugi strani ceste stoji čedna kapelica (na svetih Treh kraljev dan sva si lahko ogledala še jaslice), posvečena sv. Frančišku Asiškemu, menda edina ekološka kapelica v Sloveniji, karkoli že to pomeni.

 

Za glasbenim domom puščica in markacija usmerjata levo na kolovoz nad pritokom Bistrice in nad makadamsko cesto, ki se pri oranžno-rumeni hiši odcepi od asfaltne. Mimo domačije Pernice 9 sva se povzpela v gozd. Pod veliko skalno gmoto je na skali napis Veselo, ki se za ostrim desnim ovinkom nadaljuje (?) s sleci srajco in pogumno naprej. Za skalami sva zavila ostro in zelo strmo v desno. Nad pogostimi markacijami sva opazila pokončne bele črtice. Alojz Eršte in Vlasta Senica iz PD "Bricnik" Muta sta mi pojasnila, da je tako označena Kozjaška pot (prijazno sta mi odgovorila tudi na druga vprašanja, za kar se jima lepo zahvaljujem); ta pot PD Maribor Matica teče od Maribora do Dravograda (Nikóla Guid jo v Planinskih obhodnicah in pohodih imenuje Pot čez Kozjak, enako vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije).

 

Prečkala sva zaraščen kolovoz in strmina je še kar vztrajala. Hodila sva po nekakšnem grebenu, nato pa dosegla z listjem posut kolovoz. Markacije so postale zelo redke. Stopala sva v čedalje gostejšo meglo. Strmina se je unesla in kolovoz naju je pripeljal na travnik. Na slepo sva nadaljevala po njegovem levem (zgornjem) robu mimo preže, kjer sva na drevesu komaj razločila markacijo. Bolj proti sredini travnika sva zaslutila kolovoz in mu sledila. Končno naju je pomirila markacija na električnem drogu. Mimo še ene preže sva dosegla gozdno cesto in nad njo zagledala hišo. Brez oznak nisva vedela, kam zdaj. Zavila sva navzgor po cesti in prišla do lesene garaže z nabiralnikom domačije Pernice 7 (pri Abramu). Šele zdaj sva opazila potko, ki mimo preže priteče na cesto in sva jo v megli zgrešila. Nad starimi gospodarskimi poslopji (eno – kamnito – je podrto) in novejšo stanovanjsko hišico sva nadaljevala po kolovozu. Očitno ga ne uporabljajo več, saj je poraščen s travo in mahom. Tišči se gozda in je ponekod težko prehoden, zato sva hodila nad njim po robu strmega travnika. Skozi brezov gaj sva se povzpela na plano, kamor se izteče tudi jarek s kolovozom (od tam sva videla, da je markiran). Zdrznila sva se ob poku. Lovci? Spet kateri, ki misli, da ob ponedeljkih ni pohodnikov in planincev? Na desnem robu travnika stoji kapelica z Marijo z Jezusom v naročju ter s sv. Marjeto in sv. Jakobom obakraj nje. Tudi na zunanjih stenah so preproste slike svetnikov v nišah z napisi, ki so nekoliko »vznemirili« mojo lektorsko plat. Sicer pa sta kapelica in okolica lepo urejeni.

 

 

Na drugi strani ozkega pasu gozda sva stopila na strm kolovoz proti domačiji visoko pred nama. Levo od njega je bilo še megleno, na desni pa je že sijalo modro nebo. Končno sva se dvignila nad meglo, med raztresenimi perniškimi domačijami po okoliških hribčkih pod nama pa so se še vlekle bele štrene, da je bila pokrajina prav romantična. Mimo vodnega zajetja in transformatorske postaje, pri kateri sva prečkala makadamsko cesto, sva dosegla Hribernikovo domačijo (Pernice 18). Čuvaj je tako sovražno in glasno kazal zobe, da sva kar pospešila.

 

Na vrhu strmega klanca nad Hribernikom se kolovoz razcepi in nič ne pove, kateri krak je pravi. Izbrala sva desnega naravnost strmo navzgor in šele v gozdu prišla do prve markacije. Ko pa tako in tako ni bilo mogoče zaviti kam drugam, sta naju »razveselili« še ena markacija in puščica. Strmi kolovoz je bil bolj podoben vlaki. Čez čas je bila tudi domneva, da je treba prečni kolovoz prečkati in nadaljevati po stezici, »nagrajena« z markacijo. Pod cerkvijo sv. Simona sva stopila iz gozda in pozdravilo naju je sonce. Pred obzidjem je korito s pipo. Po stopnicah sva se povzpela na pokopališče okoli cerkve. Za njo je bilo nekaj zaplat snega. Pod obokom, pokritim s skodlami, sva stopila na cesto. Onstran nje stoji slab lesen kažipot Sv. Urban - 1½ h in kaže v breg. Desno navzdol se pride k Svetemu Jerneju nad Muto in tudi v Bistriški jarek.

 

Zavila sva levo po cesti mimo spomenika Lackovemu odredu. Povsod piše Ladskov odred in opozorilna tabla svari pred padajočimi deli podirajočega se spomenika. Obljubljajo, da bodo oboje do maja popravili. Knezova domačija ni stalno naseljena in že vsaj dvajset let ni več planinsko zavetišče, a ta oznaka kljub temu še vedno množično »straši« po spletu. Na hiši sta vpisni skrinjici PD »Bricnik« Muta in Kozjaške poti (v zvezek se je prvi vpisal Jože Dolinšek iz Maribora davnega 26. 5. 1969). Poleg nekaterih markacij je črka M, ki označuje krožno planinsko pot Muta–Pernice–Jernej–Bricnik–Muta. Koliko poti je v Sloveniji, nikoli jih ne bova prehodila!

 

Od Kneza sva naredila še nekaj korakov k šoli, kakor piše na kažipotu. Tudi vodnik omenja nekdanjo šolo. Našla sva perniški dom krajanov z zastavo in grbom Pohodnega društva Pernice in grbom občine Muta. Stavba ni nič podobna šoli. Ob njej so klopi in mize ter igrišče za košarko in nogomet. Pozneje sva izvedela, da je bila šola najprej v leseni hiši pri Knezu, v letih 1969–2010 pa v stavbi, ki jo zdaj upravlja Pohodno društvo Pernice.

 

Nad Knezom sva nadaljevala za kažipoti Pot orjaških lip (ta dan sva videla že več takih), Košenjak in Sv. Urban v smrekov gozd. Takoj za združitvijo najine poti s tisto od sv. Simona je razcep, na katerem puščica kaže desno. Široka koreninasta steza se za kratek čas položi, nato pa se blago vzpenja. Na jasi z mizo, klopmi in sledovi kurišča sva splašila srnice. Po zelo širokem z iglicami postlanem kolovozu sva spet stopila v smrekov gozd, tokrat zelo temen. Pot je markirana, čeprav od Kneza po zemljevidu ne bi smela biti. Dosegla sva gozdno cesto, ki se na desni takoj razcepi: levi krak je markiran in se rahlo vzpenja nad domačijo Zgornji Čiček, desni pa se mimo skladovnic drv spušča k njej. S slabe, razmočene in razrite ceste sva jo med drevjem lahko videla.

Mimo lesenega korita z vodo sva čez kakih 10 minut prišla na križišče, kjer se od ceste levo odcepita kolovoza – najprej pravokotno zelo strm, nato viličasto položnejši. Pri prvem je ležal podrt zelen kažipot Sv. Urban 1 h iz iste »serije« kot tisti nad sv. Simonom. Skušala sva uganiti, kam je nekoč usmerjal; odločila sva se za položnejši kolovoz in markacija nama je odločitev potrdila. Ker se čezenj zliva voda, je bil hudo poledenel. Kmalu se je skazil v strmo vlako, nato pa sva zavila levo na še bolj strmo in ožjo. Dišalo je po sveže posekanem lesu. Prisopla sva na razrito, blatno gozdno cesto s prežo na levi, kakih 10 m desno pa sva jo pri krmilnici že zapustila. Ob strmem kolovozu sva naletela še na en Urbanov kažipot. Končno se je strmina unesla. Na veji nad eno redkih markacij je visela prazna kantica. Kako so nas že učili? Kjer se osel valja ... Gozdarji so poleg kantice očitno odrabili tudi kolovoz – kar končal se je, prestopiti je bilo treba podrto smreko in onstran nje je bila le še stezica, ob njej pa velike skale. Prav kmalu sva se znašla na meji, ki jo označujejo palica z rdeče-belim vrhom, napis Pozor! Državna meja in mejni kamen XIV/245.

 

Kako zdaj najti Kozji vrh? Obrnila sva se proti skalam za svojim hrbtom in se napotila desno pod njimi. Ko je pred nama stal vršiček, ki bi utegnil biti najvišja točka, se je neoznačena potka nadaljevala desno pod njim in se razširila skoraj v kolovoz. Vršiček sva obšla in zavila s kolovoza kar levo navzgor. Hitro sva dosegla vrh, porasel s slikovito skrivenčenimi drevesi. Označen je z geodetskim kamnom. Od tod je nekaj malega razgleda na severovzhod, sploh zdaj, ko drevje ni olistano. Da sem ne zahajajo samo planinci, priča solnica za divjad. To je torej viceprvak (zahodnega) Kozjaka.

 

 

 

Preden sva se odpravila nazaj v dolino, sva šla pogledat še k sv. Urbanu (1329 m). Vrnila sva se k mejnemu kamnu 245 ter se napotila po meji skozi gozd in čez razgledno poseko. Ob poti je precej mravljišč; večina mravelj ima avstrijsko državljanstvo, nekaj je tudi »dvolastnic«. Do cerkve nisva hodila več kot 10 minut. Na njej nama je vzbudila pozornost precej moderna upodobitev obsodbe Jezusa na smrt. Jasa, na kateri stoji, ni razgledna. Poleg nje je kapelica z zanimivo podobo Jezusa, niže doli na robu gozda pa še razpelo. Klopi in »bife« kažejo, da je to tudi kraj za družabna srečanja. Tukajšnji kamen ima številko 264. Za cerkvijo sta tabli z napisoma Grenzpanoramaweg in Grenz Panorama Weg – očitno nismo edini s »planinskimi« pravopisnimi težavami! Tu teče še Südalpenweg 03/594.

 

Vrnila sva se po isti poti. Čeprav se rada vračava po drugi, večinoma tudi na že prehojeni dostikrat vidiva kaj novega, lepega, zanimivega – če ne drugega, pa lepo "oblečen" panj. Pri Hriberniku sva izvedela, zakaj je njihov pes tako divji (ker ga je neki planinec udaril s pohodno palico) in da ta pot na Kozjak ni posebno obiskana. Slabih 10 minut pod Abramom se je na razcepu treba spustiti s travniškega kolovoza naravnost v gozd, ne desno (puščice je mogoče razumeti tudi narobe). V manj kot dveh urah sva bila spet pri avtu (vzpon je trajal dobri dve in še dobre četrt ure obisk pri sv. Urbanu), zadovoljna z začetkom novega planinskega leta.