Gozdna učna pot po sledeh višnjanskega polža

Najino zadnje lansko hribolazenje je bil »vzpon« na Polževo. Če sem natančna, na Kriško-Polževsko planoto. V Višnji Gori sva parkirala na Mestnem trgu pri (nekdanji?) osnovni šoli Eda Turnherja - Primoža. Tu se začne 6-kilometrska Gozdna učna pot po sledeh višnjanskega polža. Na tabli z zemljevidom poti je seznam 26 dreves. Prvo izmed njih je divji kostanj (1) pred šolo. Na tablici ob vsakem označenem drevesu so poleg logotipa poti še zaporedna številka, slovensko ime (v seznamu ob zemljevidu so tudi latinska imena), premer in višina. Leto je pri vseh 2010; tedaj so jo odprli kot del (prvo polovico) 12-kilometrske Jurčičeve poti od Višnje Gore do Muljave. Na zemljevidu so poleg oštevilčenih dreves zapisana imena še nekaterih in tudi drugih rastlin.

Za šolo sva zavila levo po Turnherjevi ulici v gozd. Z listjem posuta nekoliko skalnata steza teče po jarku v breg. Poleg oznak za gozdno učno pot (tablic, ki označujejo drevesa, in polžkov) so naju vodile še druge: za Jurčičevo pot, za Pot kurirjev in vezistov NOV, belo-zelene markacije, knafelčki. Mimo navadne leske (2) in maklena (3) sva prišla do podrte preže. Pri visokem črnem boru (4) je prva klopca in potem jih je še več. Tudi 30-metrska smreka (5) je prava velikanka. Naslednji je cer (6), vrsta hrasta. Zdaj pozimi žal ni listov in plodov, bila pa sva deležna drugih čarov gozda: drevesa so se luščila iz megle kot prikazni, če sva pogledala v nebo, so se na svetli podlagi risali zamotani vzorci prepletenih golih vej, ko je posijalo sonce, pa so se žarki bleščeče usipali med vejami in debli. Prevladovali so rjavi, sivi in črni odtenki, samo jelenovi jeziki in mahovi so naju razveseljevali z zeleno. Snega ni bilo, le popki in celo cvetovi telohov so prispevali nekaj beline.

 

Ko se je pot izvila iz jarka, so naju pričakali stopnice in kažipot Stari grad. Steza se nadaljuje in ob njej stoji navadna bukev (7), midva pa sva se povzpela h gradu. V meglenem zgodnjezimskem jutru sta naju presenetila dva šopka trobentic. V nekaj minutah se je vzpon končal pri kamniti mizi in klopeh pod grajskimi razvalinami. Potrudila sva se gor in »vstopila«. Na gozdno učno pot sva se vrnila po stopnicah na drugi strani mimo kozolčka z razlagalno tablo o gradu in mize s klopjo.

 

Naslednje označeno drevo je gorski brest (8). Kolovoz se je razširil in ko je zavil desno, sva pri črnem gabru (9) stopila na gozdno stezo. Kmalu za malim jesenom (10) na desni ter hruško drobnico (11) in divjo češnjo (12) s tremi debli na levi sva stopila iz gozda na asfaltno cesto. Pripeljala naju je na Pristavo pri Višnji Gori, kjer sta naju pričakala sonce in modro nebo. In velik lipovec (13). Na križišču sredi naselja sta kozolček z napisom Dobrodošli na Polževem in tabla gozdne učne poti. Mimo ostanka kamnite hiše, klopce in kažipotov se cesta rahlo vzpenja, nato pa se prevesi navzdol in pripelje do pravega kostanja (14). Pri neki hiši sva videla priklenjenega polž(k)a, kot se za te kraje spodobi.

 

Nadaljevala sva mimo trepetlike (15) do konca asfalta, kjer se Jurčičeva pot nadaljuje po levem kraku (naravnost) po gozdni cesti, označeni s Knafelčevo markacijo. Ob njej je še ena, kar 22 m visoka divja češnja (16). Skozi bukov sestoj (17), v katerem so se igrivo lovili sončni žarki, se je bilo res lepo sprehoditi. Za postavnim gorskim javorom (18) dolgo ni nobenega označenega drevesa. Če na prvi dan novega leta najprej srečaš žensko, pravijo, da to prinaša nesrečo. Upam, da srečati žensko tik pred novim letom prinaša srečo, kajti srečevala sva same ženske. Ena je tekla, druge so se sprehajale s psi. Gozdna cesta se je začela spuščati in mimo straniščne školjke, ki jo je nekdo »skrbno« (s pokrovom vred) odvrgel v gozdu, sva stopila na travnik. Travniške vrtače so naju spomnile, da gozdnih, ki so tudi označene na zemljevidu poti, sploh nisva opazila.

 

Bolj ko sva se spuščala, več megle je bilo spet, tako da sva na Hruščevju razločila drevored tepk (19) na desni, šele ko sva prišla čisto blizu. Mimo toplarja in kapelice sva prispela v Zavrtače, kjer se konča gozdna cesta. Asfaltna cesta naju je skozi križišče s kažipoti pripeljala na konec vasi. Tam stoji »naravni oreh« (20; latinsko ime pove, da je mišljen navadni oreh). Na naslednjem križišču stoji kozolček z napisom Dobrodošli na Polževem. Dobrodošlico sta nama izrekla tudi klopca in rdeči bor (21), na katerem pa »straši« tablica Pozor območje medveda s sliko dveh kosmatincev. Tudi na kažipot na kozolčku so nalepili sličico, ki svari pred izzivanjem medvedov s smetmi in spuščenimi psi. Kljub temu sva junaško zavila desno pa takoj spet levo z asfaltne ceste na travnik za kažipotom Jurčičeva pot.

Za gradnom (22), še eno vrsto hrasta, je levo ob gozdnem kolovozu majhna brunarica. Bližnjica naju je spet pripeljala na cesto. Zavila sva levo po njej mimo brez (23) in vrbe ive (24) do »nesrečnega hotela Polževo, ki kar naprej išče sposobnejše lastnike« (tako Željko Kozinc). Očitno ga je našel, saj sedaj zraven njega stoji velik šotor, o katerem sva najprej zmotno domnevala, da je pripravljen za silvestrovanje, pozneje pa sva odkrila, da poleg »nedelskih« kosil in prenočišč ponujajo tudi poroke, zabave in praznovanja pod šotorom. 28. decembra je na tabli z napovedjo Danes Vam nudimo: pisalo: »Vesele in zdrave božične praznike ter Srečno Novo leto«. Ob vhodu sta še relief priklenjenega polža in plošča v spomin na tukajšnje boje prvega slovenskega proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomšiča. Na stavbo sta pritrjena vpisna skrinjica in poštni nabiralnik. Pri gostišču se asfaltna cesta, po kateri sva se povzpela do njega, prekucne navzdol proti Novi vasi. V bližini ima Športni klub Polževo brunarico. Na informativni tabli je zemljevid Višnje Gore z vrisanimi pohodniškimi potmi. Tu raste tudi predzadnje drevo na gozdni poti, beli gaber (25).

Nad gostiščem se dviga majhno smučišče z napeljavo za zasneževanje in celo z razsvetljavo za nočno smuko. Levo ob njem sva sledila markacijam proti najvišji točki planote (630 m). Spotoma sva se ozirala zaradi čedalje lepšega pogleda na Kamniško-Savinjske Alpe. Mimo zgornje postaje vlečnice in antenskega stolpa sva dosegla cilj, ki je na polovici in najvišji točki Jurčičeve poti. Pri cerkvi sv. Duha z gotskim portalom je konec gozdne učne poti. Zadnje drevo s številko 26 je lipa. Cerkev je bila seveda zaprta. Pod njo je velik ograjen nasad jablan. Ob njej je nekaj preprostih klopc, kjer sva se posončila, pomalicala in si nazdravila. Da bi si v novem letu lahko privoščila čim več lepih dni v hribih in drugje v naravi!

Vrnila sva se po isti poti. Tokrat sva se spomnila tudi na gozdne vrtače. Čeprav je zdaj v dolini sijalo sonce, je v njih še vedno vztrajala megla. Hodila sva slabo poldrugo uro gor in slabo uro dol. Vmes sva se tudi malo obirala, a poleti, v času zelenja in cvetja, je gozdna učna pot gotovo še bolj »zamudna«.