Razstava pomladnega cvetja pod deževnim Goteniškim Snežnikom

V soboto naj bi se bilo na zahodu in jugu začelo vreme kisati. Odpravila sva se na Goteniški Snežnik (1290 m), kar se je izkazalo za premalo proti vzhodu in preveč proti jugu. Še huje: tam so se ne le začele pojavljati padavine, kakor je bilo napovedano za kraje, ki naj bi jo bili odnesli najslabše, ampak je bolj ali manj deževalo ves dan. Večinoma bolj.

 

S ceste v Kočevje sva pri Dolenji vasi zavila desno proti Grčaricam, Gotenici in Kočevski Reki. Mimo odcepa levo proti Kočevski Reki (tam stoji znak za prepoved prometa) in skozi Grčarice je 10 km do Gotenice. Pred krajevno tablo je desno ob cesti precejšnje parkirišče, ob njem pa smerna tabla Goteniški Snežnik z nadstreškom in markacijo. Rosilo je, zato sva sebi in nahrbtnikoma nadela kapuci.

 

Mimo mize s klopema sva se napotila proti ograjeni čistilni napravi z zelenim pokrovom, a že pred njo zavila levo v gozd. Spustila sva se k suhi strugi in jo prečkala. Levo nad potjo je pritegnila najino pozornost rumena tabla MNZ Območje Policije / Dostop prepovedan (Gotenica je bila nekoč »zaprto območje«, a po številnih tovrstnih opozorilih v kraju se zdi, kakor da zdaj ni dosti drugače). Med trobenticami in spomladanskimi torilnicami sva dosegla širši kolovoz in nadaljevala desno po njem. Kjer kolovoz zavije ostro levo nazaj, se odpre pogled na Goteniško dolino. Že tu je bilo jasno, da ta dan ne bo posebnih razgledov. Takoj se je začelo plezanje čez podrto drevje; v teh gozdovih je žled očitno kar precej pustošil. V vlažnem listju se je zableščalo črno in rumeno: čez odlomljene veje se je pretikal navadni ali pisani močerad. V mokroti so bili čemaževi listi še posebej živo zeleni.

 

Ko je kolovoz dobil skalno »škarpo«, sva vedela, da se bližava Kamenemu zidu. Spodaj sva spet videla Gotenico. Nenadoma se je kolovoz končal in v desno se je pognala strma pot. Strmino sva premagovala v ključih, nekaj časa pa zelo ozka potka teče vzporedno s pobočjem, na katerem je bila v dežju nevarnost za zdrs še večja. Kmalu po tistem, ko sva prišla čisto pod stene, sva začela gaziti po debeli plasti listja, pod katerim so se skrivale spolzke korenine in skale. Ustavilo naju je izruvano drevo. Zaradi drsne strmine bi ga bilo težko obiti, zato sva ga preplezala. Tudi to ni šlo brez težav, zlasti ker je ruvanje zelo zrahljalo tamkajšnje pobočje. Res sta se utrgali manjši skali in se skotalili v grapo. V njej ležijo desetine podrtih dreves. Zaradi razdejanja po žledu je del markirane poti izginil; nad njo je listje poteptano, torej že nastaja »obvoz«.

 

Dosegla sva nekakšen rob in se onkraj njega znova pognala v breg do sedelca, kjer na enem drevesu piše Razgled in Kam. zid (puščica desno), na drugem pa G.S. (puščica levo). Zavila sva desno in kmalu stala na vrhu Kamenega zidu (1077 m). Z njega naj bi bil lep razgled na Goteniško dolino, ampak ta dan ne. Tudi v skalnati slikovitosti vrha nisva dolgo uživala, saj se je pošteno ulilo. Brž sva se vrnila v zavetje, ki pa pod golimi vejami listavcev ni bilo posebno učinkovito.

 

Pohitela sva na drugo stran, proti Goteniškemu Snežniku. Ob poti so se menjavale bele zaplate kronic in ostankov snega. Po daljšem presledku je bilo spet videti posledice žledoloma. Ko sva obšla eno izmed podrtih dreves, sva naletela na tri navadne lusnece, mojo drugo najljubšo rožo. Pot se je obrnila navzdol in se spustila h gozdni cesti. Na smreki onkraj nje piše Got. Snežn, puščica pa kaže levo po cesti. Tu bi lahko parkiralo kar nekaj vozil. Pod košato smreko sva slekla premočeni vetrovki in si oblekla pelerini.

 

Po kakih 20 minutah se je gozd nekoliko razprl in na levi se je pokazal s kamni in redkimi smrečicami posut breg, pod katerim stoji tabla o vodovarstvenem območju. Prelomljena rdeča črta na drevesu usmerja levo, a očitno ne s ceste čez kamnati breg, ampak napoveduje ostri levi ovinek čez nekaj deset korakov. Druga cesta se tam odcepi desno in na drevesu ob razcepu je kažipot nazaj Medvedjak 1^h 45^m in Sušni vrh 4^h 30^m. Nedolgo zatem sva na križišču gozdne ceste s kolovozom zavila desno nanj. Pri odcepu trohnijo klopce; malo naprej na drevesu piše G. Snežnik. Do tu sva gazila predvsem blato, poslej pa moker sneg. Čez 20 minut sva se po skalah, prekritih z živo zelenim mahom, povzpela na vrh. Na njem sta dve skrinjici; v prazni ni smeti, kakor je »v navadi« ponekod, v drugi je zvita in plesniva vpisna knjiga. Pod tablo Goteniški Snežnik 1289 m leži velikanska markacija s črnim očesom (?) na sredi. Na ploščati skali je narisana rdeča puščica, ki kaže nazaj proti Medvedjaku in naprej proti Taborski steni. Razgled je edinole na severovzhod in vzhod. Kolikor ga je in kadar je.

 

Vrnila sva se po isti poti. Pod sedelcem sva kljub dežju slekla pelerini, saj z njima nisva mogla plezati po strmini in čez podrto drevje. Približno tam kot zjutraj nama je pot spet prekrižal – pa menda ne isti?! – močerad; hkrati smo se vračali domov, kakor smo se zjutraj hkrati odpravljali na potep. Ko sva se pri avtu preobuvala, je zapeljalo na parkirišče policijsko vozilo. Policist se je prijazno pozanimal, ali sva bila v hribu in kakšno je stanje po žledu. Zadovoljen z Janijevimi odgovori se je hitro poslovil.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kljub obupnemu vremenu moram posvetiti odstavek pomladnim rožam. Na tej poti sva jih namreč videla toliko vrst, da bi ji lahko rekla cvetlična pot: trobentice, spomladanske torilnice, blagodišeče in črne telohe, bele in navadne repuhe, mlečke, lapuhe, pljučnike, jetrnike, navadne jagodnjake, tevje, navadne volčine, podlesne vetrnice, vijolice, deveterolistne konopnice, žanjevce, spomladansko reso, velike zvončke (kronice),  navadne lusnece, morske čebulice, polžarke in še nekatere, ki jih ne poznam, fotografirala pa jih tudi nisem, ker mi je preveč nagajal dež. Po skoraj treh urah hoda gor in dobri poltretji dol nisva ravno dosegla »ideala« biti mokra do spodnjic, naju je pa kar dobro namočilo.

 

Za konec vam sicer odsvetujem, da bi se podali na to pot zdaj, ko je gozd še tako hudo razdejan, a vam jo toplo priporočan denimo naslednjo pomlad, ko bo gotovo bolje prehodna, predvsem pa v suhem.