Toliko snega kot v ponedeljek letošnjo
zimo še nisva imela. Pa tudi toliko sonca ne; bilo je prevroče celo za pomlad,
kaj šele za zimo. Ta teden sva si za cilj spet izbrala planino, tokrat
Gorjansko (Göriacher Alm, Goriane) na meji med Italijo in Avstrijo. Videla sva
jo že iz Trbiža (Tarvisia). Od tam sva sledila smerokazom za Avstrijo (ne po
avtocesti), nato za Coccau, vendar nisva zavila levo, kamor kaže moder
smerokaz, ampak sva se peljala še skozi predor in na drugi strani pri prvem
odcepu levo (pri avtobusni postaji). Pozdravila naju je tabla Benvenuti a Coccau. Parkirala sva pri bližnjem
ekološkem otoku.
Po ozki asfaltni cesti sva se povzpela
skozi Spodnje Kokovo (Coccau di
Sotto). Ti kraji so znani iz koroškega kmečkega upora leta 1478. Kmetje, ki so
jih podpirali tudi rudarji in obrtniki, so se uprli dajatvam in so postavili
svojo oblast, tedaj pa so deželo napadli Turki in upornike tako oslabili, da je
kmečka vojska razpadla, njene vodje pa je cesarska oblast polovila in obsodila.
Bitko pri Kokovem 25. 7. 1478 opisuje Saša Vuga v zgodovinskem romanu Erazem
Predjamski, o teh dogodkih pa piše tudi Dušica Kunaver v knjigi Ljudska
pripoved pod lipo domačo. Nad vasjo stoji cerkev sv. Nikolaja, v kateri so
odkrili imenitne freske.
Nasproti hiše št. 22 sva zavila strmo
desno navzgor. Ko se je asfalt končal, sva stopila v gozd. Kolovoz, ob katerem
so cveteli lapuhi in telohi, naju je pripeljal do razcepa, kjer stoji tabla z
zemljevidom, na drog z markacijo 510
pa je pritrjen kažipot M. Goriane
(Gorjanski vrh, Göriacher Berg), ki kaže levo. Tudi pri sosedih je žledolom
napravil nekaj škode. Sicer so očitno že pospravljali, a precej dreves je še
ležalo čez pot. Levo spodaj teče Canale dell'Inferno, ki ima na našem zemljevidu
(Julijske Alpe – zahodni del) dosti pohlevnejše ime Pleče; na italijanskem
zemljevidu (Tabacco 019) pa je kot Rio Pleccia označen potok pod vzpetino Monte
Pleccia (Pleče, 1524 m), ki na našem ni imenovan. Pri znaku za prepoved vožnje
sva se ustavila, čeprav nisva bila »motorizirana«; slekla sva vetrovki, saj je
postalo prevroče, in si nataknila gamaše, ker se je v čedalje globlji in
mehkejši sneg udiralo do kolen in čez.
Vpliv toplote na obilni sneg se je
kazal na vsakem koraku. Iz »Pekla« se je slišal glasen šum vode, a je zaradi
globine in poraščenosti nisva videla. Više pa se je pot čisto približala
»peklenskemu« potoku. Kljub njegovemu imenu je postalo opazno hladneje. Vanj se
zlivajo številni potočki, mnogi najbrž samo ta čas, ko se tali sneg. Ko je postala
grapa že zelo plitva, sva po kamnih prestopila vodo; zapustila sva potok in
hlad je takoj popustil. Na drugi strani sva prečkala še en potoček. Snega je bilo
čedalje več in vedno bolj se nama je udiralo. Kljub oznakam sva se nekajkrat
lahko zanesla samo na gazi. Nekje se nama je zdelo, da najino pot prečka
kolovoz; čeprav so gazi vodile naravnost navzgor, pa sva tokrat verjela
markaciji 510 in zavila desno nanj. Izkazalo se je, da imava opraviti s
poznavalci: že po nekaj korakih sta naju puščica in markacija usmerili levo
navzgor in spet sva se pridružila gazem z bližnjice.
Ko sva zaradi pozne ure že začela
dvomiti, ali sva še na pravi poti (po zemljevidu na začetku poti naj bi bilo
tri ure do Gorjanskega vrha, ne do planine), sva končno stopila na plano. Na
desni ob robu gozda je stala preža, številnih stavb, ki sva jih videla na
sliki, pa ni bilo nikjer. Tudi markacij ne. Gazi so se razcepile. Odločila sva
se za desno smer. Sledi so se čez čas obrnile naravnost gor v breg in potem
levo. Po dolgem »tavanju« brez oznak sva zagledala markacijo na veliki smreki;
predhodniki so torej poznali pot. Mimo treh macesnov (na prvih dveh sta
markaciji) sva pod gozdom dosegla nekaj, kar bi lahko bil kolovoz. Jani, ki je
gazil pred mano, se je večkrat nerazločno oglasil, večinoma zlovoljno, kadar je
padel v kako luknjo. No, tudi mene, ki gazim zelo rada, tako neenakomerno
udiranje ne veseli posebno. Končno pa sem zaslišala artikulirana in predvsem
vesela vzklika: »Dobrač! Kažipoti!« Dobrač je taka prijazna »prikazen«; zdi se,
da jo vidiva od vsepovsod. Kmalu zatem sta se pokazali dve strehi pa še dve in
še več. Po treh urah in pol sva bila čisto zares na Gorjanski planini.
Čez planino teče meja med Italijo in Avstrijo.
Mejna tabla je komaj kukala iz snega. Po našem zemljevidu in italijanski tabli
planina leži na 1644 m, po italijanskem zemljevidu pa na 1621 m. Nad njo se
dviga Gorjanski vrh (po našem zemljevidu 1689 m, po italijanskem pa 1693 m). Na
planini je celo naselje hiš, večinoma sodobnih, počitniških. Na nekaterih so
table z nemškimi imeni, napis na začetku naselja pa je italijanski: Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia /
Direzione regionale delle foreste e della
caccia / Baita Goriane Alt. 1644 mt.
Kako se je treba obnašati, kadar se tu pasejo krave, piše v obeh jezikih, o
območju medveda pa v nemščini (razen naslova, ki je tudi v italijanščini in
angleščini – vsi smo torej posvarjeni, da utegnemo srečati medveda, za podroben
poduk pa je treba znati nemško). Pod strešico z zvonom je tudi znamenje v
spomin italijanskemu gorskemu kolesarju, ki mu je po vzponu na planino
odpovedalo srce. Čeprav stavbe niso kaki starosvetni stanovi, so bile pod
debelo snežno odejo vendarle malo pravljične. 
Do bližnjega vršiča je le kratek vzpon, a
najvišja točka Gorjanskega vrha je še nekoliko naprej. Pustila sva jo za
drugič, ko bova napravila krog po tem skrajnem vzhodnem odrastku Karnijskih Alp,
začrtan na zemljevidu na začetku poti. Razgled pa je že od tu čudovit.
Vrnila sva se po isti poti. Najine
sledi so se v soncu že skoraj čisto sesule vase. Kljub temu da sem zaradi
»snežnega makadama« čutila vsako koščico v hrbtenici, sem bila vesela jetrnikov
in trobentic, ki jih zjutraj nisem opazila – najbrž so še spali. Ko sva po
dobri poltretji uri prišla spet v Kokovo, naju je ogovoril domačin, radoveden,
od kod prihajava. Najina italijanščina ni prida, a je k sreči hitro uganil,
»čigava« sva, in presedlal na slovenščino. Preden sva sedla v avto, pa sva
prebrala zjutraj opaženo tablo še z druge strani. Zadnji pozdrav na njej je v furlanščini.
Tako je bila zbirka jezikov popolna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar