Po »daljšnici« na Janče, najvišji vrh najine nove občine

Nadaljujeva »logistične podvige« ob Savi; 3. aprila sva en avtomobil pustila na železniški postaji v Lazah pri Dolskem, z drugim pa sva se odpeljala na izhodišče pri gradu Bogenšperk. S tamkajšnjega parkirišča sva se odpravila čez cesto v hrib, kamor kaže kažipot Javorje.

 

Po »oguljenem« travniku sva bila takoj v gozdu, onkraj njega pa sva se povzpela po gozdni cesti levo (oznak ni) proti visokemu daljnovodnemu stolpu in lični kapelici. Na drugi strani hriba je že Leskôvica pri Šmartnem. Pod številko 4 sva zavila desno po ravnem skozi gozd in nato med travniki, po dobrih 10 minutah pa pod hribčkom s (počitniško?) hišico ob robu gozda desno na ožjo asfaltno cesto. Ta se pri hiši vrh klanca prekucne navzdol in se konča; naprej sva hodila po kolovozu. Gozd je bil opazno bolj zelen kot prejšnji teden, rože pa večinoma enake kot zadnjič, le spominčic je bilo več. Kolovoz se je izboljšal v gozdno cesto in ta naju je pripeljala nazaj na asfaltno, ki sva jo zapustila pod hribčkom. Na drevesih ob njej je visela prava zbirka okrasnih pokrovov avtomobilskih koles. Morda to počne zanimiv cestar, saj so tudi rumeno-rdeči koli za označevanje cestnega robu, nenavadno pritrjeni na električne drogove, pokriti s kapicami – odrezanimi pločevinkami od piva. Na razcepu pri krajevni tabli Javorje 1, 2, 22 z ročnim pripisom Vodice in puščico levo sva nadaljevala po glavnem, desnem kraku do kapelice, od katere se že vidi vas Javorje.

 

 

Pri naslednji kapelici je na kozolčku kažipot levo za Javorje, Filič Vrh (na zemljevidih Felič), Šentvid, Debeče, Obolno in Stično. Zavila sva tja proti glavnini hiš s cerkvijo sv. Marije. Kmalu za štirno sva zagledala Pajkovo hišo (na to domače ime spominjata kovana pajka), kjer je bila nekoč gostilna Pristopec. Tu imajo žig kontrolne točke (KT) 6 Badjurove krožne poti (BKP; v njenem dnevniku piše, da pri hiši št. 1, a na tablici je 13). Po asfaltni cesti sva se spustila proti stari štirirazrednici; kljub napisu Podružnična osnovna šola Javorje in igrišču naju je pogled na koledar (bil je delavnik, učencev pa nikjer) in skozi okno (prostor se nama je zdel bolj podoben skladišču kot šoli) prepričal, da tu ni več pouka. Na stavbi je zemljevid Panoramske krožne poti Javorje, katere del (do Govejka in Felič Vrha) je bil prvotno vključen v BKP. Ta kos poti bova prehodila, ko se bova lotila panoramske poti. Zemljevidu delajo družbo kažipota levo Filič (na zemljevidu zraven pa Felič) vrh in Šentvid, desno Obolno in Stična ter smerna tabla Javorske energijske poti.

 

Zavila sva desno. Pri tabli za konec Javorja, kjer se konča tudi asfalt, sva nadaljevala levo navzgor (knafelčkov ni, le znaki za javorsko krožno pot), desno pa se spusti energijska pot. Šele v gozdu naju je pričakala prva markacija, pa še ta v grmovju na skali, napol preraščena z mahom. Za zložnim vzponom se je makadamska cesta prevesila med sadovnjake in travnike Debečega (tako leksikon CZ Slovenska krajevna imena; kljub množini na lokalni spletni strani se držim leksikona, saj je na spletu popolna zmeda: »Debeče so«, »v Debečih«, »na Debečih«). Za prikupno Volkovo domačijo se cesta začne spuščati proti jedru naselja. Obiskovalca pred vstopom v sicer čedno vasico v lepem okolju nič kaj prijazno pozdravita razpadajoča zabojnik in hiša. Pred neko domačijo sva se pri drevesih s Kanfelčevima markacijama, tablicama Viridine in Lavričeve poti ter puščico navzdol in napisom Pristava spustila k Balentinovemu mlinu (nekdaj grajskemu mlinu pod Pristavo) ob potoku Bukovica. Eno izmed dveh koles se je vrtelo.

 

Od mlina sva se po kolovozu povzpela v nasprotni breg proti gozdu. Pod podrtim drevesom, ki je nekam nevarno ležalo na električnem kablu, sva kar malo pospešila korak. Gozd je bil razdejan in pot zametana. K sreči so nad Debečim markacije precej nove, steza pa je označena tudi s tablico Lavričeve poti. Z višino je svet postajal bolj skalnat. Steza se je stisnila v jarek in se še dalje vztrajno vzpenjala. Ko sva dosegla gozdno cesto, na katero je treba zaviti desno, sva najprej stopila nekaj korakov v levo, da sva si ogledala cerkvico sv. Lamberta. Na tem hribu je bilo nekoč gradišče, zato se tudi imenuje Gradišče (643 m). Cerkvica stoji na grajskih temeljih. Levo od cerkvenega vhoda je relief vojvodinje Viridis Visconti, soproge habsburškega vojvode Leopolda III. in matere koroškega vojvode Ernesta Železnega, ki je bil zadnji ustoličen na vojvodskem kamnu. Tu je živela od moževe do svoje smrti. Letnice niso zanesljive (podatki so različni); tudi to, da je pokopana v stiški baziliki, katere dobrotnica je bila, najverjetneje ne drži in je tam le spominski kamen. Ivan Janežič, podpisan I. Kraljev, je v Domu in svetu leta 1894 objavil povest Gospa s Pristave; leta 2004 je ob 600-letnici plemkinjine smrti izšel ponatis. 

 

 

Po BKP in Lavričevi poti sva prišla do križišča s tablicami in kažipoti. Sledila sva tistemu Pristava. V hiši Pristava 2 imajo žige, tudi žig KT 7 BKP, in album s fotokopijami podlistka Rada Radeščka Slovenske legende (legende je izdal tudi v dveh knjigah; v drugi »nastopa« tudi gospa s Pristave). Tokrat sva prvič na tej poti naletela na žige »pod ključem«. Kaj se zgodi, če ni nikogar doma? Gospa Pavla Jefim, ki je bila pred osamosvojitveno vojno tudi oskrbnica bližnjega Partizanskega doma, nama je prijazno odprla. Od nje sva se odpravila še k domu. Iznad njega štrli množica anten; to je najbrž povezano z lastnikom – ministrstvom za obrambo, prav tako heliport. Plošča na protitankovski oviri spominja na 7. september 1990, ko je poveljstvo Manevrske strukture Narodne zaščite RS v domu sprejelo prvi tajni načrt uporabe enot za obrambo pred JLA. Ob vhodu je plošča v spomin na NOB. Spomenik na hribčku nad domom je posvečen padlim partijskim tečajnikom.

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na križišče. Na naslednjem razcepu so se belo-zelene markacije nadaljevale levo, knafelčki pa desno. Začela sva se vzpenjati za slednjimi. Splašila sva srnico. Na drevo prilepljen listek je vabil še na 21. (lanski) Romanov pohod (prvomajski pohod po stiških hribih si je »izmislil« Roman Tratar; krožna pot, ki se začne in konča v Stični, je dolga 20 km). Po kakih 20 minutah sva zagledala strehe in mrežaste kletke ter stopila na asfalt pri domu LD Ivančna Gorica. Okoli njega so mize in klopi. Pod njim je križišče, na katerem sva nadaljevala navkreber v Malo Goričico. Za vasjo se cesta obrne navzdol. Nekaj časa ni bilo markacij, da sva se že začela spraševati, ali nisva zgrešila kake bližnjice.

 

Kmalu se je izkazalo, da je bila skrb odveč. Od razpela ob odmikališču na desni sva zagledala razcep in na njem kozolček s kažipoti, med njimi desno Obolno 2 km, tisti na bližnjem drevesu, vraščen v deblo, pa je najbrž nekoč sporočal Obolno ½h. Asfalta sva se rešila pri kažipotu Plate, ki naju je povabil levo na gozdno cesto. Ko sva stopila na plano, sva v bregu zagledala počitniško hišico. Pod njo se cesta začne spuščati in se z najnižje točke povzpne k Platarju. Kažipot v desno za gospodarskim poslopjem še vedno trdi, da je na Obolno pol ure. Poti ni bilo videti, tudi markacij ne, drevje in veje so ležali vsevprek. Prebijala sva se čeznje navzgor, upajoč na kako znamenje. Na koncu tega razdejanja je vendarle obstala markirana polovica enega izmed zlomljenih dreves. Pred robom gozda kaže puščica v desno. Ugotovila sva, da »prehiteva«; najprej je treba ven na travnik in šele potem desno. Z leve pridejo belo-zelene markacije Viridine poti, ki se tu združi z BKP. Listek na drogu je oznanjal Viridin pohod (na zadnjo nedeljo v marcu ga organizira KS Metnaj skozi vseh svojih 10 vasi).
 

Po travniku sva sledila kolovozu ob električnih drogovih. Končno sva dosegla vrh Obolno (771 ali 776 m). Tik pod njim stoji hišica Radiokluba Ivančna Gorica, nad njo pa klopca in kažipoti. Pod hišico sva se spustila po označenem kolovozu proti vasi Obolno. Pristala sva na asfaltni cesti in zavila desno k domačiji (Kmečki turizem Obolno). V veži je žig KT 8 BKP. Gospodar nama je povedal, da je na svojem svetu našel več kot 230 vrst cvetočih rastlin. Povprašala sva ga o razvalini na vrhu, o kateri sva v starem vodniku po BKP brala, da je ostala od Krjavljeve koče, ki so jo stiški planinci odprli 9. septembra 1934, že naslednje leto pa je pogorela. Razložil nama je, da so tisti temelji ostanek zasebne hiške urednika Pavlihe Juleta Vrbiča in generala Lada Ambrožiča - Novljana. Vrnila sva se na mesto, kjer sva se spustila na asfalt, ter nadaljevala naravnost navzgor po gozdni cesti proti Trebeljevemu in Jančam.

 

Po skoraj eni uri sva tik pred cesto pri Malem Vrhu pri Prežganju zavila desno, kamor usmerja kažipot Janče, na drevesu pa piše Trebeljevo. Poleg planinskih, evropskih in vezističnih markacij sva prvič opazila še M Ljubljanske mladinske poti. Po slabo označeni in precej zapuščeni stezi sva prispela na obsežen travnik in po kolovozu spet na asfalt. Po njej sva se napotila desno navzdol (to nikjer ne piše) v Veliko Trebeljevo. Mimo cerkve sv. Križa in hiše št. 4 s skrinjico Poti kurirjev in vezistov NOB sva prišla na glavno cesto, ob kateri ni markacij. Avtobusna postaja ob njej je precej posebna, zato se ji »neuradni« napis Trebelew v notranjosti kar prilega. Pri kapelici in transformatorju sva se znašla v zadregi. Na slednjem so skoraj zbrisane oznake, kam kažejo puščice, pa nama ni bilo jasno.
 

Odločila sva se za asfaltno cesto mimo krajevne table Malo Trebeljevo. Na naslednjem razcepu sva nadaljevala naravnost navzgor. Šele čez precej časa sva dočakala (slabe) markacije. Naslednja vas je Prežganje. Cesta teče pod cerkvijo sv. Marjete, mimo avtobusne postaje, podružnične šole, gasilskega doma in nad veliko asfaltirano ploščadjo (nesojenim igriščem?). Na koncu vasi se v breg na desni odcepi kolovoz; zgoraj sva zagledala nenavaden spomenik. Povzpela sva se k njemu: piramido z razpelom so postavili župljani in desne stranke ob peti obletnici osamosvojitve Slovenije in v letu obiska papeža Janeza Pavla II. Križani ima prav lep razgled na Prežganje.

 

Krajevna tabla je napovedala Volavlje. Markacij razen ostanka na neki škarpi spet ni bilo. Za napisom, ki usmerja h kmetiji Rojc, so ob cesti uničeni rastlinjaki. Nad vasjo sva po naključju opazila v grmovju na desni obledele in zbrisane oznake, v bregu pa ostanke stopnic, ki jih prerašča trava. Povzpela sva se mimo njih in ujela kolovoz. Po njem sva prisopihala na ovinek asfaltne ceste, kjer so se spet pojavile vse markacije, z nje pa zavila na kolovoz desno v gozd. Po hišnih številkah sva ugotovila, da sva še vedno v Volavljah.
 

Nisva se dolgo veselila gozdne ceste, spet je bilo treba na asfaltno. Po njej sva se spustila k transformatorju in avtobusni postaji, od koder se povzpne desno proti Tujemu Grmu, midva pa sva se pri smerni tablici levo Janče 30min. BKP. preselila na kolovoz in nato z njega desno po strmi stezi skozi razdejan gozd. Preplezati sva morala nekaj debel. Sprva sva se vzpenjala proti Gabrski kapelici, postavljeni v spomin na ljubljanski potres leta 1895, a je pot zavila desno, proč od nje. Ko sva zagledala prve strehe, je odbilo pet, zvonik pa je z eno izmed dveh ur, vidnih s te strani, trdil, da je 15.00, in z drugo 15.25. Cerkev sv. Miklavža na Jančah je zelo lepa, posebno vhod.


Najin cilj je bil Planinski dom na Jančah ‒ tako zemljevid in PZS na spletu, na tablici PZS in na tabli nad vhodom pa piše Planinski dom II. grupe odredov (enako v dnevniku). Tablici na domu se ne strinjata glede nadmorske višine: prva trdi, da je 792 m, druga pa 794 m. Kakorkoli – to je najvišji vrh Mestne občine Ljubljana. Najprej se je kraj zaradi goste poraščenosti menda imenoval Črni gozd, po janičarskih napadih pa so ga preimenovali v Janče (v starem vodniku BKP Jančje). Nasproti doma stoji partizanski spomenik z verzi Ceneta Vipotnika in napisom, posvečenim Dolenjskemu odredu. Otrokom je namenjeno igrišče Jagodožer z gugalnicami – jagodami (Janče so znane po njih in junija obhajajo praznik jagod; so tudi del Sadne ceste). Pred vrati goste dobrodušno sprejema lepa Kala (če se motim, naj mi ne zameri – ime sem našla na spletu), v jedilnici pa gospodari sila prijazen oskrbnik. Pri njem so shranjeni žigi, tudi za KT 9 BKP.

 

Sprva po asfaltu, pozneje pa po makadamski cesti sva sledila oznakam mimo hiš in transformatorskih postaj Tončk in Hribovc. Nato sva se začela spuščati. Zapustila sva ljubljansko občino in po dveh vzponih je šlo spet strmeje navzdol. »Pr Jernač«, s 555 m menda najvišji domačiji v občini Dol pri Ljubljani, ponujajo jagodičevje, sadje in gozdne sadeže, na pragu pa sta ležali vreči regrata. Pod kmetijo so raztreseni sila stari špalirji; ker še niso ozeleneli, nisva prepoznala, kaj pleza po njih. Na hiši sta markacija in puščica naprej. Izkazalo se je, da to ne pomeni naprej po cesti, ampak je treba prav čez dvorišče.

 

Čez 5 minut sva zavila s kolovoza levo proti Lazam. Spustila sva se mimo ograje, za katero tiči hiška (Rogačeva?). Na neoznačenem razcepu sva nadaljevala po levem kraku k potočku. Čezenj vodi kovinski mostič z napisom 2012 G.J. V nekaj minutah sva ugotovila, kdo ga je podpisal: Janez Gostinčar, avtor največjega presenečenja na tej poti ‒ velike zasebne kapele sv. Modrosti v Janežem parku v Osojnem Kotu, kakor piše na slavoloku poleg kapele. Gradi jo skupaj s tajsko ženo in devetimi otroki. Sicer je bilo že temno, a razbrala sva napis Postavljeno 3. 4. 2014. Saj to je danes! Do železniške postaje v Lazah je bilo le še kakih 10 minut.

 

Tokrat sva »predpisani« čas 9.15 skrajšala na osem ur in pol, a »na terenu« sva bila tri ure dlje. Noge so spet godrnjale zaradi asfalta, midva pa sva bila kar dobre volje. BKP po desnem bregu Save sva prehodila, čaka naju še levi.