Panoramska krožna pot Javorje

Med 2. etapo Badjurove krožne poti (BKP) sva pri zemljevidu na nekdanji šoli v Javorju sklenila prehoditi še javorsko krožno pot, ker je bil njen del nekoč tudi del BKP. To sva storila že čez pet dni. Peljala sva se še naprej od Bogenšperka, na prelazu Vrata zavila desno v Leskovico pri Šmartnem, naslednja vas pa je že Javorje. Parkirala sva pri šoli.

 

Po makadamski cesti levo od šole sva mimo gasilskega doma z obnovljeno staro brizgalno v »izložbi« stopila na gozdno cesto in po njej v gozd. Ob njej je cvetelo vse polno tripernatih špajk, nekatere skale pa so prekrivali ognjeno oranžni lišaji. Pod strmim travnatim bregom, posutim s spominčicami, regratom, marjeticami, trobenticami, zlaticami, rumenimi in vijoličnimi žanjevci, sva stopila iz gozda; izza roba travnika so kukale hiše Felič Vrha, med njimi nenavaden okrogel stolp. V zaselku so znaki za Lavričevo pot, imenovano po predvojnem lastniku tovarne usnja iz Šentvida pri Stični. Domačin nama je povedal, da Lectovega gradu, ki ga omenja vodnik po BKP iz leta 1974, ni več, ampak je na mestu nekdanje Lavričeve lovske koče s tem imenom zrasla nova počitniška hišica. Hribček, na katerem stoji, nekateri imenujejo Gavge (po besedah drugega vaščana je bil pod hribom »pred več tisoč leti« grad in takrat so ljudi še obešali na gavge), po starem vodniku in zdajšnjem dnevniku BKP pa je Govejek. Lavričeva pot teče prav mimo počitniške hišice. S tamkajšnjih klopc je lep pogled na Javorje in Felič Vrh. Če ne bi bilo mrča, bi bil razgled boljši, predvsem pa širnejši.

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

Vrnila sva se na Felič Vrh in se povzpela na zvonik nove cerkve sv. Roka, katerega okrogli gornji del sva videla s ceste. Sosedje bi raje imeli »normalno« cerkev, a pravijo, da je arhitekt »pregovoril župnika«. Na zvoniku se nama je pridružil 77-letni Valentin Mandelj, čigar oče je bil cerkveni ključar; razložil nama je marsikaj o zgodovini kraja, cerkvi in razgledu z zvonika (bližnje kraje in hribe sva videla, Kum pa že komaj; za Kamniške Alpe je bilo žal premrčasto). Cerkev sv. Roka je bila zgrajena leta 1646 (najprej je bila posvečena sv. Juriju). Med drugo svetovno vojno je tu tekla meja med italijanskim in nemškim zasedenim ozemljem. Nemci so leta 1942 porušili obe domačiji (Felič Vrh šteje le dve; prebivalce so preselili) in kapelico sv. Jurija, cerkev pa so morali podreti vaščani sami; pred tem jo je fotografiral koroški Slovenec Gril, vojak, ki je z domačini govoril slovensko, uradno pa nemško. Za novo cerkev je menda brezplačno napravil načrte Jože Plečnik, a zgradili so jo po načrtih Valentina Gorenčiča (njegovo delo me nekoliko spominja na sicer precej imenitnejšo Plečnikovo cerkev v Bogojini). Zgrajena je bila leta 2007, 28. avgusta 2011 pa jo je blagoslovil upokojeni nadškof Alojz Uran. Najin vodnik nama je cerkev tudi odprl. Večina obnovljene opreme je spet v njej, saj Nemci domačinom niso preprečili, da bi jo shranill drugod. Kipec sv. Jurija je bil ukraden in so ga našli v Sežani, kipec Žalostne Matere Božje pa je dal obnoviti nekdanji šmarski župnik. Za izčrpno razlago sva se oddolžila z darom za cerkev in dobila »potrdilo«: razglednico in podobico s sliko sv. Roka.

 

Poslovili smo se in po makadamski cesti (tudi Lavričevi poti) sva se odpravila proti Gornjemu Vrhu. Pri eni tamkajšnjih hiš imajo klopotec in lesene ovce, pri drugi velike kletke s ptiči. Tam je razgledna točka (RT) 8. Kar nekaj hiš prenavljajo. Na hišnih številkah piše Bukovica. Pri Uduču sva zavila desno rahlo navzdol po kolovozu. Za ovinkom naju je pričakala gozdna cesta. Začela sva se vzpenjati in poslej je bilo markacij več kot dovolj. Lavričeva pot se je nadaljevala proti Pristavi, najina pa se je odcepila desno k razgledišču na Osrenci (710 m). Kmalu sva stala pri lesenem stolpu s kovinskimi stopnicami. 1. maja 2004 so ga postavila društva iz Javorja in Društvo Prosti čas Šmartno pri Litiji. Ob njegovem vznožju so klopce. Pod njim sta ležali tablici RT 5 (710,3 m – to je po zemljevidu poti najvišja točka javorske panoramske poti) in 6. Na vrhu je relief Slovenije 1 : 300.000 s 46 označenimi kraji in vrhovi. Razgled žal ni bil prida.

 

Za stolpom sva se spustila nazaj na gozdno cesto. Videla sva še RT 2 (razgleda ni bilo posebnega; drugih RT nisva opazila), na več drevesih pa napise Tek in Pohod (tu očitno živijo živahni ljudje). Pristala sva na makadamski cesti med Javorjem in Debečami, po kateri sva že hodila v nasprotni smeri med 2. etapo BKP. Zavila sva desno proti Javorju. Obakraj ceste so cvetele prav neverjetne množine kranjskih volčičev ali kranjskih bunik. Pri tabli Javorska energijska pot sva si šla ogledat še zdravilne točke na hribčku, kjer je v 4. stoletju pred našim štetjem baje živelo keltsko pleme. Kraj posebno priporočajo za zdravljenje ledvic in sečil. Javorski kamen menda oddaja pozitivno energijo. V kakih 40 »vrtičkih« gojijo zelišča. Prodajajo posušena zelišča z javorski pašnikov ter zdravilne tinkture, čaje, sirupe, žganice in olja; ponujajo tudi živo izvirsko vodo.

 

 

 

 

 

 

 

 

Po treh urah in pol (hoje je bilo le poldrugo uro) sva se nabita z dobro energijo vrnila k šoli, kjer naju je lepo v senci čakal avto.