31 maj, 2014

Visoki (Kurji) vrh bo počakal (midva pa tudi)

Med lanskim vračanjem z Mojstrovice naju je dohitel gorski reševalec in nama za predorom nad Belco pokazal začetek lovske steze, ki pripelje tudi na Visoki (Kurji) vrh (1820 m). Klinar mu v svojih Karavankah (ne edini) reče samo Visoki vrh, Janša pa mu v svojih pripisuje 1828 m (enako Sidartin zemljevid Julijcev). Tako sva se 21. maja odločila preizkusiti svoje stezosledske sposobnosti. Predstavljala sva si namreč malodane brezpotje. Na gozdno cesto nad Belco se vedno odpraviva nekoliko zaskrbljena, ali bo prevozna ali ne. Tokrat sva parkirala že pred slapom Vršnega grabna in poiskala začetek lovske steze čez Štenge. Kjer se na gozdno cesto usiplje grušč iz grape, majhen možic opozarja na potko, ki z melišča zavije levo v gozd.
 

Neoznačena lovska stez(ic)a je bila na najino presenečenje zelo razločna. Še več: žaganje in okleščki so pričali, da so jo po žledolomu celo očistili. Takoj na začetku je levo pod njo majhno zajetje, iz katerega po cevi teče voda. V precejšnji strmini sva lepo napredovala v kratkih ključih. Ko sva se približala robu na levi, se nama je pokazal Špik s sosedi. Nato je steza zavila desno, proč od grape. Čez kakih 20 minut sva morala prvič splezati čez podrto drevje. Tam je steza postala manj razločna. En prehod je bilo videti že pred podrtijo, drugega pa desno onkraj njega po robu nad dolino. Odločila sva se za desnega. V bližini je precejšnje rastišče avrikljev. Kmalu sva dosegla sedelce, kjer se steza prekucne na drugo stran proti potoku, ožja stezica pa se vzpne levo na greben in midva sva ji sledila.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
                        

 
Na križišču s prečno stezo, ki priteče z leve z nižjega izhodišča, sva imela dve možnosti: nadaljevati naprej strmo navzgor po slabo vidni stezici po grebenu, poraščenem z bori in macesni, ali zaviti desno po nekoliko širši, predvsem pa razločni stezi okoli grebena. Odločila sva se za slednjo. Tudi ta je bila očiščena, v debelejša debla, ki jih najbrž nepooblaščeni niso smeli ali mogli odstraniti, pa so zasekane stopnice. Pristala sva pri suhi strugi Vršnega grabna, kjer se nama je ustavilo. Ali levo pred strugo, kjer se steza izgubi, ali čeznjo, kjer pa gozd še ni očiščen? Vrnila sva se pod greben. Tam sva srečala možaka, ki je pregledoval poti, kakor je rekel; njegov tovariš je ubral drugo in napovedal je, da se bomo gotovo še srečali. Sicer precej redkobeseden, a prijazen nama je dal nekaj napotkov.
 

Povzpela sva se po grebenu in se držala levo, kakor nama je svetoval možak. Čez rob prepadne grape sva pogledovala na savsko dolino. Na vrhu grape naju je že lepo grelo pomladno sonce, gore onkraj doline pa so bile še zasnežene. Tudi po grebenu je bila steza očiščena, a ker je bilo tam zaradi manjšega razdejanja tudi manj dela, ni bila toliko uhojena kot niže. Nad grapo je postalo najprej spet bolj strmo, nato pa se je steza položila in se celo nekoliko spustila. Kjer je bila slabo vidna, so nama dostikrat pomagale posledice čiščenja: žaganje, kosi debel, kupi vej. Ponekod je bila napačna smer »zaprta«, vsaj tako sva razumela povprek položene veje ali debla ‒ kot nekakšno zapornico.
 

Dobre pol ure nad križiščem pod grebenom sva se na nekakšnem sedelcu obrnila desno navzdol k veliki »luži«, domnevno napajališču za divjad, ki ga omenja Hribi.net. Dotlej so se dejstva precej ujemala z zapisom na tem spletišču, le tehnično zahtevna se nama pot do tu ni zdela. Ker iskanje nadaljevanja »nekoliko proti levi« (in prav tako v druge smeri) v bližini napajališča ni obrodilo sadu, sva se vrnila na sedelce in našla stezico v levo (gledano iz smeri prvotnega prihoda), sicer na debelo posuto z listjem, a kljub temu vidno.
 

Pri podrtem mravljišču sva se začela vzpenjati. Stezica je večkrat čisto izginila. Ko sva jo dokončno izgubila, sva po nekaj malodane navpičnih metrih naletela na grapo in nadaljevala po njej. Visoko gori so se pokazale skale, zato sva začela prečiti proti desni. Ko so se skale pojavile tudi tam, sva po slabe pol ure odnehala. Vrnitev je bila vse prej kot preprosta, tako zaradi strmine kot zaradi orientacijskih težav, ki so se zgrnile na naju še zlasti pod grapo, a uspela nama je in moje veselje ob pogledu na podrto mravljišče je bilo čisto nesorazmerno s predmetom navdušenja. Nazaj grede se nama je z vrha grape ponujal čudovit pogled na Kepo.
 

 
Kaj pa zdaj? Kljub »kapitulaciji« sva bila dobre volje, ker je bil dan lep, ker sva se dodobra natelovadila in navsezadnje tudi zato, ker se nisva izgubila. Za domov je bilo še prezgodaj, za kak nov podvig pa že prepozno. Tako sva šla gledat, ali se lahko pripeljeva do parkirišča pri rampi, kjer se bova odločila, kako in kaj. Peljala sva se torej še kak poldrugi kilometer naprej po dolini Belce, tam pa naju je ustavil podor skal na cesti. S težavo sem obrnila in parkirala na prvem dovolj širokem mestu, da ne bi bila komu v napotje.
 

Spomnila sva se odcepa, ob katerem sva lani med potjo na planino Mikulovico opazila ostanek rdečega kažipota. Poiskala sva ga; zdaj je priložnost, da pogledava, kam vodi steza. Na začetku stoji ‒ bolje leži ‒ še eno žalostno znamenje: mogočen podrt bor. Precej zapuščena steza se je nekje sesula in so jo »popravili« z desko. Pretakniti se je bilo treba mimo korenin velikega izruvanega drevesa. Trhlemu mostiču je odpadla ograja, a na razpadajočih mostnicah se očitno odlično počuti planinski srobot; vsak posebej sva šla previdno čez po sredini, kjer je most podprt.
 

 
 
 
 
 
 
 
 
Kmalu se je v desno navzdol odcepila stezica; mimo mlakuže in starega vodnega zajetja sva se spustila k Belci. Čeprav prameni, v katere se je razdelila po prodišču, niso bili posebno široki in globoki, pa je tekla z glasnim šumom in živahno. Ko sva si postavljala kamne, da bi jo prekoračila, jih je s svojo močjo zlahka premikala. Mislim, da sva se počutila precej podobno kot otroci, ki se igrajo ob vodi. Že dolgo ne tako. Vrnila sva se k razcepu in poskusila še po »glavni« stezi, ki naju je prav tako hitro pripeljala k Belci.
 

Spočita sva se vrnila k avtu. Še enkrat sva se ustavila pod slapiščem Vršnega grabna in potem še v vasi pri žagi, da sva od spodaj modrovala, kod sva hodila. Pridružil se nama je zgovoren možakar, ki o teh krajih marsikaj ve. Ni mi ušlo, da govori o Mikulici, ne o Mikulovici, prav kakor trdi Klinar. Če pa hočeva izvedeti še več, je svetoval, naj se oglasiva pri Frenku v kampu na Dovjem, samo povedati morava, da naju pošilja Tilen z Belce. No, nisva šla, morda kdaj drugič. Zagotovo pa bova še poskušala čez Štenge na Visoki vrh, četudi najbrž ne kmalu.

Ni komentarjev: