Na Rašici sva bila
že večkrat,
a še nikoli iz Spodnjih Gameljn, predvsem pa še nikoli z Ajdo. Drugo majsko
nedeljo smo se skozi Zgornje in Srednje Gameljne odpeljali v Spodnje. Parkirali
smo pri številki 21, kamor nas je prijazno povabil gospodar, ko smo ga
vprašali, ali smemo pustiti avto na praznem (parkirnem?) prostoru pri Spodnjih
Gameljnah 10a. Tudi pot nam je opisal.
Napotili smo se po
mostu čez Gameljščico in na drugi strani zavili levo med hiše. Pri številki 19a
smo stopili z asfaltne ceste levo na kolovoz in v gozd. Ajda je kar nekaj časa
izbirala palice, preden je našla primerno. Midva sva bila brez njih, da smo se
laže držali za roke. Tokrat je pokazala precej več zanimanja za markacije kot prejšnjikrat
na Šmarni gori; nenehno je bila na preži, da bi naslednjo opazila prej kot
midva.
Čez četrt ure se je na
sedelcu naša pot staknila s črnuško z desne. Zaradi razdejanja po žledu smo se
pogovarjali, kako zrastejo nova drevesa. Ajdi so bili posebno všeč borovi storžki in kljub pojasnilu, da so gotovo že prazni, jih je začela
prizadevno zakopavati v prst in pod listje ‒ nekaj možnosti je pa le bilo, da v katerem tiči še kako seme. Misel,
da bi lahko postala drevesničarka, se ji je zdela kar zanimiva.
S sedelca smo zavili
levo navzgor po koreninastih stopnicah. Ob poti je ležala mlada sinička. Kdo
ve, zakaj je poginila. Pokopali smo jo, pri tem pa smo si pomagali z listi in
vejicami, da je nismo prijemali. O tem, kaj so bakterije, ima Ajda še bolj
negotove predstave, a stvar je vzela precej resno. Po četrt ure smo prečkali
gozdno cesto ali kolovoz. Kmalu zatem se je v levo odprl pogled na Šmarno goro.
Ni se nama zdelo, da bi se je kaj prida spomnila, ampak morda je bila kriva
neznanska žeja, ki jo je bilo treba nemudoma potešiti. Pozneje se je izkazalo, da sva se motila; ko smo se pogovarjali, kam pojdemo na kosilo, se je spomnila Čadovih palačink. »In še liziko sem dobila!«
Naslednje pol ure
smo bili neznansko zaposleni. Dedi Jani je napravil Ajdi venček iz kostanjevih
listov. Deklič je še naprej prizadevno sadil drevesa in ko sem ji razkrila, da
mrtve koprive ne pečejo, je obstala pred vsako, me vprašujoče pogledala in če sem
prikimala, da je mrtva, je zmagoslavno potipala malodane sleherni list. Pristali
smo na kolovozu, ki nas je popeljal iz gozda čez travnik proti vasi Rašica. Po
asfaltni cesti so vozili avtomobili, zato smo se držali za roke. Kmalu za
krajevno tablo smo cesto zapustili in sledili smerni tablici levo Planinski – dom Rašiške čete. Razložiti
majhnemu otroku, kaj je četa, ni mačji kašelj.
Mimo strmega odcepa
levo v Gameljne čez dobrih 20 minut smo prispeli do kažipota desno Vrh Staneta Kosca Stolp. Nasproti so se po strmini spuščali kolesarji. Ajda jih je
opazovala z nekaj strahu in strogo pripomnila: »Je tolk' strmo, da to ni za s kolesom,
pa še otroci hodijo po poti!« Po 20 minutah smo onkraj mostička in gozdne ceste
zavili desno in s kažipota izvedeli, da je do vrha še 20 minut. Sledila je
pravcata plezarija po skalah, nad njimi pa smo se povzpeli desno. Nato nas je nenavadna markacija ob prečni stezi
najprej zmedla, ker je kazala desno po njej, a sledili smo drugim, ki so stezo prečkali
in nadaljevali desno šele nad njo. Dosegli smo gozdno cesto, zavili desno nanjo in
kmalu zagledali stopnice k Planinskemu domu Rašiške čete.
Pri domu se je trlo
ljudi, nam pa se je mudilo na Vrh Staneta Kosca z razglednim stolpom in
spomenikom. Bomo najprej počivali ali se prej povzpeli na stolp? Ajda je
bila odločna: »Na stolp!« Kako je hitela! Takoj za zadnjo stopnico je nahrbtnik
zletel z ramen, Ajda pa je že sedala na tleh in odvijala frutabelo. Tolikšna lakota!
Potem smo spodaj na klopci vendarle v miru pojedli še banane, pod klopco pa je
malical polž. Dedi je pripomnil: »Tako si bila hitra kot Modri dirkač. Ali
poznaš Modrega dirkača?« Ajda je prikimala: »To je oči gledal v dobrih starih
časih.« Hm, le kako bi rekla najinim časom? Prastari? Kljub razliki v letih pa smo bili vsi zelo pogumni, da smo splezali na stolp; to o pogumu je večkrat omenila.
Ko smo se vračali, se je ponujal dež, zato
sva priganjala, da ne bi bili mokri. Ajdi se ni nič mudilo: »Saj imam
pelerino!« To je večkrat povedala ‒ kakor da bi jo veselilo, če bi deževalo in
bi si lahko nataknila ta imenitni kos garderobe. Še kar naprej je sadila
drevesa. »Zdaj sem pa že prava drevesničarka,« je zadovoljno ugotovila. Dol je šlo hitreje, le pri nekem drevesu, ki je raslo prav sredi poti, se je zataknilo. Srečali smo starejši par; pohvalila sta jo, kakšna planinka je. Potrdila sva, da res pridno hodi. Resno je dodala: »Saj bom itak kmalu
štiri in me bosta še kdaj povabila s sabo.« Itak. Prav danes praznuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar