Jagodne Janče

Ko sva na Badjurovi krožni poti (BKP) obiskala Janče, se nama je zdelo, da bi bilo tam Ajdi všeč. Sicer je bil praznik jagod že mimo, a za gnečo nam tako in tako ni, zato smo ta načrt uresničili v sredo, ko je bil po napovedih zadnji vremensko zanesljivi dan pred sedanjimi nevihtami. 

Ljubljansko obvoznico smo zapustili pri izvozu Bizovik in v Zgornji Besnici zavili v Volavlje. Po ozki asfaltni cesti smo se pripeljali do smetnjakov, pri katerih se v desno odcepi kolovoz. Nekoliko pod odcepom nam je kmet dovolil parkirati na travniku čisto blizu markacij, pri katerih sva na 2. etapi BKP nad Prežganjem znova dosegla cesto. S parkirišča smo imeli lep razgled na prežganjsko cerkev sv. Marjete. Preden smo se odpravili na pot, je Ajda potegnila iz nahrbtnika prvi sok. »Sem bila zato toliko žejna, ker smo se takooo dolgo vozili,« je pojasnila. Tudi sicer je treba na tako vroč dan ves čas skrbeti, da se ne bi posušili.


Pri smetnjakih smo zavili po kolovozu desno v gozd. Ajda je postala pozorna na čudno palico, ki je visela od drevesa. Izkazalo se je, da je olesenela ovijalka. Kaj so ovijalke? Pokazala sva ji bršljan, ki se je ovijal okoli debla, in drobcene oprijemalne koreninice. Po razlagi, da nekatere ovijalke črpajo iz drevesnega debla hrano, si je mogoče predstavljala, da lahko »ugriznejo«, zato je previdno vprašala, ali jih sme prijeti. Nad kresničevjem in turškimi nageljčki ni bila tako navdušena kot jaz; videti je, da bo bolj »praktična«: zanimali so jo cvetoči kostanji, ker kostanj rada jé. In seveda gozdne jagode; prizadevno jih je nabirala in se še bolj prizadevno sladkala z njimi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med drevjem so se tu in tam pokazale Janče daleč in visoko pred nami. »Vidiš, kam gremo? Bomo zmogli?« Mislim, da ji je vzelo sapo, saj je bilo slišati le »Ooo!« Kmalu za domačijo Volavlje 29 smo prišli na asfaltno cesto in zavili desno po njej. Vnukinja se je ustavila: »Tale je desna roka, tale pa leva.« Na prejšnjem izletu ji to še ni šlo najbolje in videti je bilo, da je z napredkom precej zadovoljna. Čez slabe pol ure smo pri transformatorju in avtobusni postaji zapustili cesto. Travniško cvetje so obletavali metulji. Ajda bi rada katerega ujela, pa je niso počakali. Dedi ji je razložil, da je bolje tako, saj bi se metulja krila ob dotiku najverjetneje poškodovala; barvaste luskice, ki tvorijo vzorec na krilih, so drobcene kot prah, zato lahko ostanejo na človeških prstih. »A potem pa človek lahko leti?« Kako lepo je biti otrok!

 

Po kolovozu smo se povzpeli v gozd. Na razcepu je pravi desni krak, navzgor. Podrta drevesa, ki so naju zadnjič ovirala, so že pospravili. Bližala se je dvanajsta ura in spomnila sem se, da naju je prejšnjikrat na cilju sprejelo zvonjenje. Kakšno naključje: ravno ko smo stopili med hiše, je zazvonilo poldne. Navdušenje nad igrali je bilo tolikšno, da se je bilo težko odločiti, ali je prej na vrsti frutabela ali tobogan. Ta je bil dosti imenitnejši kot gugalnice v obliki jagod, a od sonca tako vroč, da je bilo treba obleči dolge hlače, sicer se ni dalo dričati po njem. Nad frutabelo je bila navdušena tudi živahna bela psička, zato je Ajda svojo »malico« držala visoko v zrak. Toda psička je začela poskakovati za njo, ko pa je otrok zbežal, se je žival seveda tudi pognala v dir. Šele na varnem v dedijevem naročju sva Ajdi nekako dopovedala, da je psička igriva, ne huda, a sva bila kljub temu ves čas na preži, ker človek nikoli ne ve, kaj bo šinilo v pasjo (ali pa v otroško!) glavo.

V Planinskem domu II. grupe odredov smo si privoščili kosilo, zatem pa se spustili še do Gabrske kapelice. Najprej nama ni bilo všeč, da senca pada ravno na cestno stran, a cesta je tako malo prometna, da sta v tisti uri počitka pripeljala mimo le dva avtomobila. Na travo smo pogrnili odejo, se sezuli in zleknili. Z dedijem sva izmenično brala zgodbice o psičku in muci. Tako smo se za silo ohladili in si dodobra odpočili.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Napotili smo se nazaj po cesti mimo še ene kapelice in se ustavili pri cerkvi sv. Miklavža. Na najino presenečenje je bila odprta. Lepo obnovljena notranjost je Ajdo tako očarala, da si je zaželela tako hišo. A očka ne bi bil za to, je takoj dodala. Potem sva morala odgovarjati še na težka vprašanja, na primer, ali je maša, če ne pride v cerkev nihče ali če pride samo en človek, in prebrati kaka dva ducata nagrobnih napisov na pokopališču.
 

 

Vrnili smo se po isti poti. Ko smo vstopili v gozd, je zrak v popoldanski vročini migotal od mrčesa. Komarjev ni bilo med njim. Ajda jih seveda ne mara, zanimalo jo je pa vendarle, ali se še niso rodili iz jajčec. Sredi razprave o komarjih je nenadoma vzkliknila: »Glej, dve markaciji! Na pravi poti smo!« Nato se je spet spomnila na jagode. »Jaz precej dobro vidim,« je odgovorila na najino začudenje, ko jih je našla v visoki podrasti, v kateri midva nisva videla ničesar. Čeprav jih imajo na domačem vrtu, jih je čisto nekaj drugega nabirati in zobati v naravi. Ven in ven se je navduševala nad novimi najdišči: »Smo pa res pravi srečkoti!«

 

Skrb, kako se bo otrok obnesel v tolikšni vročini, je bila odveč; dvakrat smo se namazali in glavo pokrili s širokokrajnim klobukom. Pa pili smo obilo. Ko je nastopila prehodna utrujenost, smo postali sila zgovorni in na utrujenost kar pozabili. »Normalne« čase še vedno množimo z dve, a ne toliko zaradi prekratkih nog kot zaradi zanimivosti, zaradi katerih se je treba pogosto ustavljati. Po šestih urah, od katerih smo hodili nekaj manj kot tri, se je na otroškem sedežu zelo prileglo zadremati.