Tavanja po slovenskih hribih: Na mokri strani Alp ali vsaka stvar je za nekaj dobra

Obir bi bil skupaj z nekaterimi naravnimi znamenitostmi v njegovi okolici, posebno kapniškimi jamami, vsaj za naju časovno prevelik zalogaj za enodnevno turo, a da bi se jim posvetila posebej, še ni bilo prave priložnosti. Prvi dan meteorološkega poletja pa nama jo je tako zagodel z vremenom, da sva kar med potjo spremenila načrte. Onkraj ljubeljskega mejnega prehoda je vztrajno deževalo, zato se hitro izboljšanje ni zdelo nič kaj verjetno.

Odpeljala sva se skozi Borovlje (Ferlach), Šmarjeto v Rožu (St. Margareten im Rosental), Dolnjo in Gornjo vas (Niederdörfl in Oberdörfl), na križišču na koncu slednje pa zavila desno, kamor kaže smerokaz za Borovniško pregradno jezero (Freibach Stausee) in tamkajšnjo gostilno Stauseewirt Kaiser (2 km). Parkirala sva nad gostilno kolikor mogoče daleč od nje. Še dobro, kajti ko sva v tistem mokrem jutru postopala tam okoli, je prišel ven mladenič in strogo vprašal: »Kaj ste fotografirali?« Z odgovorom, da naravo, je bil videti zadovoljen. Če bi bil vedel, da je na eni od fotografij tudi gostilna, nama morebiti ne bi bil povedal, da je gora v ozadju Setiče (Setitsche, Freiberg). Jezero leži približno 730 m nad morjem; dolgo je 1200 m in široko 400, globoko do 33 (podatki so različni). V njem lovijo ribe, se kopajo in potapljajo, čolnarijo in celo deskajo.

Med jezerom in cesto je od gostilne nazaj do 10 minut oddaljenega bifeja speljana sprehajalna pot. Sprehodila sva se do bifeja, pri katerem je veliko parkirišče. Med potjo sva v bregu na drugi strani ceste videla več hiš, spodaj ob jezeru pa čolne. Na koncu naju je tabla Gemeinde/Obcina Zell Sele pozdravila Auf Wiedersehen – Nasvidenje – Good bye – Arrivederci. Vrnila sva se po cesti, ob kateri se do gostilne zvrstijo razpelo in tri spominska znamenja. Človek kar začne verjeti, da ni naključij: 10. 10. (na obletnico koroškega plebiscita) 1995 sta umrla 22- in 21-letnik, 1. 11. (na dan vseh svetih) 1964 se je ponesrečil 26-letnik, Elizabeta, rojena na moj 20. rojstni dan, pa je umrla še ne polnoletna 31. 3. 1991.

Nad gostilno je križišče asfaltne ceste v smeri Freibach (Sele Frajbah/Zell - Freibach) in Terkl (Trkelj) z gozdno. Najprej sva se spustila po njej desno, od koder sva slišala šum Borovnice (Freibacha). Pot je označena z 9H. Samo do mostu sva šla, da bi videla rečico, ki napaja jezero.

Na drugi strani asfaltne ceste markacije 625 vodijo proti Kapelski koči (Eisenkappler Hütte) in Obirju (Hochobirju). Tudi na to stran sva se namenila le do Jagovca (Jagoutza) – gledat, kaj pomeni znamenje za kapelo na avstrijskem zemljevidu (Kompass 65; na zemljevidu PZS ga ni). Kmalu sva stopila iz gozda na ograjen travnik s prežo na zgornjem robu. Nad njim se je mrščil Mali Obir. Čez četrt ure sva bila že pri Jagovcu. Konji na pašniku so nama dobesedno pritekli naproti. Na kapelici ob domačiji je slovenski napis Tebi Bog se posvetimo; (tudi) zaradi tega sva pričakovala slovensko besedo. Gospodinji v hlevu sva na nemški pozdrav odzdravila po naše, pa ni pokazala, da bi jo to kakorkoli »ganilo«. Nadaljevanja poti na Obir nisva našla, a ga tudi nisva posebno prizadevno iskala. Ker se je dež spet okrepil, sva se hitro odpravila k avtu.

Vrnila sva se na glavno cesto in zavila desno proti Železni Kapli (Bad Eisenkappel), pri Zenklu v Podkanji vasi (Wildensteinu) pa desno z glavne ceste. Mimo ograde s srnjadjo ni daleč do urejenega parkirišča pri gostilni Zum Wasserfall (Pri slapu; na avstrijskem zemljevidu piše še Planteu, kar je priimek prejšnjega gostilničarja). Pot je ponekod precej strma, a lepo speljana, utrjena in zavarovana omogoča doseči razgledišče pred slapom vsakomur, celo otroški voziček sva videla. Bolj na začetku je počivališče s klopcami in mizo, razlagalna tabla (samo v nemščini) pa izletnike poučuje o pomenu vode za življenjsko okolje. Sredi vzpona kažipot 608 v desno opozarja na odcep proti Obirju in koči, a rdeče-beli trak najbrž skuša dopovedati, da je pot zaprta. Mimo vmesnega razgledišča sva bila v četrt ure na cilju. Naprej brani ograja; nekateri so jo kar preplezali. Po stezici, ki vodi dalje pod in za slap, sklepam, da se je nekoč smelo bliže.

Podkanjski slap (Wildensteiner Wasserfall) na Podkanjskem potoku (Wildensteiner Bachu) domačini razglašajo za najvišji prosto padajoči slap v Evropi (54 m). Na spletu sem našla geološko razpravo o njem, a kakega evropskega »rekorda« ne omenja, govori pa o približno 55-metrski steni, čez katero pada. Tudi če ni najvišji, je lep. Pogled v globino razkrije nekakšno zajezitev; najbrž je povezana z žago, ki je označena na avstrijskem zemljevidu (Hazar, na slovenskem tudi Hacar).

Vreme se je sicer popravilo, a za najin prvotni načrt je bilo že pozno, zato sva nadaljevala z okolico Obirja (čeprav sva ga tokrat "izpustila", nama ni zameril in se je pokazal v vsej svoji mogočnosti). Za Obirske kapniške jame (Obir-Tropfsteinhöhlen) je priporočljiva rezervacija, v slabem vremenu pa je celo nujna. Med čakanjem na prevoz priporočajo ogled informacijskega centra geoparka nasproti pisarne, kjer prodajajo vstopnice. Toda imela sva srečo: na avtobusu, ki naj bi odpeljal čez četrt ure, je bilo še nekaj prostih mest. Odpeljali smo se z Glavnega trga v Železni Kapli (tja so na voljo tudi brezplačni prevozi iz Beljaka in nazaj) ter v Plaznici (slovenski zemljevid Zaplaznica, avstrijski pa Spodnja Plaznica/Blasnitzen) zavili na ozko vijugasto cesto, po kateri smejo voziti le turistični avtobusi in domačini (srečanje ni možno). Pri odcepu je planinski kažipot Hochobir 5h 622. Kdor gre peš, plača 17 evrov, s prevozom pa stane ogled jam 22 evrov (za odrasle; za skupine, upokojence in študente manj; otrokom do 4 let vstop ni dovoljen, živalim tudi ne).

Po 11,3 km smo se pripeljali do vhoda v nekdanji rudnik svinca in cinka na 1078 m; kapniške jame so odkrili rudarji. Dobili smo čelade, prelahko oblečeni tudi jopiče, kajti v jamah je le 8 °C. Pri blagajni so nama na vstopnico natisnili, da potrebujeva zvočni vodič v slovenščini. Vodnik naj bi na vsakem za to določenem mestu vključil razlago v izbranem jeziku, ponekod v jamah pa naj bi se to zgodilo kar samo. Mislim, da sva bila za nekaj prevodov prikrajšana (bila sva edina tujca), a nekoliko nemško že razumem, lepote podzemlja pa so govorile tudi same zase. Slovenci smo v tem pogledu razvajeni, saj imamo Postojnsko jamo, Škocjanske jame in druge, zato me taki ogledi v tujini navadno ne navdušijo posebej. Tokrat je bilo drugače: Indijska dvorana, Orgle, Dolga, Wartburgova in Mala dvorana so bile čudovito doživetje, h kateremu sta prispevali tudi glasba in svetloba. Fotografiranje in snemanje nista dovoljeni, zato le slike iz prospekta in povezava na spletno stran.