Na tako imenovani bovški Matterhorn sva se odpravila s precej spoštovanja, saj je
iz doline videti tako strm, da sva si težko predstavljala, kako bova prilezla
na vrh. Miheličeve besede o napornem in nikakor povsem lahkem pristopu sva
vzela resno, nekoliko naju je zmedel Stritar, ki je v 111 izletih po slovenskih gorah (2003) opisano zahtevno označeno
pot kasneje v Gorah Slovenije (2011)
»prekvalificiral« v nezahtevno, v novi knjigi Helmuta Langa Julijske Alpe pa piše, da pot ni posebej
težka, a je zelo strma in ni za vrtoglave.
Ime mu ni ravno v okras. Saj »vsi«
trdijo, da ga ne smemo jemati dobesedno, ne povedo pa nič zanesljivega. Po
nekaterih virih naj bi se imenoval po sovah (Sovinjak), Tuma pravi, da je ime
»od zviti, zaviti; ime velja za podnožje, zavito med strugo Koritnice in Soče«,
Igor Zlodej poroča o različici Svitnjak (»menda zato, ker se vsako jutro za
Svinjakom prične svitati ‒ daniti«). Obstajajo tudi razlage, da se pot nanj
svinjsko vleče, a če bi iskala v to smer, bi prej rekla, da je svinjsko lep. Če
ga seveda pogledaš s prave strani. Iz Bovca. Ob najinih junijskih obiskih v
tem kraju sva ga doslej le občudovala, prejšnji četrtek pa je končno prišel na
vrsto.
Označena pot na Svinjak (1653 m)
vodi samo iz vasi Kal - Koritnica. Do tja je iz Bovca po trentski cesti kake 3 km.
Parkirala sva pri hiši Kal - Koritnica 3 ‒ s prijaznim dovoljenjem gospodinje,
čeprav se je pozneje izkazalo, da je nekaj metrov naprej puščica, ki opozarja
na parkirišče 200 m dalje in desno. Ob bližnjem križišču je obvestilni
stebriček, na katerem med drugim piše Svinjak
1653m, 3h; puščica kaže na ozko asfaltno cesto, ki se odcepi levo z glavne.
V isto smer teče Pot miru proti Čelu.
Po slabem asfaltu sva šla mimo dvojnega
korita in do vodnjaka, na katerem sta markacija in napis Svinjak 1637 m (tudi na
spletu je kar nekaj zadetkov s to višino); tam se planinska pot odcepi od
asfaltne »ulice« desno. Po mostičku sva prečkala regulirano strugo ter skozi
visoko travo zagazila v breg mimo vodnega zajetja in skozi vrata v ograji. Med
grmovjem in drevjem sva se spet pretaknila na plano in pod naslednjim vodnim
zajetjem zagledala svoj cilj. Tam se ločita poti k plezališču (levo) in na Svinjak
(desno). Vzpenjala sva se mimo rastišča kimastih bodakov. Na skalah je več napisov
Svinjak, knafelčkom pa delajo družbo
črno-rdeče markacije Poti miru. Odprli so se nama pogledi na Kanin in Rombon.
Skalnata pot naju je popeljala v gozd. Na desni sva med drevjem videla podor na
Javorščku. Nato sva preplezala ograjo in prispela do odcepa levo na Čelo. Tja
bova zavila nazaj grede, sva sklenila.
Rož skoraj ni bilo, le tu in tam kaka ciklama
in nekaj zvončic. Skalnata steza se je počasi »mehčala« z odseki, postlanimi z
iglicami in suhim listjem. Strmina se je nekoliko unesla. Popolnoma zdrobljeno
listje je pričalo, da po tej poti hodi veliko ljudi, in celo sledove koles sem
opazila. Markacije so že precej obledele, a na kočljivih mestih nisva bila
nikoli v dvomih. Ko sva dosegla greben, sva najprej zavila nekaj deset metrov
levo po grebenski potki do razgledišča z betonskim stebrom, od koder se vidijo soška
dolina, Kluže in Hermanova trdnjava, Kanin, Rombon, Jerebica, Rabeljske špice,
Loška stena.
Vrnila sva se na mesto, kjer sva dosegla
greben, in po lepi grebenski potki nadaljevala v nasprotno smer. Ko se je
strmina povečala, so nama jo lajšali ključi. Srečala sva domačina na »kratki
turici«, ker za celodnevno ni imel časa. Njegova sestra proučuje kače in opaža,
da je čedalje več ranjenih od planinskih palic. Toplo nama je priporočil Babanski
skedenj. Zvenelo je zanimivo.
Ko sva dosegla greben drugič, so naju
pričakale razkošno cvetoče trave. Čez čas se je na levi pokazalo pobočje, ki ga
je pred leti opustošil požar, zato v zrak molijo mrtva drevesa brez vrhov.
Kljub več nasvetom, naj na Svinjak ne hodimo poleti, je bila gozdna senca dokaj
učinkovita. Strmina naju je sicer ogrela, zunanja temperatura pa je bila vsaj
zjutraj in dopoldne precej prijazna. Med čedalje razkošneje cvetočimi travami so
se ponekod rdečile krvomočnice. Kmalu zatem sva prvič naletela na domnevne ostanke
1. svetovne vojne: strelske jarke. Helmut Lang v zvezi z njimi omenja Smrekovo
glavo in lep bukov gozd, Vid Pogačnik pa pravi, da je na Smrekovi glavi
ruševje, tako da nisva bila gotova, kdaj sva bila na Smrekovi glavi.
Nad opustošenim gozdom naju je končno
razveselilo pisano cvetje: sončni grmi žarkastih košeničic, kokoševci in lakote
z drobnimi belimi cvetki, alpski šetrajniki, poponi, zlatice, nokote, materine
dušice. Potem ko sva si v družbi možica privoščila nekaj razgledov, sva se
vrnila v gozd. Potruditi sva se morala čez visoke skalne stopnice. Namnožili so
se glavičasti repuši. Gozd se je zlagoma spreminjal v sestoj nizkih dreves in
grmovja in stopila sva na plano. Cvetano so popestrile še mračice. Še kratek sprehod
skozi gozd in znašla sva se na uravnavi pod vrhom. Krasili so jo cvetoči
šipkovi grmički, gorske nebine, dvolistni vimenjaki. Pogled navzgor naju je
navdajal z dvomi, a sicer strma in izpostavljena pot je spretno speljana; le na
enem mestu je bilo treba zares poplezati. Na skalah nad tistim mestom je čepelo
nekaj odcvetelih avrikljev. Pod predvrhom z možicem so se cvetju pridružili še
resje, planinski srobot, clusijevi svišči, pritlikave vrbe, špajke in relike. S
predvrha do vrha ni nit pet minut.
Zgoraj sta mali Aljažev stolp
Slovenskega gorniškega kluba Skala z višino 1653 m in žig z višino 1637 m.
Običajne planinske skrinjice ni, ker se Slovenci tudi na takih lepih krajih ne
moremo kulturno sprijazniti s svojo različnostjo, zato se je »druženje«
stolpiča in skrinjice za slednjo menda končalo v dolini. Svinjak je imeniten razglednik;
iz jadralnega letala, ki je krožilo v bližini, so bili razgledi gotovo še imenitnejši,
a midva sva bila nadvse zadovoljna z najinim.
Vrnila sva se po isti poti. Tik pod
vrhom sva srečala skrbno urejeno dekle, ki ji v dolini nikakor ne bi pripisala, da je
zmožna priti na Svinjak; človek res ne sme soditi po zunanjosti. Ko je bil za
nama plezalni del, sem spet začela pasti zijala po rožah in opazila še dve
novi: eno samo majceno kranjsko lilijo in orlico. Pod razglediščem pri možicu sva
se ustavila pri majhnem previsu, pod katerim bi v sili lahko našlo zavetje
nekaj ljudi. Na kraju, kjer sva gor grede prvič dosegla greben, sva nogam, ki
so v strmini navzdol precej trpele, privoščila daljši počitek: sedla sva v
travo, se sezula in migala s prsti. Pred vrnitvijo sva si ogledala še muzej na
prostem na Čelu. Od odcepa naju je strma, dokaj kamnita pot v ključih v petih
minutah pripeljala na rob, kjer stoji razlagalna tabla, poleg nje pa je na
skali vpisna skrinjica Poti miru. Na ogled so 200-metrski strelski jarek s
strelskimi linami, dva topniška položaja, kuhinja, opazovalnica ter bivališča
in zakloni za vojake. Nad razmeroma dobro ohranjenimi ostanki prve svetovne
morije so se v vetriču zibali divji klinčki in nekaj orjaških lučnikov. Sonce je že pošteno pripekalo in martinčkom je bilo to bolj všeč kot nama.
V dolino grede sva se še večkrat z občudovanjem ozrla na »najin« vrh. Opravila sva pošten šiht – dobrih osem ur (hoje je bilo gor tri ure in nazaj pol ure manj), saj je bil delavnik. Verjetno zaradi tega razen omenjenega domačina in čedne mladenke ves dan nisva srečala nobenega Slovenca, pa je bilo planincev kar precej, sami tujci. Naj vidijo, kako je pri nas lepo.
1 komentar:
Super opis, zdaj se še bolj veselim jutrišnjega vzpona!
Objavite komentar