V nedeljo smo bili z Ajdo na Krvavcu.
Ko smo se dogovorili za ta izlet, jo je najprej zanimalo, ali je še kaj snega. Potem
ga ni nič pogrešala, saj se je ves čas kaj dogajalo. Že na začetku jo je prijetno
vznemirila vožnja s kabinsko žičnico, ker smo se peljali tako visoko in smo se
tako naglo oddaljevali od doline. Z Gospinca se kar nismo mogli odpraviti, saj
se je najprej spravila na vrtiljak, potem se je težko ločila od tobogana (tudi
dedi je moral nanj), nazadnje sva jo pa še s težavo odtrgala od tako imenovane
»tube« (temu, kar bi jaz imenovala zračna blazina, je Ajda rekla čoln ‒ še
zmeraj boljše kot tuba), s katero se niti midva nisva upala spustiti, kaj šele
da bi tvegala z otrokom.
Potem smo končno začeli hoditi. Jaz sem
se navduševala nad rožami, Jani in vnukinja pa sta razpravljala, do kod se bomo
povzpeli. Za začetek smo se do zgornje postaje štirisedežnice, čeprav je malo
zelo mikalo, da bi se kar peljali. Pri brunarici Kekec se je spet zataknilo,
ker so imeli igrala. Otroci so se podili, skakali in plezali in
čeprav so bili nekateri (fantje) kar preveč divji, je uživala, dokler je
zmogla. Ko si je prišla k nama odpočit, sva izkoristila priložnost, da smo se
odpravili naprej.
Naslednji cilj je bil radiotelevizijski
oddajnik (1740 m). Večina izletnikov se je zložno vzpenjala k njemu po ovinkasti cesti,
Ajda pa je odločila, da jo bomo mahnili kar naravnost v strmi breg. Mislila
sem, da si napačno predstavlja, da je najkrajša pot tudi najlažja, in da jo bo
strmina zdelala, pa je hodila pridno kot midva. Zgoraj smo pogrnili odejo k
velikemu grmu. Ajda se je urno sezula in odprla nahrbtnik. Zaradi soka in
frutabele kajpak. Spodaj pri Domu na Krvavcu so se pasle krave in tudi nad nami
sta mulili travo dve. Prišli sta nas pogledat in ker me je Jani zatožil, da se
krav malo bojim, če pridejo preblizu, mu je Ajda brž zlezla v naročje. K sreči nista prišli prav do nas. Najbrž sta
bili mama in telica. Krava se je odpravila proti čredi pri domu, telica pa je zaostala.
Ajdo je to zelo skrbelo, potem pa se je pomirila: mamin zvonec je bil tako
glasen, da ji je otrok zlahka sledil.
Ker je Ajda sklenila, da više ne
pojdemo (obljubila sva ji, da bo ta dan lahko ona odločala, kod in koliko bomo
hodili), smo se spet po največji strmini vrnili h Kekcu. V bližini so se pasle
krave s telički. Po kosilu sva ji izpolnila željo, da bi se peljala še s štirisedežnico.
Kar precej prometa je bilo. Mnogi izletniki so s sedežnico vozili tudi gorske
skiroje in kolesa, da so se potem spuščali z njimi po bregu. Spodaj smo se še
gugali in bingljali na vrtiljaku, na poti h gondolski žičnici pa smo že z
nahrbtniki na ramenih našli še frizbi. Na postaji nas je čakalo presenečenje:
od vseh gondol ravno tista s številko 75, s katero smo se pripeljali gor.
Med vožnjo domov smo napravili še en
postanek. Ajdi sva namreč pred časom obljubila, da ji bova ob priliki pokazala
rastlino enakega imena. In ta prilika se je ponudila blizu Kranja: veliko
polje, belo od ajdovih cvetov, v ozadju pa »naš« Krvavec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar