Rjavica, ki je Rjavca

Pred odhodom na počitnice v »pravo« tujino sva za Poldnikom na italijanski strani meje obiskala še avstrijske sosede. Najin cilj je bila po naših zemljevidih Rjavica, po vodnikih in avstrijskem Kompassu 61 pa Rjavca oziroma Rjautza ali Riautza (1789 m). Klinar pravi, da se imenuje po rjavordečih stenah, ki se vidijo iz Podna, zato ji Avstrijci menda rečejo tudi Braune Wand.

Onkraj ljubeljskega mejnega prehoda sva zavila levo v Slovenji Plajberk (Windisch Bleiberg) in za njim spet levo v Žabnico (Bodental). Onkraj mostička, pred katerim je na smreki slab napis Bodental, sva parkirala pri malem mlinu nasproti gostilne Sereinig (tudi pri Boštu). Od mlina sva se napotila naprej po asfaltni cesti in po kakih 200 m (Janševih 100 m v Karavankah se konča pri napačnem odcepu) zavila levo na kolovoz. Do sem se pride tudi po kolovozu, označenem z rumeno markacijo 2, od Serajnika. Med kažipoti je edino umetelna lesena puščica z napisom Zur Gendarmerie Gedenkstätte kazala v najino smer.

 

 

Na prvi smreki na desni je rumena markacija 12, ki sva se ji zaupala poslej. Znak napoveduje gozdno cesto. Pripeljala naju je v smrekov gozd. Svet je kmalu postal skalnat, smreke pa so nadomestili listavci. To se je potem še nekajkrat spremenilo. Ob poti so naju (no, predvsem mene) razveseljevali velecvetni naprsteci, kresničevje, zvončice, krvomočnice, kukavice, velike kobulnice z belimi cvetovi (kljub poučnim Alenkinim člankom jih ne ločim – najbrž nisem dovolj prizadevna), osati, gozdni grinti, špajke, goli lepeni. Kmalu za leso se je na levem ovinku svet odprl in ugibala sva, ali vidiva pred seboj Rjavco, desno pa Ovčji vrh. Stopila sva nekaj korakov desno v gozd in si ogledala dve ogradi s po dvema krmilnicama. Le komu služijo ograjene krmilnice? Pojavili so se močvirski osati in desno pod potjo sva slišala vodo. Mimo velike poseke na levi sva prišla do uravnave, kjer je najina cesta zavila desno in pri tem presekala prodišče. Tam so cveteli tudi (bavarski?) zali kobulčki.

 

Po približno pol ure sva levo nad cesto opazila ograjo, za njo pa spomenik. K njemu vodi ograjena potka. Na tistem kraju sta se spomladi 1979 med nadzornim poletom smrtno ponesrečila mlada žandarmerijska inšpektorja, ki sta s Cessno 182 opazovala promet. Tega spomenika v svojih vodnikih Karavanke ne omenjata ne Klinar ne Janša, čeprav je vsaj ob nastanku novejšega verjetno že stal.

Na bližnjem ostrem levem ovinku sva zapustila cesto. Široka gruščnata steza, po kateri očitno pogosto gospodari voda, je bližnjica in po njej sva kmalu znova dosegla cesto pri leseni hiški. Klinar omenja lovsko kočo, prav tako naš in avstrijski zemljevid (označena pot ne poteka na obeh enako), midva pa sva po »reklami« za žage Stihl sklepala, da je gozdarska (gozdarsko omenja Klinar že prej, a midva sva videla le eno; Janša ne omenja nobene). 
 

Na naslednjem ostrem levem ovinku se je cesta čisto približala vodi. Markacija 12 naju je usmerila k potoku. Na tablici pred nadaljevanjem ceste piše, da sta gozdno cesto Vertalsche subvencionirali Evropa in Avstrija. Nadaljevanje se nama ni zdelo nič novejše kot dotedanja cesta, kljub temu pa je to morda mesto, kjer se (je) po Klinarju in Janši cesta konča(la). Prestopila sva potok in se končno začela strmeje vzpenjati po sončnem pobočju. Rumeni cvetki gozdnega črnilca so se ponekod nagnetli v cele zaplate. Med tankimi, suhimi smrekami, od katerih je bilo veliko polomljenih, sva videla švigati veverico. Svet je postal precej mokroten. Vzpenjala sva se po plitvi zaraščeni grapi. Na vlažni, blatni podlagi je drčalo. Kar nekaj mravljišč sva videla ob poti in spet nove rože: turške lilije, mlečke, smrdljivke, orlice.

 

Kmalu po tistem, ko sva stopila iz gozda, sva med blazinicami dlakavega sleča, šopki zalih kobulčkov in repuši, ki so bili na tej višini še lepo modri (niže doli že suhi), dosegla greben, domnevno Kozji hrbet (Geissrücken, pri Klinarju tudi Warant); na avstrijskem zemljevidu tega imena ni. Najprej sva sledila obledelim rdečim pikam nekaj metrov v desno, od koder je bil lep razgled, ki ga je le nekoliko motilo drevje: v senci stene Bele peči in Rjavca, osončena Vrtača in Stol z ostankom snega, piramidasta Svačica, kopasti Ovčji vrh. Pod gorami se je sončil Poden. Žičnata ograja na grebenu je večinoma podrta in bodeča žica nevarno leži na tleh. Nato sva nadaljevala po grebenu na drugo stran, še vedno za markacijami 12, bolj po ravnem, nekajkrat celo nekoliko navzdol. Na nekem štoru se je bohotila posebno razkošna in barvita lesna goba*. 

Čez kako uro sva se ustavila na majhni planini; nekaj že suhih kravjakov sva videla na njej in do tu tudi nekaj kravjih stopinj na blatni stezi, toda kaže, da se zarašča. Ne omenjajo je ne vodnika ne zemljevida. Iz visoke trave so gledali še višji močvirski osati in velikanski šopi alpskih kislic. Zdi se, da ima ta planina ljubi mir, saj njenega cvetja (ivanjščic, jetičnikov, zvončic, volnatoglavih in močvirskih osatov, poponov, zlatic, šentjanževk) nihče ne potaca in ne pomuli. Z drugega konca planine je lep pogled na Rjavco. Zelo všeč nama je bilo tam.

 

Takoj za planino sva morala preplezati nič kaj trdno ograjo. Ob poti sva opazila označeni skali neznanega pomena: na eni je napis 276.V., na drugi pa rdeč križec. Med macesni sva prišla do skal, ki so najbrž že del Svete peči (Heilige Wand). Steza naju je vodila tik njih, se nekoliko spustila in se spet začela vzpenjati. Zgoraj na robu je stala klopca. Desno pod potjo sva opazila nekaj luž, ki bi bile v bolj vodnatem obdobju morda lahko izvir, o katerem pišeta vodnika, korita, ki ga omenja Klinar, pa nisva našla. Med skalami sva po desni obhodila Sveto peč ter dosegla sedelce med njo in Belo pečjo (Weisse Wand). To sva obhodila po levi. Kmalu za sedelcem med njo in Rjavco se je začel vzpon na vrh.

 

Po obeh vodnikih naj bi bilo poti in rumenih markacij 12 tu nekje konec. Toda v resnici se nadaljujejo. Med ruševjem in majhnimi macesni so cveteli alpski srobot, dlakavi sleč in druge rože. Skalnata pot se je strmo vzpenjala in se nadaljevala po melišču. En krak je zavil desno v ruševje, midva pa sva vztrajala na uhojeni poti po melišču. Kraka sta se kmalu staknila. Pojavili so se prvi šopi rmana, ki raste v gorah, ima nekoliko večje cvetove in se imenuje planinski pelin. Rumeno milje se še ni razcvetelo, a ko se bo, bo vse rumeno, toliko ga je. Nokote, alpske velese, dvocvetne vijolice, poponi, alpski šetrajniki, lakote ...


Nenadoma sta naju presenetila klin in zanka, morda ostanka iz časov, ko je še veljalo, kar piše v Klinarjevem vodniku: »Zadnji del samo za izurjene.« Tudi Janša piše o zahtevni neoznačeni in označeni poti, katere vršni del je nekoliko izpostavljen. Zadnji del je res nekoliko zahtevnejši, a rekla bi, da pretiravata, seveda pa je morda res bilo tako, ko pot še ni bila do konca nadelana in označena.

 

Tričetrt ure nad planino sva dosegla cvetoči vrh Rjavce. Za Avstrijo običajnemu križu delata družbo svetilka in skrinjica z vpisnim zvezkom. Imela sva čudovit razgled na Palec, Vrtačo, Stol, Svačico, Vajnež, na drugi strani pa na Grlovec in Košuto. Šla sva še malo naprej, od koder se nama je odprl pogled v Poden. V tisto smer kaže majcena pločevinasta puščica, a domačina, s katerima sva si delila vrh, sta zatrdila, da se potka kmalu izgubi in da tam ni prehoda, saj so prepadne skale.




 Vrnila sva se po isti poti, le deloma sva se ognila melišču, ker sva zavila med ruševje; izkazalo se je, da je pravi (markiran) ta krak. Pod Sveto pečjo so Janiju zbudile pozornost rožice s posebno lepo »urejenimi« listi, kot kake pagodice: piramidasti skrečniki. En sam cvetek sem našla na enem izmed njih. Kmalu pod plitvo zaraščeno grapo ni bilo prav očitno, da se je treba spustiti desno; to je ena izmed dveh izjem na sicer dobro označeni poti, kjer bi bilo mogoče prezreti markacijo, saj je na štoru skrita pod smrečico. Drugo izjemo so si markacisti privoščili pri gozdarski hišici; ob cesti namreč nisva opazila znamenja, da je treba z nje (če pa je, je očitno premalo vidno).

 

Ustavila sva se še pri ograji, ki zapira smučišče nad Serajnikom, in si ga ogledala od zgoraj. Nazadnje sva se namesto po cesti vrnila k avtu po kolovozu z markacijo 2, ki je bil ne le prijetnejši od asfalta, ampak je tam tudi neznansko dišalo po senu, ki so ga obračali, saj je bilo vreme kot nalašč za sušenje. Zdaj je bilo kljub delavniku (v sredo) parkirišče pri gostilni polno, na sosednjem ob cesti pa sta stala slovenska avtobusa.

 

Gor sva hodila dve uri in četrt, dol pa slabi dve. Zelo prijetna pot in vsega truda vreden cilj. Privoščite si kakega takega med počitnicami. Na svidenje spet jeseni.

* Goba se imenuje žvepleni lepoluknjičar. Hvala Alenki Mihorič.