29 avgust, 2014

Šmarna gora ni nikoli sama

Po tistem, ko so se nama posrečile Meli, se lepo vreme, ki ga že tako ni bilo v izobilju, ni hotelo ujeti s prostim časom. V takih primerih naju je že velikokrat »rešila« Šmarna gora, celo ponoči, ko gredo ptički že spat, in vedno najdeva kaj novega. Tudi prejšnjo sredo je bilo tako. Odpeljala sva se v Spodnje Pirniče in ugotovila, da že res dolgo nisva bila tam, saj so bili količki, ki onemogočajo parkiranje ob cesti, za naju novi, čeprav veva, da niso več novost. Kje torej parkirati? Nisva našla druge rešitve kot pri zloglasni Lipi. Na zapornici piše, da je parkirišče namenjeno obiskovalcem Šmarne gore. Bilo je popolnoma prazno. Bojkot? Ko sva zapuščala avto, sem se počutila kot kak stavkokaz.
 

Po dobro uhojeni stezi sva se napotila čez polje v gozd. Sprva zložnemu vzponu je sledilo bolj strmo peščeno pobočje, po katerem se imenuje Pot čez Peske. Označena je s planinskimi markacijami in rumeno-zelenimi oznakami Gozdne učne poti po šmarnogorski Grmadi, ki tu tečeta skupaj. Čez 20 minut sva dosegla Vozno pot iz Zavrha ter nadaljevala po njej mimo spomenika partizanu Toniju Zeljku - Rajku in Turškega znamenja s tablama v slovenščini in angleščini (z oznakami in razlagami je naša hišna gora prav lepo opremljena). Čeprav so poti očiščene, je pogled na gozd še vedno nadvse žalosten, saj si po žledu še dolgo ne bo opomogel. Dobro, da sva Ajdo pripeljala sem še pred to hudo nesrečo.











Potem ko je z desne pritekla Pot svobode, sva levo pod cesto zagledala tablico v spomin Martinu Rozmanu, najbrž lovcu. Ali je doslej je nisva opazila, ker gozd ni bil tako razredčen? Pot svobode je odšla levo in že sva stopila na Sedlo. V Grmadinem pobočju nad njim so se pasle ovce. Pri Gorjančevi kapeli sva se nekoliko ustavila; klopca in »vrtec« okoli nje kar vabita. Z domačijo Gorjanc, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena, se nekaj dogaja. Upam, da kaj dobrega. Nasproti stoječe potujoče okrepčevalnice nisem še nikoli videla odprte.
 

Pri hiši s številko 2 sva zapustila cesto in se povzpela desno proti kapelici sv. Sobote. Pri odcepu sva se za nekaj trenutkov ustavila in že sta se mi porodili dve jezikovni vprašanji (brez teh pri meni skoraj ne gre). Na tablici s hišno številko je praviloma tudi ime kraja. Torej Šmarna Gora 2 (tako veli pravopis). Toda kraja Šmarna Gora ni ne v Atlasu Slovenije (je samo vzpetina Šmarna gora) ne v leksikonu Slovenska krajevna imena. Potemtakem bi bila lahko le ulica, a je vsaj na seznamu ljubljanskih ulic v atlasu ni. Ali ima gora lahko hišne številke? Drugo pa je ime poti, ki teče »po apnenčastem drobirju, ki so ga pred stoletjem kopale domačinke in prodajale na trgu kot izvirno sredstvo za čiščenje zažgane hrane iz aluminijaste posode«, kakor izvemo na spletu. Na kažipotih se pojavljata različici Pot čez peske in Pot čez Peske. Kdo (mi) bo povedal, kaj je prav?
 

Ob poti mimo sv. Sobote je cvetelo toliko ciklam, kot jih zlepa kje ne vidim. Pri kapelici sva prebrala legendo, od kod njeno ime. Kmalu sva dosegla vrh, kjer je bilo zelo živo. Ves dopust se kljub 40 °C in precej višjim ciljem nisem tako spotila kot to soparno popoldne po dežju, a tudi v takem je bilo na Gori veliko planincev, sprehajalcev, rekreativcev. Nenadoma sem si silno zaželela presto. Seveda ni bila tako dobra kot v otroštvu ... Razgled ni bil kaj prida, kljub mrču pa sva videla do doma.
 

Vrnila sva se mimo zvončka želja, potem pa po poti vzpona. Parkirišče je bilo že precej polno.

Ni komentarjev: