Po tistem, ko so se nama posrečile
Meli, se lepo vreme, ki ga že tako ni bilo v izobilju, ni hotelo ujeti s
prostim časom. V takih primerih naju je že velikokrat »rešila« Šmarna gora, celo
ponoči,
ko gredo ptički že spat,
in vedno najdeva kaj novega.
Tudi prejšnjo sredo je bilo tako. Odpeljala sva se v Spodnje Pirniče in
ugotovila, da že res dolgo nisva bila tam, saj so bili količki, ki onemogočajo
parkiranje ob cesti, za naju novi, čeprav veva, da niso več novost. Kje torej
parkirati? Nisva našla druge rešitve kot pri zloglasni Lipi. Na zapornici piše,
da je parkirišče namenjeno obiskovalcem Šmarne gore. Bilo je popolnoma prazno.
Bojkot? Ko sva zapuščala avto, sem se počutila kot kak stavkokaz.
Po dobro uhojeni stezi sva se napotila
čez polje v gozd. Sprva zložnemu vzponu je sledilo bolj strmo peščeno pobočje, po
katerem se imenuje Pot čez Peske. Označena je s planinskimi markacijami in
rumeno-zelenimi oznakami Gozdne učne poti po šmarnogorski Grmadi, ki tu tečeta
skupaj. Čez 20 minut sva dosegla Vozno pot iz Zavrha ter nadaljevala po njej
mimo spomenika partizanu Toniju Zeljku - Rajku in Turškega znamenja s tablama v
slovenščini in angleščini (z oznakami in razlagami je naša hišna gora prav lepo
opremljena). Čeprav so poti očiščene, je pogled na gozd še vedno nadvse
žalosten, saj si po žledu še dolgo ne bo opomogel. Dobro, da sva Ajdo pripeljala sem še pred to hudo nesrečo.
Potem ko je z desne pritekla
Pot svobode, sva levo pod cesto zagledala tablico v spomin Martinu Rozmanu,
najbrž lovcu. Ali je doslej je nisva opazila, ker gozd ni bil tako razredčen? Pot
svobode je odšla levo in že sva stopila na Sedlo. V Grmadinem pobočju nad njim so
se pasle ovce. Pri Gorjančevi kapeli sva se nekoliko ustavila; klopca in
»vrtec« okoli nje kar vabita. Z domačijo Gorjanc, ki je kulturni spomenik
lokalnega pomena, se nekaj dogaja. Upam, da kaj dobrega. Nasproti stoječe
potujoče okrepčevalnice nisem še nikoli videla odprte.
Pri hiši s številko 2 sva zapustila
cesto in se povzpela desno proti kapelici sv. Sobote. Pri odcepu sva se za
nekaj trenutkov ustavila in že sta se mi porodili dve jezikovni vprašanji (brez
teh pri meni skoraj ne gre). Na tablici s hišno številko je praviloma tudi ime kraja.
Torej Šmarna Gora 2 (tako veli
pravopis). Toda kraja Šmarna Gora ni ne v Atlasu Slovenije (je samo vzpetina
Šmarna gora) ne v leksikonu Slovenska krajevna imena. Potemtakem bi
bila lahko le ulica, a je vsaj na seznamu ljubljanskih ulic v atlasu ni. Ali
ima gora lahko hišne številke? Drugo pa je ime poti, ki teče »po apnenčastem
drobirju, ki so ga pred stoletjem kopale domačinke in prodajale na trgu kot
izvirno sredstvo za čiščenje zažgane hrane iz aluminijaste posode«, kakor
izvemo na spletu.
Na kažipotih se pojavljata različici Pot čez peske in Pot čez Peske.
Kdo (mi) bo povedal, kaj je prav?
Ob poti mimo sv. Sobote je cvetelo
toliko ciklam, kot jih zlepa kje ne vidim. Pri kapelici sva prebrala legendo,
od kod njeno ime. Kmalu sva dosegla vrh, kjer je bilo zelo živo. Ves dopust se
kljub 40 °C in precej višjim ciljem nisem tako spotila kot to soparno popoldne
po dežju, a tudi v takem je bilo na Gori veliko planincev, sprehajalcev,
rekreativcev. Nenadoma sem si silno zaželela presto. Seveda ni bila tako dobra
kot v otroštvu ... Razgled ni bil kaj prida, kljub mrču pa sva videla do doma.
Vrnila sva se mimo zvončka želja, potem
pa po poti vzpona. Parkirišče je bilo že precej polno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar