Štirje na en mah

Kot razmeroma pohlevna planinca se večinoma drživa sredogorja, poleti, ko je dan dolg, pa kdaj pogledava tudi nad 2000 m, če je seveda vreme zanesljivo. Letošnja bera (slovenskih) dvatisočakov je bila zaradi potepanja po svetu, stiske s časom in slabega vremena nikakršna, zadnjo septembrsko soboto pa sva jo nekoliko popravila.

 

Pri zapornici na Vorenčkojci na robu Stare Fužine sva kot vedno odštela 10 evrov. Na prve parkirane avtomobile sva naletela že precej pred parkiriščem nad planino Blato. Bilo jih je več kot sto (da, štela sem jih!) iz vse Slovenije, nekaj iz Hrvaške pa tudi po en nemški, avstrijski in belgijski, in še so prihajali. Na ovinku nad parkiriščem se s ceste povzpne desno v mešani gozd z jeklenico zavarovana nemarkirana stezica, na katere začetku je lesen kažipot Krstenica. Tokrat se nanjo nisva podala sama kot prejšnjikrat, ampak so nama sledile tri glasne planinke. Midva v strmini »globoko dihava«, torej molčiva, one pa so bile krepkejše sape, a k sreči tudi hitrejše od naju, zato sva kmalu spet uživala v tišini.

 

Pot do lovske koče in planine Krstenica sva že poznala. Planino so krasili  volnatoglavi osati in resasti sviščevci. Nad stanovi se dviga Krsteniški ali Mali Stog, za katerega se doslej nisva prida menila, tokrat pa so bili središče najinega zanimanja prav Stogi. Ko sva šla mimo korita in planinskih oznak na škarpi, sta kočo nad njo zapuščali planinki, namenjeni na Prevalski Stog čez Adama in Evo. Tak je bil tudi najin načrt. Ker sva po prebranem pričakovala slabó ali sploh nič označene poti in tudi brezpotje, sva bila kar vesela, ko sta nama Sonja in Marija ponudili, da jima slediva. Malo naju je že »skrbelo«, saj sva vajena hoditi sama in imava rada svoj mir, a sopotnici sta bili kljub zgovornosti umirjeni in večinoma smo hodili vsak zase, le tu in tam smo se dohiteli ali prehiteli.

Planino smo zapuščali po komaj opazni stezici z mogočnimi Ogradi pred očmi. Nato smo začeli zavijati bolj v desno. Potka je postajala razločnejša; tekla je med macesni in se čez čas spustila. Pred nami se je dvignil Jezerski Stog, levo od njega smo prepoznali Adama in Evo, še bolj levo pa z našega gledišča triglavi Škednjovec. Po zemljevidih naj bi bila to označena pot k Vodnikovemu domu, a markacije ni bilo nobene. Čez že prav široko stezo, ki teče vzporedno s pobočjem Krsteniškega Stoga, se usiplje grušč na pobočje levo pod njo. Onkraj doline Pod Ogradi (Janez Pikon ji pravi dnina Podogradi) na levi smo še vedno lepo videli Ograde.
 

Kake pol ure nad Krstenico smo prispeli na opuščeno planino  Jezerce. Nad napajalnimi koriti na drugem koncu (na trikotni skali nad njimi je edina – obledela – markacija, opažena dotlej) se je pot obrnila proti Jezerskemu prevalu, mi pa smo se začeli vzpenjati levo od nje po travniku, posejanem s skalami in redkimi macesni. To je treba vedeti, saj kakega opaznega razcepa ni. Z desne nas je že vabil Adam. Hodili smo po divjem, razbitem svetu, a se mi je zdel vse prej kot neprijazen, saj v njem domujejo goli lepeni, preobjede in drugo cvetje. Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, v kateri smo poleg obilja dotedanjih rož našli tudi precej planik in že odcvetelih rožnih korenov, smo nadaljevali vzporedno z Adamovo steno in se ob njej rahlo spustili. Levo pod nami je padalo gruščnato pobočje, poraslo z macesni, na dnu pa so ležale skale. Sčasoma dno ni bilo več tako globoko in strmo, pobočje pa je preraščala trava. Onkraj globeli, ki smo jo obhodili, smo se začeli spet strmeje vzpenjati. Na začetku vzpona sem si zapomnila grmiček z rdečimi jagodami, najbrž navadni volčin. Vijugali smo po skalnatem travniku med redkimi macesni in prvimi otočki ruševja. Više so cveteli poponi. Kravjaki so pričali, da pridejo krave celo do sem; vedno se čudim, kako tolikšna žival, ki je videti prej okorna kot ne, premaguje skalnato strmino, ne da bi ji spodrsnilo.

 

Obhodili smo skalno gmoto na desni in pred nami se je zmerno dvigal širen travnik. Prevalski Stog je ostal na levi. Mimo rastišča trnatih osatov smo se povzpeli po pobočju, posejanem s skalami in otočki »lučk«, ki so ostale za alpskimi velesami. Steza ni bila prav razločna, med skalovjem pa se je sploh izgubila. Šele v travi pod vrhom Adama (2012 m) se je spet izrisala. Z golega razglednika smo na Jezerskem in Prevalskem Stogu pa tudi na Ogradih, Debelem vrhu, Škednjovcu, Vernarju in Toscu za Evo občasno razločili človeške postave. Za Prevalskim Stogom, na katerega smo bili namenjeni, se je kazal Mišelj vrh. Videli smo tudi del Triglava in pod njim Dom Planika. Z Adama je bil videti Jezerski Stog še posebno vabljiv.

 

Naslednji cilj, Evo (2019 m), smo imeli kot na dlani. Proti tej  Adamovi višji in bolj poraščeni sosedi (na ta račun je včasih tudi nekaj smeha, nekateri pa celo trdijo, da je kosmati in višji vrh Adam, kakor se za moškega »spodobi«) smo se napotili kar na pogled. Med potjo so nas razveseljevale planike. Na vrhu nas je pričakal majhen (podrt) možic. Ko smo zapuščali Evo in se ozrli nazaj nanjo, se je Jani (seveda, edini moški v družbi) pošalil, da morajo ob tem pogledu tudi največji dvomljivci spoznati, da je dekle. Po njenem travnatem pobočju smo se spustili pod ruševje, nato pa se spet začeli vzpenjati. Skozi vrzel v grmovju smo stopili na trato sredi njega (tam je cvetelo posebno veliko planik) in skozi naslednjo vrzel že zagledali glavni cilj tega dne ‒ Prevalski Stog. Pod nami je ležalo Velo polje z Vernarjem in Toscem v ozadju. 

Po Miheliču in zemljevidu PZS Prevalski Stog meri 2075 m, po Sidartinih zemljevidih pa 2079 m. Z vrha se je razgledoval velik možic. Pogled na Triglav je od tam zares veličasten. Kar nekaj časa sva morala počakati, da je moška družba, ki je vrh osvojila pred nama, opravila vse potrebno: telefoniranje, fotografiranje, moževanje. Nato sva se lahko slikala tudi midva in pohitela za sopotnicama, ki sta kramljali in malicali na stranskem »vrhu«. Tam je bilo res prijetno posedeti in uživati v pogledu na Očaka. Sonja in Marija sta se odločili vrniti na Krstenico, midva pa zlesti še na Jezerski Stog, zato smo se poslovili.

 

Da ne bi sestopala po isti poti, sva se morala najprej spustiti na  Mišeljski preval (1995 m). Poti pravzaprav ni, strmina pa je huda. Nekaj časa se nama je zdelo, da vidiva stezico bolj na desni, a zaradi krušljivosti sva imela obilo težav. Tedaj sta se zgoraj nepričakovano prikazali najini vodnici in Sonja naju je prepričevala, naj se pomakneva bolj levo, kjer da je »prava avtocesta«. Seveda ni bilo nič takega, bilo pa je vsekakor lažje.

 

Na prevalu smo stopili na markirano pot s planine V Lazu k Vodnikovemu domu. Po 10 minutah smo zavili z nje navzdol proti planini Jezerce. Spuščali smo se po travnatem pobočju, posejanem z rumenimi cvetki poponov. Kar kmalu smo se znašli na mestu, kjer smo gor grede pod Prevalskim Stogom zavili desno proti Adamu, in tako smo bili spet na jutranji poti. Ustavili smo se pri skupinici planincev, ki so počivali in opazili gamsa. Medtem se je sicer že zelo oddaljil, a smo ga še lahko videli. To nas je nekoliko zmedlo, da smo za kratek čas zašli z znane poti, a ko sem prepoznala grmiček navadnega volčina z rdečimi plodovi, sem vedela, da smo spet na njej. 

Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, smo se spustili nad planino Jezerce, a ne čisto do korit, ampak smo jo mahnili kar levo čez pobočje med grmovjem po sitnem grušču. Tu je spodletelo že drugo slovo od sopotnic, saj si je Marija tudi tako zelo želela na Jezerski Stog, da je morala Sonja popustiti. Ujeli smo že znano neoznačeno stezico, ki bi morala biti po zemljevidih markirana. Ob njej so ležale cevi za vodo (v bližini je izvir). V dolgih ključih smo se vzpenjali po travnatem pobočju Jezerskega Stoga. Tu so macesni že začenjali rumeneti. V slabe pol ure smo stali na Jezerskem prevalu (1945 m). Po slikovitem grebenu smo dosegli ruševje, ko pa smo bili že mimo njega, je steza zavila strmeje levo navzgor. Kmalu smo z vrha (2040 m) lahko opazovali jadralnega padalca, ki je krožil nad nami. Verjamem, da je nadvse užival, ampak jaz sem se dosti bolje počutila na trdnih tleh. Marija je bila navdušena in mislim, da tudi Sonji ni bilo prav nič žal, da se je dala pregovoriti.

 

Še zadnjič smo se spustili na planino Jezerce. Med potjo smo se pri cevi napili izvirske vode in si je natočili za s seboj, tako da se pri koritih na planini nismo več ustavljali. Šele zdaj sva tam opazila nekaj, kar bi lahko bili ostanki lesenih cevi, ki so menda nekdaj povezovale korito z izvirom. Ko smo postali že tako neločljivi, sta naju Sonja in Marija povabili na čaj v »svojo« kočo na Krstenici. Pridružili so se nam še gorski reševalec s psom in mlada Dolenjca, ki sta tudi prišla prenočit tja. Bil je prijeten oddih, nato pa sva jo ucvrla v dolino. Na parkirišču in ob cesti je bilo še precej vozil. Ob nekaterih so se planinci preobuvali in preoblačili, vsi dobre volje. Eden se je ustavil pri naju, ker je očitno moral svoje navdušenje z nekom deliti. Dan je bil res lep, sva po skoraj desetih urah (hoje je bilo za dobrih šest) sklenila tudi midva.