Porezen v zimskem cvetju

Ko sva izbirala cilj za 8. december, sva poklicala na Blegoš, koliko snega imajo. Najbrž so mislili, da naju bodo s podatkom »samo kake štiri centimetre« razveselili, a za naju je bil to znak, da še ni čas za lepotca, kakršnega imava najraje. Zato sva se odločila za Porezen (1630 m).

Za izhodišče sva si izbrala Podbrdo. Prebrala sva opis v vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje ter se skozi Selško dolino odpeljala v Baško grapo. Ker je imel Jani v spominu, da je v Podbrdu težko najti prostor za avto, sva parkirala na prvem prostem mestu nasproti Mercatorja, kjer je tabla z zemljevidom in opisom kraja in okolice, ter nadaljevala peš po ozki cesti brez pločnika skozi naselje proti Mostu na Soči. Mimo vodnjaka z »žensko vodo«, kozarcem in mlinčkom ter predora Bohinjske železnice (tablica spominja na njeno 100-letnico 19. 7. 2006) sva prišla do križišča s smerokazom za vas Porezen levo. Izkazalo se je, da sva parkirala prehitro, saj je bil tam še prostor. Poslej sva lahko hodila po pločniku tik nad Bačo. Kmalu za MHE Dakskobler sva prispela do propadajoče tovarne volnenih izdelkov Bača in bencinske črpalke, kjer so nama povedali, da je pot na Porezen speljana čez most nekoliko niže.

Končno sva zagledala tablo za konec kraja, za katero vodnik napoveduje most čez Mlečni potok. Most je bil, le da čez Bačo. Kakega kažipota nisva opazila, na drugi strani vode pa se je začel kolovoz (ali za silo gozdna cesta, nikakor pa ne dobra cesta, kakor piše v vodniku) in ob njem na skali prva markacija – stara in zakrita z rastlinjem. Zdelo se je, da sva res našla začetek poti, a se ni ujemal z opisom v vodniku.

Onstran mostu naju je kolovoz pripeljal pod železnico; na kamnitem zidu podhoda sva komaj razločila markacijo. Nad progo je samevala po vsem videzu zapuščena domačija. Vztrajno sva se vzpenjala med smrekovim gozdom in Lajtno grapo (to je ime potoka). Na levi so naju spremljale slikovito naložene in zverižene skalne plasti. Cvetelo je kar nekaj trobentic, opazila pa sem tudi cvetoč zimzelen. Nato se je za levim ovinkom (vzpenjala sva se okrog Štovle) strmina unesla. Že od tam se je videlo, da je na Poreznu sneg. Čeprav je za odvodnjavanje kolovoza dobro poskrbljeno, je bil zelo vlažen; od vsepovsod s strmih bregov je tekla in se pocejala voda, ki najbrž odteka v Lajtno grapo. Kjer se skale »obesijo« nad pot, je markacija pred pripravnim prostorčkom za počitek; nekdo, ki je tu posedel, je pozabil jopico. Ali jo odnesti s seboj in objaviti v kaki rubriki Izgubljeno in najdeno? Kaj pa če je lastnik domačin, ki bo že v kratkem spet tu, jopica pa bo v Ljubljani? Takšno (samo)spraševanje se vedno konča tako, da najdeno pustim, kjer je.

Strmina se je spet nekoliko povečala. Prestopila sva živahno Lajtno grapo in potem še enkrat pod Štefanovo domačijo. Kažipot naju je usmeril desno ob potoku navzgor in proti gozdu. Više gori sva videla čepeti še nekaj hiš. Kar hitro sva prišla do makadamske ceste, ki je pripeljala z leve in zavila desno po mostu čez Lajtno grapo. Tja nama je lesena smerna tablica z markacijo pokazala proti koči na Poreznu, levi krak ceste pa vodi naprej k domačijama Matrek in Hejbl (na zemljevidu vzhodnih Julijcev Matrekar in Heblar). Kažipot na drugi strani mostu naju je obvestil, da sta pred nama še dve uri hoje. Spet sva bila na markirani poti.

Kmalu se je makadamska cesta razširila v nekakšno  obračališče ali nakladališče, najbrž zaradi peskokopa pod njo. Nekoliko kasneje sva jo zapustila; zavila sva ostro levo nazaj na slabo cesto proti Tomažonu, Brdarju, Kejblarju (na zemljevidu Kebler) in seveda gori Porezen. Vas z enakim imenom je zelo raztresena. Najprej sva naletela na številko 3, ki ima za soseda poraščen balvan. Od tam bi bil kar lep razgled, če ne bi bilo megle. Nekoliko naprej sva levo zgoraj zagledala še eno domačijo. Zaradi strmine teče cesta do nje precej naokrog. To je Porezen 5, pri Brdarju. Domačija s prenovljeno streho ni bila videti obljudena. Od mogočnega toplarja sva lepo videla Porezen, tudi planinski dom na njem, na drugi strani pa Rodico, Črno prst, Koblo in gore nad Soriško planino.

Po vodniku naj bi se od Brdarja povzpela po »manj simpatični hudourniški grapi«, a puščica in markacija sta naju napotili dalje po gozdni cesti in nato po kolovozu, ki naju je čez nekaj minut presenetil s podrtim gospodarskim poslopjem, poleg katerega stojita velika stara hiša s številko 6 in še ena majhna nova. Morda je pot zdaj speljana drugače kot ob nastanku vodnika. Kolovoz se je mimo transformatorja zložno nadaljeval v gozd, naju pa je kažipot na kozolčku usmeril levo na travnato pobočje nad domačijo. Po strmem travniku sva dosegla gozd. Čez blaten kolovoz so ležale podrte smreke. Šlo je naravnost navzgor, zato je bila strmina kar huda. Kolovoz se je prelevil v vlako. Ko sva dosegla neoznačen razcep, sva imela kar precej izbire: desni krak je bil še ena vlaka, levi pa se je takoj razcepil v vlako naravnost navzgor in nekaj kolovozu podobnega levo. Kakor že ves čas doslej se je izkazalo, da je prava izbira naravnost navzgor. Markacij skoraj ni bilo. Po malodane pravokotnem zavoju desno je bilo vlake konec. Steza naprej je bila nekoliko bolje označena.

Poslej sva nekaj časa hodila vzporedno s pobočjem, tako rekoč po polički, zato sva morala kar paziti, da nama ni zdrsnilo. Tudi podrto drevje je bilo tu bolj nadležno, saj zaradi prepadnega pobočja na levi in navpičnih skal na desni »obvoz« ni bil mogoč in se je bilo treba pač prebiti pod debli in skozi vejevje. Nato je steza zapustila poličko in se razširila. Te poti v snegu ne bi našla, če ne bi kak poznavalec utrl gazi. Iz svetlega gozda golih listavcev sva prestopila v temnega iglastega. Kmalu za kažipotoma desno Hudajužna in nazaj Podbrdo ter nekakšno mizo in ograjo na robu gozda sva stopila na plano in bila deležna čudovitega pogleda na cilj. Še tako visoko so cvetele trobentice. Na slabo vidni žičnati ograji je k sreči visela tablica Maraton štirih občin, sicer bi bila žico lahko prezrla in se spotaknila čeznjo. Onkraj ograje sva se povzpela nekaj metrov desno na rob, kamor pride tudi pot z Otavnika, iz Cerkna in Jesenice. Že od tu je bil lep razgled na Rodico, Raskavec, Matajurski vrh, Poljanski vrh, Četrt, Črna prst pa se je skrivala v oblaku. V ozadju se je razločno izrisoval Triglav. Na levi je v megli tičala Kojca, na desni pa je strumno stal Možic in nadzoroval vrhove nad Soriško planino.

Nadaljevala sva po levi stezici proti koči, ne po desni ob ograji. V dobre četrt ure sva bila pri Domu Andreja Žvana - Borisa. Ker je bil ponedeljek, je bil seveda zaprt. Tako sva v miru pomalicala in se potikala okrog doma. Zadaj naju je pričakalo čudovito presenečenje: sneg, veter in mraz so iz posušenih ostankov rastlin naredili prave umetnine. Čisto nič nisva pogrešala alpskih možin, kraljičen, ki so za žičnato ograjo spale zimsko spanje, saj so bile bele »cvetice« prav tako lepe ali pa še bolj.

Do vrha je bilo le še kakih pet minut. Na njem je že leta 1907 stala prva koča. Razgled, ki sva ga bila deležna med potjo, je bil z najvišje točke še lepši. Spomenik žrtvam vojne je spomin na padle in pobite v vaseh pod Poreznom tik pred koncem druge svetovne vojne. Spominjajo se jih tudi udeleženci vsakoletnega zimskega pohoda; naslednje leto bo že štirideseti.

Bilo je mrzlo in vetrovno, steza na drugo stran pa zametena, zato sva se spustila nazaj k domu. Tudi sicer sva se vračala po poti vzpona. Pri Brdarju se je tokrat prijazno kadilo iz dimnika. Za mostom čez Lajtno grapo sva zašpilila klobaso; onkraj mostu nisva nadaljevala ob potoku, ampak sva se kar držala makadamske ceste mimo Porezna 1 (Pr' Štefan), več slapičev in slapišč ter slikovitih sten, ki pa jih v mraku nisva več dobro razločila. Kar precej sva se še povzpela, za znamenjem za konec vasi Porezen pa sva dosegla najvišjo točko in se začela spuščati. V temi nisva videla markacij in torej tudi ne morebitnih bližnjic. Po še enem vzponu sva se končno spustila v naselje in pri gostilni Arman ugotovila, da sva že v Podbrdu. Cesta naju je skozi ozek predor pod igriščem pripeljala na križišče s smerokazom Porezen, skozi katero sva šla zjutraj. Tudi če bi bila parkirala ob njem in bi pot začela tu, se dejstva ne bi ravno ujemala z opisom v vodniku.
 

Po osmih urah in pol (slabih šestih hoje) sva se v trdi temi vrnila k avtu. Ni bil Blegoš, a tudi Porezen se je dobro odrezal. Njegove snežne rože pa so sploh nepozabne.

Oglasil se mi je Igor Dakskobler, doma iz Podbrda. Po »najini« poti je hodil v mladosti. Natresel je nekaj zanimivosti, posebno glede zemljepisnih imen. Takole piše:

 

»Kolovoz mimo Milove /na zemljevidu Milobar, op. M. L./ je bil nekoč skoraj cesta, edini dostop do Porezna, gozdno cesto iz Batave so naredili šele pred manj kot 30 leti (graditi so jo začeli leta 1987). Pr Štefanu smo mi vedno rekli pr Štefančku, zanimive skale ob gozdni cesti med Štefančkom in Nekljem (kjer je križ) pa imajo (ali so vsaj imeli) Podbrčani za plezališče /na spletni strani PD Podbrdo piše, da se imenuje Porezen, op. M. L./. Pot od Brdarja naprej je bila včasih povsem drugačna /.../, vlake so jo zelo spremenile. /.../ Na eni od fotografij imate posnetek Šavnika, omenjate pa le Možic. Ta s Porezna ni preveč opazen, veliko bolj izstopa Šavnik.« Joj, spet moje prislovične težave z ugotavljanjem, kaj vidim!

 

In še: »Glede grap v Podbrdu je pa tako, de mi ne poznamo ne Mlečnega in ne Mačjega potoka. Na zemljevidih in celo obcestnih tablah sicer piše marsikaj. Izpod Petrovega Brda priteče Petrobrški potok (na zemljevidih in tabli napačno Mlečni potok), izpod Lajnarja priteče Bača, izpod Šoštarja in Koble priteče Kacenpoh, izpod Črnega vrha in Robarjevega griča Batava (staro ime je Milpoh ‒ če bi kdo to hotel na silo sloveniti, bi bilo Mlinski potok in ne Mlečni potok), izpod Špičnoka oz. Porezna Lajtna grapa (nastane pod Štefančkom z združitvijo Špičnokove in Hejblarjeve grape) in izpod Črne prsti Driselpoh. Matajurski vrh pa je po naše Hohkovbl.«

Najlepša hvala za vsa ta pojasnila.