Bela Zelenica, prvi Ajdin zimski pohod

V nedeljo po najinem Velikem Kopinju se je dolina dušila v megli, cilji, ki so gledali iz nje, pa so bili za Ajdo večinoma previsoki in/ali preveč zasneženi. Ampak dediji so (tudi) za to, da se domislijo česa pametnega, in tako smo jo mahnili na Zelenico (1536 m). Že pri Tržiču smo se prismejali v jasnino, na Ljubelju (1058 m) pa je bilo že vse polno avtomobilov, ki so odložili sonca in hoje željne sprehajalce, planince in gornike.

 

Na kažipotu piše Dom na Zelenici 1^h15min, pod njim pa ni več obvestila, kako vozita v »letni« sezoni sedežnici Zelenica 1 in 2 ob koncih tedna, ki se ga z Janijem spominjava še od pohodov na Vrtačo ter na Palec in Zelenjak (sedežnici že več kot dve leti mirujeta). Ajda vedno težko začne, a tokrat je imela na glavi kapo s podobo sovje glave, tako da smo med pogovorom o sovici Oki in petjem Čuk sedi na veji (vlogo čuka je prevzel dedi), sova na vereji kar hitro prebili led. Tudi smejoča se markacija nam je bila precej v pomoč.

 

Široka kamnita pot se je vztrajno vzpenjala. Stopili smo skozi leso in prišli do smučišča, ki je dotlej teklo desno vzporedno z našo potjo. Po traktorskem kolovozu oziroma vzdrževalno-reševalni cesti smo dosegli Kočo Vrtača (1288 m) s postajo sedežnice Zelenica 1, od koder je vozila Zelenica 2. Nad Šentanskim plazom so se dvigali vrhovi Begunjščice. Opazovali smo gornika zgoraj v njenem zasneženem pobočju, tako visoko, da je bil le še pika.









 

Po kamniti in skalnati stezici smo vijugali med ruševjem. V senci med visokimi gorami so tod kamni in skale zjutraj pogosto še vlažni, tokrat pa nam je drselo tudi zaradi snega in ledu. Ajde to ni niti najmanj motilo, saj jo je dedi trdno držal za roko. Pravo nasprotje senčne poti je bil osončeni slikovito odsekani konec grebena Ljubeljščice desno pred nami, a najino vnukinjo je zanimal le sneg. Letos se ga še posebno veseli, saj se bo začela učiti smučati. Ravno prejšnji dan je na smučarskem sejmu dobila prve smuči, čisto prave smučarske čevlje in čelado. Kar razganjalo jo je od navdušenja in nekaj časa je na vsaki skali stala na eni nogi, kot »prava gorska štorklja«.

 

Ko smo spet dosegli vozno pot, sva si z Janijem nekoliko oddahnila od skrbi,  da bo na spolzkih skalah komu spodletelo. Opazovali smo planince pred seboj: večina se je vzpenjala po »glavni cesti« daleč naokrog, nekateri pa so ubrali bližnjico (od vzpona v kopnem se spominjam, da so tam stopnice) k zgornji postaji sedežnice (1544 m), od koder je le še nekaj korakov do Planinskega doma na Zelenici (1536 m), ki je bil naš cilj. Greben Na Možeh in Vrtača sta se kopala v soncu, dom pa je bil – tako kot vsa pot – v senci. V njem smo si pod slikami letošnje likovne kolonije privoščili vroč čaj, potem pa je Ajda še nekaj časa »trenirala« uporabo vlečnice. Mala vlečnica Triangel, ki tudi stoji, je bila kot nalašč za to.

 

Vrnili smo se kar po vozni poti, saj se nama je za poskočno Ajdo, ki dol grede rada pozabi na »zavore«, zdela varnejša. Na strmini pod zgornjo postajo žičnice je potožila, da jo bolijo nožni prsti, ker se »zaletavajo« v čevlje. Nasvet, naj v sneg zabada pete, ker ji bo tako manj drselo pa še prsti ne bodo toliko silili naprej, je z navdušenjem sprejela. Čeprav je bilo navdušenje predvsem posledica zabavnosti take hoje, se je izkazala tudi za zares koristno.

 

 

Tudi dol grede smo hodili po hladni senci, pred nami pa sta se sončili Košutica in Košuta. Ustavili smo se pri Jančmanovem kotu, počivališču z mizico in klopco. Uredilo ga je ljubljansko društvo ljubiteljev praženega krompirja v spomin enemu svojih članov, Janezu Jermanu, smučarju, alpinistu in gorskemu reševalcu (očetu smukača Andreja Jermana). Franci Turk mu je spesnil prigodnico o Zelenici; lahko smo jo prebrali na klopci. Od spodnje do srednje postaje sedežnice so uredili tudi Jančmanovo pot, na katere začetku naj bi bil napis (nismo ga opazili). Pod kotom smo se spustili po bližnjici, pozneje pa ne po desnem kraku skozi gozd kot gor grede, ampak je Ajda izbrala levega, po cesti.

 

Po vrnitvi domov je bodoča smučarka zelo težko počakala na konec kosila in na dovoljenje, da lahko natakne smuči. Kar na preprogi sredi dnevne sobe je na moč uživala v popolni smučarski opremi. Malo me skrbi, da naslednjič ne bo hotela v hrib brez smuči (da se ne bo več sankala, je že napovedala).