Podlubnikarica na Lubniku

Ajdin dom je škofjeloški Podlubnik, zato je bilo samo po sebi umevno, da jo bova prej ali slej peljala na Lubnik (1025 m). Zgodilo se je na božič. Za izhodišče sva izbrala zaselek Sv. Tomaž nad Praprotnim.

 

Parkirali smo pod gozdom nad zadnjimi hišami. Bilo je neznansko blatno in Ajda je že navdušeno napovedovala, da bo prišla domov umazana kot pujsa Pepa. K sreči sva jo prepričala, da mami in oči tega ne bosta prav nič vesela, zato je pazila, kolikor je bilo pač v njenih močeh. Po tej poti sva že šla pred sedmimi leti (ob takihle povezavah sem celo sama presenečena nad »razvojem« svojih zapisov ‒ v dolžino, ustanovitelj tega spletnega dnevnika pa se najbrž sploh drži za glavo) in prvi del poti imam v spominu (v zapiskih, če sem poštena) nekoliko drugačen, kot je zdaj. Smerna tablica na začetku pa je še ista, le da leži na tleh.

 

 

Markacije so nas vodile po strmem kolovozu in ko smo ga zapustili, je bilo blata k sreči konec. Pri betonskem objektu  smo zavili levo na prečno pot (traktorski kolovoz) in kmalu za uravnavo s skladovnicami drv sta nas puščica in markacija še enkrat usmerili levo. Nenavadno veliko drevja je bilo označenega z rdečimi pikami – za posek, zato je pogovor o Božičku in dedku Mrazu zamenjalo ugibanje, kaj je narobe s katerim izmed označenih dreves. »Tegale jejo črvički, zato ga bo treba posekati!« je vznemirilo vnukinjo. Nekatera so bila krivenčasta, druga bolna, tretja preblizu drugim ‒ snovi za pogovor, kolikor hočete.

 

 

Vzpenjali smo se po koreninah in skalah. Markacij je bilo zelo malo. V takih primerih pri orientaciji sodeluje tudi Ajda z občasnimi vzkliki: »Tamle je!« ali »Jaz sem jo prva zagledala!« Kolovoz je bil ves čas desno pod nami, nato pa se je združil z našo stezo in skupaj smo dosegli gozdno cesto. Celo ob »dolgočasni« cesti se vedno najde kaj zanimivega, na primer jarek, čez katerega je mogoče skočiti, ali trobentice, ki so pomotoma zacvetele pozimi. No, Ajda ima večje veselje z jarki kot z rožami. Prišli smo do skladovnic drv, ki jih očitno nihče ne uporablja, saj so se na njih že razbohotile lesne gobe. Nekatera mlada drevesca so imela »plaščke«. Zakaj? Ker bi jih sicer obgrizli zajci, mlado lubje pa pozimi, ko je manj hrane, tekne tudi jelenjadi in srnjadi. To se je moralo zdeti Ajdi, ki ni posebno ješča, nadvse čudno, a ni nič pripomnila.

 

Zalubnikarjevo domačijo so napovedale prav osupljive količine drv. Starim stavbam dela družbo lepa nova, ob kateri stoji lična kapelica. Če bi bilo treba vedriti, bi bil njihov toplar kot nalašč. Nad kmetijo se nadaljuje makadamska cesta (kažipot Lubnik – vrh je tudi že obležal). Zadnja hiša je zelo zanimiva, sploh za tak kraj; ima okrogel stolp s koničasto streho. Tu je Ajdo prvič nekaj uščipnilo: huda žeja. Domenili smo se, da bomo pili na prevalu. »Kdor bo prvi zgoraj, bo prvi pil!« In smo tekli. Zmagala je najbolj žejna. Na prevalu se je »promet« povečal, kajti z druge strani, od Naceta, je prihajalo več planincev (do tja se tudi pripeljejo).

 

 

Sodeč po kažipotih smo bili natanko sredi poti: na obe strani naj bi bilo po 40 minut. Po desni smo obhodili gozdnat hribček in s križišča na drugi strani nadaljevali po gozdni cesti navzgor v gozd. Pri opozorilu na (tovorno) žičnico se je Ajda prehitro razveselila, saj je mislila, da se bo lahko peljala; ko smo bili na Krvavcu, je na žičnici zelo uživala. Dvema križiščema je sledil »kritični« ovinek, ko je mala postala neznansko utrujena. Sprva tudi razlaga, da je utrujenost normalen del hribolazenja, ni pomagala, ko pa se je začel kujati še dedi, češ da bo šel kar domov, je utrujenost nekam izpuhtela in Ajda je do vrha neumorno brbljala v izmišljenem jeziku, dedi pa ji je na njeno veliko veselje živahno odgovarjal. Vmes je še nekajkrat počivala in pri enem teh postankov smo srečali starejšega planinca. »Kako je nekdo zmatran!« je pripomnil. Ko se je oddaljil, je Ajda vprašala: »Kdo pa?« Nisva hotela povedati. »Uganeš?« Napol v zadregi, napol hudomušno je uganila brez prevelikih težav: »Jaz!«

 

 

Pri odcepu, kjer je z desne pritekla steza iz Škofje Loke, je bilo treba postaviti možica. Kmalu nato smo dosegli uravnavo s klopco. Že dotlej dokaj kamnita pot je ponudila celo nekaj možnosti za plezanje po skalah. Na zelo strmem odseku smo srečali kolesarja in Ajda je bila koj za to, da bi šli tudi mi naslednjič s kolesi. Odločno sem se uprla, češ da si ne upam, ampak je brž našla rešitev: namesto kolesa lahko vzamem poganjalček ali rolko. Priplezali smo do še ene klopce in pod vrhom do tretje. Pri Domu na Lubniku smo si ogledali žičnico, na katero smo bili opozorjeni spodaj. Privoščili smo si čaj, lulat pa k sreči ni bilo treba v nesnažno kolibo pod domom, čeprav kažipot še vedno kaže tja (morali bi jo podreti). Z Lubnika so lepi razgledi, ampak Ajde ne zanimajo posebno, bi jo pa gotovo pogled na domačo hišo, a je žal nisva znala najti.

 

 

»Zdaj bom pa jaz šibala,« je razglasila, ko smo se odpravili dol. Dedi, ki ima pri tem težko nalogo, jo je posvaril: »Šibaj z glavo!« To se ji je zdelo nadvse smešno. Šele ko smo se vračali, smo tik pod vrhom zagledali bližnjico, na katero opozarja velika oznaka, ki pa gor grede ni opazna. Pri zadnji klopci pod kočo je Ajda pripomnila, da tako visoko ni potrebna, potem pa se je domislila, da je najbrž namenjena utrujenim, ki še ne vedo, da so že skoraj na cilju. Tudi pri odcepu proti Škofji Loki smo šele zdaj opazili smerno tablico. Hribček pred prevalom smo tokrat obhodili po drugi strani kot gor grede ter imeli lep pogled na Zalubnikarjevo domačijo, na Stol in Storžič pa nekoliko mrčastega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot v dolino je minila, kot bi mignil. Ajda vsakič pove, da gre dol dosti laže kot gor. Seveda, saj ima še prva kolena.