Gajškova pot

Ko sva se pred leti potikala okrog Javorniškega Rovta in Pristave, sva nekajkrat opazila kažipote Gajškove poti. Srednjo sredo v decembru je bilo vreme – hm – srednja žalost, zato sva sklenila biti hvaležna, če vsaj ne bi padalo. Za kaj takega se je zdela Gajškova pot kar primerna. Imenuje se po Alojzu Gajšku, ki ga je na Slemenu pod Mojstrovko komaj 26-letnega pokopal plaz le dva meseca po izvolitvi za predsednika PD Javornik Koroška Bela.

 

Za izvozom Lipce sva zavila desno proti Jesenicam, pri prvem semaforju (na Javorniku) spet desno, pri drugem pa levo in se spustila pod železniški podvoz. Na naslednjem križišču sva zapeljala desno proti Koroški Beli in pri kapelici še enkrat desno po glavni cesti skozi vas. Z glavne ceste sva zavila levo v klanec, prečkala Koroško ulico in po vsem tem zavijanju prijetno presenečena res pristala pri opuščenem Rekreacijskem centru Kres, kjer je začetna tabla Gajškove poti, posvečena pretežno Koroški Beli. Manj prijeten pa je bil pogled na »pokojni« center, imenovan po bližnjem griču Kres (711 m), na katerega pobočju stoji sodniški stolp. Tam je bilo v boljših časih poleg teniških igrišč in strelišča tudi smučišče z žičnico in razsvetljavo za nočno smuko, nekdaj pa celo smučarska skakalnica, ki so jo skušali obnoviti, a dlje od omenjenega stolpa niso prišli. In kaj dela na Gorenjskem Koroška Bela? Nihče od mimoidočih nama ni znal odgovoriti, pojasnilo pa je bilo pri vseh enako: da so priseljenci.*
 

 

Nasproti table Gajškove poti se povzpne v desno slaba gozdna cesta. Tudi ob njej še marsikaj spominja na RC Kres. Na razcepu sva zavila na levi krak. Ob njem je zapornica, ki brani vozilom k opuščenemu kamnolomu Trebež. V dolini sva videla (in tudi slišala!) železarno. Ne posebno dobro markirana cesta je vijugala ter se vzpenjala in spuščala okrog hriba. Sčasoma je – razrita in blatna – postala bolj podobna kolovozu. Skozi drevje na levi se je kazal Javorniški Rovt. Spodaj je šumel Javornik. S kolovoza sta naju markacija in puščica usmerili navzdol na stezo. Pod precej novo lično klopco na razcepu sva se ob leseni varovalni ograji spustila do kupa debel in vej, menda ostankov plazu, kjer sva prestopila pritok Javornika. Na drugi strani je steza tekla izmenično med poleglo dolgo suho travo in telohi (nekateri so celo cveteli).

 

Spolzka koreninasta stezica je vijugala po pobočju, poraslem pretežno z iglavci, večinoma bori. Prečkala sva še en pritok Javornika in se onstran struge povzpela mimo studenčka. Nad njim se je pot precej zravnala. Kljub zimi so cvetele trobentice. Dosegla sva ravnico in na njej z listjem zasuto prečno stezo. Dve markaciji sta nama pokazali desno nanjo. Bila je nerazločna in markacije so bile redke, vendar nove, zato so se k sreči videle dovolj daleč. Kažipot Pristava naju je usmeril levo proti gozdnatemu vrhu. Pod njim se je steza zravnala in razširila v nekakšen gozdarski kolovoz. Pripeljal naju je do vegaste lesenjače. Od nje sva se spustila k tretjemu pritoku Javornika in ga prečkala.

 

Kmalu za ogrado s srnjadjo naju je pričakal kažipot desno Dom Pristava z eno narciso. Kolovoz, po katerem sva se vzpenjala, je zatem zavil desno, midva pa sva nadaljevala naravnost. Tamkajšnji kažipot sta krasili dve narcisi. Nedaleč naprej je pot k Valvasorjevemu domu odšla desno. Mimo betonskih pregrad in cevi, speljanih navzdol v strugo Javornika, sva se spustila k slabemu mostu čezenj. Na drugi strani sva si ogledala še eno obvestilno tablo Gajškove poti, deloma enako izhodiščni, večinoma pa posvečeno Javorniškemu Rovtu.

 

Napotila sva se levo v vas na asfaltno cesto (desno se pride po makadamski k Centru šolskih in obšolskih dejavnosti ‒ Domu Trilobit). Na križišču sva zavila desno čez Javornikov pritok in kmalu zatem levo v gozd na kolovoz. Prečkala sva novo asfaltno cesto in se pognala v breg. Strm vzpon po koreninastih »stopnicah« mimo slikovitih skal se je končal na križišču z zanimivim znamenjem, tretjo tablo Gajškove poti, posvečeno Pristavi, partizanskim spomenikom, stebričkom Geološke poti in kažipotom Dom Pristava s tremi narcisami. V nekaj korakih sva bila pri njem.

 

 

 

Dom (975 m) je spet odprt vsak dan. V preddverju so panoji s slikami in besedili o Žigi in Karlu Zoisu, rudnikih železa v okolici Javorniškega Rovta in plavžu Kranjske industrijske družbe na Javorniku ter hvalospev prelepi Gorenjski, ki ga je spesnila Rezka Jan. Okrog doma so mize in klopi, nekaj igral, obvestilni tabli Naravne vrednote (o narcisah ali ključavnicah) in Natura 2000 (o Karavankah ter tamkajšnjih rastlinah in živalih), tablice z imeni dreves. Park v okolici premore tri jezerca, nastala v 18. stoletju z zajezitvijo Javornikovega pritoka. Ta se pretaka med jezerci, mogočnimi drevesi, z mahom poraščenimi debli in koreninami, lesenimi hiškami in klopmi. Blizu zgornjega jezerca so kažipoti proti Črnemu vrhu, Jelenkamnu in Jesenicam, še eden pa navzdol po cesti proti Golici, kamor kaže tudi smerokaz za Križovc in Planino pod Golico. Ob tem križišču je spominska tablica, posvečena padli partizanki Ivanki Krničar s Poljan.

 

 

Sprehodila sva se še do bližnjega Doma kurirjev NOB. Na lepem kraju je, okolica pa je žal zanemarjena in nasmetena, zato dom od blizu ni tako prikupen, kot obeta pogled od daleč.

 

Vrnila sva se po isti poti. Za kratek čas je porosilo, sicer pa se nama je »načrt« ostati suha v glavnem uresničil. Tokrat sva šla še na drugo stran zapornice in si ogledala opuščeni kamnolom Trebež nad hrupno železarno. Tik pred parkiriščem sva se spustila strmo desno pod Kres in se povzpela po njegovem pobočju k sodniškemu stolpu. RC Kres je bil zame »odkritje«, zaradi katerega sem nekoliko pobrskala po spletu in našla marsikaj zanimivega. Ali smo tako revni ali tako bogati, da pustimo propadati nekaj, v kar so številni navdušenci vložili toliko truda, časa in navsezadnje tudi denarja?

 

 

* O Koroški Beli sem povprašala kolega iz študentskih časov dr. Silva Torkarja, ki se med drugim ukvarja z zemljepisnimi imeni. Izvedela sem, da je o tem imenu pisal zgodovinar dr. Milko Kos v članku Nekatera krajevna imena na Gorenjskem, objavljenem v zborniku Onomastica Jugoslavica 1 iz leta 1969. V ohranjenih pisnih virih je bilo prvič omenjeno že v briksenskem urbarju iz leta 1253: "in Chernischem Velach", nato v 15. stoletju kot Kernisch Velach/Fellach, leta 1602 pa že Khärner Vellach in Karosckha Wella. Dr. Kos je menil, da so se tjakaj naselili ljudje s Koroškega; mogoče so jih privabila nahajališča železove rude nad Belo. Celo za Savo, ki teče iz Doline, je v radovljiških urbarjih našel imeni Kerner Saw in Khärner Sau, ker je za Gorenjce pritekala s koroške strani.