Na Kališče in Bašeljski vrh

Predzadnji februarski petek je Jani kdo ve kako prišel na misel, da bi šla na Kališče. To je tak prometen kraj, ampak v petek bo mogoče čisto prijetno. Že zelo dolgo nisva bila tam. Prvič pred dvanajstimi leti iz Bašlja, drugič pred sedmimi iz Mač.

 

Na poti v Preddvor naju je doletel obvoz za Jezersko. Med Lužami in Olševkom sva bila kratek čas v napotje voznikom, ki se jim je najverjetneje mudilo v službo; ustavila sva se namreč za nekaj fotografij Storžiča in Kališča. Olševek je kraj z zavidanja vrednimi razgledi. V Hotemažah sva prišla nazaj na znano cesto, nato brez težav v Preddvor in v Mače. Pri tamkajšnjem parkirišču je smernim tablicam dodana Planinska pohodniška pot Mače – Zaplata (mačevska pot). Zanjo vodnik pravi, da ni markirana, tudi na starem zemljevidu Storžič in Košuta ni, na novem pa je. Ob priliki bova vsekakor preverila. Pridevnik mačevski poznajo še Krajevni leksikon Slovenije, planinsko-izletniški vodnik Preddvor ter stari in novi zemljevid Storžič in Košuta, v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe pa piše Mačenska pot. Mislila sem, da me bo zmede rešil leksikon Slovenska krajevna imena, a sem se uštela: njegov pridevnik je mačánski. Ker vsaj sedlu nihče ne reče drugače kot Mačensko, se držim kar tega pridevnika. Na spletni strani PZS piše, da je Planinski dom na Kališču odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih, torej sem nama pripravila sendviče, plakat PD Kranj na drevesu ob parkirišču pa trdi, da je od začetka oktobra do konca maja odprt od četrtka zvečer do nedelje zvečer in ob praznikih. Le na koga se planinska lakota in žeja lahko zaneseta?!
 

 

Cesta, po kateri sva se pripeljala, se pri parkirišču prelevi iz asfaltne v makadamsko (gozdno). Napotila sva se navzgor po njej. Bila naj bi nemarkirana, a vrh klanca, kjer se zravna, naju je vendarle čakala markacija in pozneje še ena. Dalje sva se vzpenjala ob Suhi, ki ni bila nič kaj suha. Pospravljavce gozda je pri delu najbrž zmotila zima, saj lepo zloženim hlodom dela družbo nered, ki še čaka pridne roke. Telohov pa zima očitno sploh ne moti, prav lepo so že cveteli. Potem ko sva potok dvakrat prečkala, sva prišla do razcepa z umetelnim znamenjem. Podpisal ga je I. Šavs, to je Ivan, znani rekorder 6 in 12 ur Kališča, »hud« gorski tekač. Od tu se pride na Kališče levo (1.40) in desno (2.00). Izbrala sva desno pot, čez Kozjek (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe ji reče pot pod Lanežem).

 

Kakih 10 minut nad razcepom sva stala sredi struge in ugibala, ali naj slediva stari markaciji nazaj na cesto ali novi proč od nje. Tedaj sva med drevjem zagledala tovorno žičnico, h kateri se pride na oba načina. Od nje sva nadaljevala po zelo strmem traktorskem kolovozu. Ko dlje časa ni bilo nobene markacije, sva se začela ozirati za njimi in opazila, da so naju gazi zapeljale; nekaj metrov v levo je tekla markirana pot, dosti manj uhojena kot kolovoz. Pripeljala naju je na poseko. Od tam sva se vrnila na kolovoz, ob katerem stoji smerna tablica za kar šest ciljev, tudi za Kališče (čez Kozjek). Kljub snegu naju je pozdravilo lepo število trobentic. Po precejšnji strmini, ki so nama jo pomagali premagovati ključi, sva v slabi uri dosegla osončen greben Kozjeka. Dotlej je bil sneg pomrznjen, tu pa čisto mehak.

 

Na grebenu je – naj se sliši še tako neverjetno – smrdelo po gnojnici. Drevo, na katero sta pritrjena majhno znamenje in kažipot nazaj Mače, je bilo »obuto« v markirano lubje nekega drugega drevesa. Najprej sva se le toliko spustila desno po stezici, ki je morda priključek z Mačenske poti, da sva si ogledala Srednji vrh, Cjanovco/Zaplato (še en zanimiv primer našega hribovskega imenoslovja) in Hudičev boršt, zadaj pa Krvavec. Nato sva se povzpela po grebenu navzgor, kjer se je izza drevja kazal Lanež. Na bližnjem razpotju sva zavila proti Kališču in Storžiču, na smerni tablici desno pa je poleg Srednjega vrha, Zavetišča v Hudičevem borštu, Potoške gore in Sv. Jakoba pisalo Javorjev vrh (če sem prav opazila, je tako le tam, kjer je podpisana še Planinska sekcija (PS) Preddvor, sicer piše Javorov, tudi na zemljevidih in v vodnikih – razen v planinsko-izletniškem vodniku Preddvor). Najina (leva) pot je bila manj uhojena. Nadela sva si gamaše in zagazila pod Lanež. Sonce se je poznalo ne le snegu, ampak tudi ptičkom, strašno živahni so postali; če sem prav razumela, so ci-cíkali, čivkali in ščebetali. Stopala sva v gaz edinega predhodnika. Pobočje je zelo strmo in v snegu prav nevarno za zdrs. Prečkala sva manjši plaz, torej tudi v gozdu kmalu po sneženju ni popolnoma varno.
 

 

Predhodnikove gazi so se ujemale z markacijami. Pri skali, na kateri je narisana rdeča lomljena črta, nisva dognala, kakšen ovinek je bil mišljen, saj so se tako gazi kot markacije nadaljevale naravnost naprej. Tu in tam naju je oviralo podrto drevje. Ko sva nehala prečiti Laneževo pobočje, sva se nekoliko spustila, nato pa se začela vzpenjati na Kališče. Kmalu so gazi odšle levo, markacije pa desno. Sledila sva gazem, ker bi bila markacije lahko zgrešila, saj v tisto smer ni zavil nihče. Nato so se tudi gazi razšle na več strani. Srečala sva možaka, ki je kljub strmini pritekel naravnost navzdol in je tako tudi nadaljeval proti dolini, brez dvoma poznavalec Kališča, morda kateri izmed kljuk (članov Kluba ljubiteljev Kališča). Ko sva se spet znašla na markirani poti, je je bil lep kos posebno skrbno podprt, najbrž z razlogom, saj sva spet videla snežni plazič. Prigazila sva pod skale in do žičnice. Dosegla sva rob, nad katerim je bilo treba nekoliko poplezati med slikovitimi skalami. Na naslednjem križišču se nama je pridružila »klasična« markirana pot iz Mač. Do planinskega doma je bilo le še pet minut. Tik pod njim se je na levi pokazal Triglav. Za nama so bile slabe tri ure hoje.

 

Planinski dom (nekdaj Kokrškega odreda) na Kališču je bil kljub na začetku omenjenemu plakatu odgovornega društva zaprt. Njegova nadmorska višina je 1540 oziroma 1534 m, odvisno od tega, kateremu viru bolj zaupate. Dom se menda noče zameriti nobenemu: na vsaki izmed dveh tabel je drug podatek. Stoji na uravnavi pod Bašeljskim vrhom na jugozahodnem delu grebena Vrh sedla. Trije planinci so se ravno tedaj vrnili v dolino in tako so bili vse klopce in vsi razgledi najini. »Mojega« Storžiča sem se lahko nagledala po mili volji. Neki junak se je prav tedaj bližal njegovemu vrhu. Midva sva se mimo velike smerne table in tovorne žičnice prav tako odpravila naprej, a le na Bašeljski vrh (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe pozna tudi ime Vrh sedla, Krajevni leksikon Slovenije pa sploh samo tega).

 

Vzpenjala sva se med ruševjem, včasih prav strmo. Snega je bilo precej; zaradi sonca je bil ne le razmočen, ampak ponekod v gazeh tudi že blaten. Na levi je kraljeval Storžič, na desni se je raztezal hrbet Malega Grintovca in Laneža. Mimo dveh označenih razcepov sva  dosegla uravnavo, s katere se vidita še en predvrh in vrh. S predvrha se nama je razkrila nova vrsta gora na levi. Takoj zatem sva se po ozkem grebenu sprehodila na koto 1744 m, Bašeljski vrh. Vzpon je trajal »predpisanih« 40 minut. Kljub soncu in čudovitim razgledom sva se kmalu spustila nazaj h koči. Zdaj je bila odprta in nekaj planincev je to že s pridom izkoriščalo.

Vrnila sva se po »klasični« poti iz Mač. Pod Lanežem sva srečala le enega planinca, tu pa je bil promet dosti večji. Mnogi so se najbrž odpravili v hrib šele po službi. Po nekaj ključih sva pristala na razpotju. Najina smer je bila leva, a najprej sva se spustila na desno. Na skale, ki obrobljajo travnik, je pritrjena plošča v spomin na ustanovitev II. bataljona Kokrškega odreda leta 1942. Od tod sva lahko še enkrat pomahala Storžiču. Ta kraj se imenuje Spodnje Kališče. Na zemljevidih in v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe ga ni. Na spletu sem našla podatek 1435 m ter imeni planina Kališče in Spodnje Kališče, v vodniku Preddvor pa Malo Kališče, 1425 m. Tam so tri koče in še en umetelni Šavsov kažipot, ta celo z zvončkom želja.
 

 

Naslednja postaja je bila klopca z uro (skoraj točno!), le en ovinek pod njo pa še ena, vsa ozaljšana, spet Šavsovo delo. Po nekaj neoznačenih razcepih (izkazalo se je, da je vseeno, katero smer izberemo, saj se kraka vedno spet stakneta) sva stopila na gozdno cesto in takoj z nje levo po stopnicah navzdol na poseko. Na njenem levem robu naju je čakala še ena Šavsova umetnina, od katere se pride v Mače na dva načina: po markirani poti in po gozdni cesti. Odločila sva se za prvo, ki je bila tudi bolj uhojena. Začelo se je po slabi, blatni gozdni cesti, markacije pa nobene, kar se v nobenem pogledu ni ujemalo z opisom izbrane smeri. Izkazalo se je, da sva markirano pot očitno nekje zgrešila, a ko se je priključila cesti, je bila videti tako blatna, da nama ni bilo nič žal. Čez čas sva jo zapustila ter prišla do klopce in ograjenega razgledišča z neizogibnim Šavsovim dodatkom – okrašenim napisom Prav lepa je preddvorska fara (to pot bi lahko imenovali kar Šavsova). Ne posebno na gosto markirana potka je vijugala navzdol in večinoma nisva vedela, kdaj sva na njej, kdaj pa na kateri številnih bližnjic. Spustila sva se na kolovoz, po njem med množico telohov in čez blatno gozdno cesto. Zaslišala sva vodo ter kmalu prepoznala Suho (ob mostičku si lahko očistimo čevlje) in označeni razcep, kjer sva zjutraj izbrala smer čez Kozjek. Od Kališča do izhodišča sva hodila poldrugo uro.

 

Jani je bil upravičeno pohvaljen za izbiro poti in cilja. Nekaj hvale pa so bili za spremembo deležni tudi vremenoslovci. 

»Razprava« o Volovici

Nedelja je bila spet eden tistih dni, ko pred slabim vremenom pobegneva na Pohorje. Nazadnje se nama to ni posebno posrečilo, zato tudi tokrat nisva gojila prevelikih upov. Namenila sva se na Kraguljišče, a po drugi poti kot prejšnjikrat.

 

Odpeljala sva se v Velenje, od tam pa v Mislinjo. Za cerkvijo sv. Lenarta (stari del mesta se imenuje Šentlenart) sva sledila smerokazu Tolsti Vrh. Peljala sva se pod žičnico in smučarskimi skakalnicami ter po ozki, vijugasti, a skrbno spluženi in posuti asfaltni cesti skozi Tolsti Vrh pri Mislinji. Parkirala sva na desnem ovinku, kjer se levo odcepi makadamska cesta, na katere začetku stoji tabla z opozorilom, naj po cesti proti Kraguljišču upoštevamo območje miru. V isto smer kažeta smerna tablica za Roglo in kažipot proti Vovku. Opazila sva tudi znak za jezdno pot, narisan na smreki ob križišču.

 

 

 

Čisto na začetku makadamske ceste sva sledila markaciji in puščici desno ter rdečemu trikotniku, kakršnih sva pozneje videla še več, na stezo v smrekov gozd. Razcepi so bili jasno označeni. Edina gaz se je kmalu končala in poslej sva gazila sama. Sneg je bil že precej moker, seseden, globok do četrt metra. Na razcepu čez slabih 10 minut so markacije kazale levo, a preden sva jim sledila, sva šla pogledat po desnem kraku na bližnji travnik. Ob njem stojita znamenje ter nova zaprta preža z razgledom na dolino in z napisom Uporaba preže na lastno odgovornost. No, to ni bil razlog, da nisva zlezla gor.

 

 

Vrnila sva se na označeno pot v gozd in kmalu dosegla ograjen travnik. Ob njem se je udiralo do riti. Spodaj sva videla hiše, najbrž Grosovo domačijo. Na koncu travnika sva jo ubrala po desni, markirani poti. Na naslednjem razcepu je markirana steza zavila levo po jarku, še vedno v smrekovem gozdu. Ne posebno strmemu vzponu je sledil spust, ki se je končal pri potoku. Markacije so nama narekovale, naj ga prečkava, na zemljevidu Pohorje pa označena pot tu ne zavije desno, temveč se nadaljuje na sever proti Kranjcu. Potem ko sva prestopila še en potoček, sva se povzpela na naslednji travnik. Ob ograji sva po kakih 30 cm snega prigazila do vrha in dosegla spluženo cesto, s katere sva zagledala Paški Kozjak. Naprej po cesti se pride k Spodnjemu Vetrihu, a midva sva jo le prečkala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Tudi na oni strani ni še nihče stopil v sneg, razen zajcev, toda njihove gazi nama niso bile v posebno pomoč. Po rahlem vzponu sva spet prišla do ograjenega travnika in do ceste. Po njej so naju markacije in znaki za jezdno pot pripeljali do Zgornjega Vetriha. Na tamkajšnjem gospodarskem poslopju piše Rogla 2^h. Cesta je bila splužena in posuta, a kljub temu marsikje precej spolzka. V gozdu nad njo sva opazila mrežasto ograjo. Na smreki ob cesti sva prebrala tablico v spomin na ponesrečenega lovca Slavka Rošerja. Potem naju je puščica usmerila levo na gozdnato pobočje hriba s čudnim imenom Kobu, a ne čez vrh (1313 m), kakor je narisano na zemljevidu Pohorje. Med drevjem pod cesto sva opazila streho domačije Matic.

 

 

Po dolgem položnem vzpenjanju se je pot zravnala, za naslednjim vzponom pa sva stopila iz gozda in se po zgornjem robu razglednega travnika (spodaj sva videla cesto in Matičevo domačijo, spet Paški Kozjak, v daljavi pa mrčaste gore) vrnila vanj. Poti zaradi snega ni bilo videti, gazi pa tudi ni bilo; za take razmere je bilo markacij ponekod premalo. Ko  sva dosegla makadamsko cesto nad Maticem, sva v gozdu nad njo spet opazila mrežasto ograjo. Cesto sva prečkala in se povzpela ob ograji za sledovi krpelj, ki so se že nekoliko sesedli vase. Vzpenjala sva se po jarku, tudi še potem, ko je ograja zavila desno, proč od poti. Ograjeno območje mora biti zelo obsežno, saj se je ograja čez čas spet »vrnila«, kasneje pa se je pojavila tudi na drugi strani poti. »Ograjena« (ovita z mrežo) so bila tudi številna mlada drevesca. Strmina je bila za tako globok sneg kar precejšnja in kljub sledem krpelj se nama je zelo udiralo. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sčasoma se je breg unesel in gozda je bilo konec. Po dobri poltretji uri sva se znašla na domnevno najvišji točki dotlej ‒ na velikem travniku, posejanem s posameznimi smrekami. Sonce je radodarno sipalo žarke na zasnežena drevesa. Strinjala sva se, da to še ni Kraguljišče, nisva pa vedela, kje sva. Ker sva bila zaradi snega (tu ga je bilo že 70‒80 cm) zelo počasna, je čas naglo mineval, zato sva sklenila, da bodi ta čudoviti košček sveta danes najin cilj. V miru sva pomalicala in se vrnila v svoje gazi.

 

 

Ko sva sestopila na cesto nad Maticem, je bila že pošteno odtajana, a gaženja sem imela celo jaz dovolj, zato se je izbira med snegom in blatom vsaj za nekaj časa nagnila na blatno stran. Cesta me navadno utrudi, tokrat pa sem se na njej prav spočila. Navzdol se je razvlekla v velik ovinek, ob katerem bi bilo tudi mogoče parkirati. Pri Maticu so bili tako zasuti s snegom, da domačija gotovo ni stalno naseljena. V gozdu je bilo blata konec, saj se je v senci obdržalo še precej snega in ledu. Tudi za odcepom, kjer sva gor grede zavila levo na pobočje hriba Kobu, sva še vztrajala na cesti.

 

 

Pri Zgornjem Vetrihu je gospodar ravno prišel ven po drva, zato sva zavila na dvorišče. Ob najinem opisu, kje sva bila, ni nič pomišljal: na Volovci. Prijazno nama je razložil, čemu služijo obsežna ograjena območja v okoliških gozdovih: nasadili so bukovino in jo tako varujejo pred divjadjo. Od njega sva tudi izvedela, katera domačija je katera, in tako je potrdil Janijeve ugotovitve, da je pot, ki sva jo prehodila, ponekod drugačna kot na zemljevidu. Ni čudno, da na njem označene Brešarjeve planine »ni hotelo biti«.

 

 

Od Spodnjega Vetriha se nisva vračala po poti vzpona, ampak sva nadaljevala po cesti, ker sva (sem!) hotela videti še Brešarjevo planino. Ko sva prišla do preže, sva že zagledala prvo hišo nad planino, najbrž Kranjčevo. Nad njo se je najina cesta staknila s cesto na Roglo (kažipotu desno nazaj dela družbo tabla z opozorilom, da divji petelin potrebuje mir), tisto, ob kateri sva parkirala. Odločila sva se nadaljevati po njej. Za vrsto počitniških hiš(ic) se konča položen klanec in tam cesta napravi oster levi ovinek. Po njej sva se spustila pod planino, tako da sva jo videla še od spodaj. Nadaljevala sva nad izvirom in/ali zajetjem in po dobre četrt ure zagledala desno pod seboj Vovkovo domačijo, niže doli pa Mislinjo. Te sila ovinkaste ceste od Kranjca do Vovka na zemljevidu sploh (še) ni. Pri preži in odcepu desno k Vovku je najina cesta zavila levo navzdol. Do avta ni bilo več daleč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kje sva torej bila? Na Volovici (1455 m). Najin sogovornik pri Zgornjem Vetrihu ji je rekel jasa. Na spletu sem našla poročilo kamniških skavtov; tam piše o planini Volovica. Vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije dvakrat omenja »M/mislinjske planine z Volovico« (o veliki začetnici se ne more odločiti, zato ne vem, ali gre za zemljepisno ime ali za opis). Ali to pomeni, da je Volovica pašna planina (kot Velika planina) ali gora (kot Kamniške planine)? Volovica je celo 1 m višja od Kraguljišča (1454 m) in o tem doslej nisem dvomila, da je hrib, čeprav nadmorska višina pri tem pravzaprav ni odločilna. V angleških besedilih je nekajkrat omenjena kot mountain, a prevodi na spletu niso vedno zanesljivi.

 

 

Misleč, da bo vsaj kako vprašanje dobilo odgovor, sem se zatekla k Rudolfu Badjuri (Pohorje. Praktičen vodnik po Podravju, 1924). On piše Vólovica in zdaj se sprašujem, ali sem si prav zapomnila, da je najin sogovornik rekel Vôlovca. Seveda ni čudno, da je v 91 let stari knjižici kaj drugače kot danes, na primer Prešar, ne Brešar ali 1458 m, ne 1455 m (»zniževanje« je bilo očitno postopno: Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1980 navaja 1456 m), pa vendar. Volovici pravi planja. V SSKJ piše, da je to »raven svet brez drevja in grmovja, navadno v gorah«, Planinski terminološki slovar pa »uravnan svet brez drevja in višjega grmovja«. Nak, to ne bo držalo, tamkajšnje smreke so poštena drevesa (ne znam pa presoditi, ali je mogoče, da jih pred devetimi desetletji še ni bilo). Vprašanja so se očitno celo namnožila.

 

Kdor o vsakem kuclju (ki morda niti to ni) toliko razpravlja, ne pride daleč, poreče kdo. O Volovici res ne vem povedati nič orientacijsko ali tehnično zanimivega, bilo je »samo« strašno lepo, zaradi snega pa tudi utrudljivo (morala bi bila vzeti krplje). A mene na najinih potepih zanimajo in veselijo še druge stvari: naravoslovne, zemljepisne, jezikovne, imenoslovne. Tudi dr. France Bezlaj, naš profesor na slavistiki, je predavanja včasih popestril s čim, kar je imelo šele na drugi pogled kako zvezo s snovjo, in je vedno končal enako: »Oprostite mi ta kratki ekskurz.« Oprostili smo mu zlahka, mislim, da tudi zato, ker smo mu privoščili, da so ga taka stranpota zabavala še bolj kot nas. Čeprav moj »ekskurz« za tale opis ni čisto nujen, me je veselil, škodil pa tudi vam ne bo.

Prešerna snežna tura na Lipanco

Ajda si je predvčerajšnjim zaželela snega do pasu. Kam z otrokom, ne da bi rinili v težave? V soboto zvečer sem poklicala v Blejsko kočo na Lipanci. Oskrbnik je povedal, da imajo vse od globokih zametov do spihanih površin, cesta od Mrzlega Studenca do spomenika Pri rupah je od zjutraj splužena, pot pa »zelo zimska«, a uhojena (v Blejsko kočo je veselje vprašati o razmerah in poti, saj vedno dobiš natančne odgovore). Za najkrajšo pot, od spomenika, sva se odločila, ker sva pri tolikšnem snegu pričakovala, da bo šlo še bolj počasi kot navadno.

 

Cesta do Mrzlega Studenca je bila suha, odcep k našemu izhodišču pa res splužen, a še kar precej snežen. Ves čas sva goreče upala, da ne bomo nikogar srečali. Pri križišču s potjo s planine Javornik je parkiralo že veliko avtomobilov. Tudi mi smo se ustavili, kajti cesta je bila taka, da naju ni nič kaj mikalo nadaljevati po njej. S težavo smo obrnili  in parkirali, se opravili za sneg in pri kažipotu Blejska koča – Lipanca stopili v gaz. To pot sva že prehodila pred več kot desetimi leti, a takrat sva pripešačila že z Rudnega polja. Ker je za kako tretjino daljša kot tista od spomenika, sva bila pripravljena tudi na možnost, da ne bomo prišli na cilj – bomo pač šli, do koder bo deklič zmožen in voljan hoditi.

 

Že takoj na začetku je kazalo na težave, saj je bila gaz tako ozka, da dedi in vnukinja nista mogla hoditi vštric. Jaz sem imela tokrat prvič v tej zasedbi palice, Jani pa le eno, da bi lahko držal Ajdo za roko. K sreči se je izkazalo, da je palica lahko tudi vlečnica (te so to zimo, ko je mala postala smučarka, pri njej zelo priljubljene), pa je šlo. Seveda počasi. Že po nekaj minutah se je vrgla v celec in začela kriliti po njem, da je nastal »angelček«. Žal se je pri vstajanju kljub najini pomoči odtis nekoliko pokvaril. Nakremženi obrazek je zbujal skrb, da bo treba umetnijo ponavljati, dokler ne bo brezhibna. K sreči smo našli rešitev: Ajda s sovo na kapi se je prelevila v edino snežno sovo pri nas in veselo odukala naprej. Potem je začela peti in naju je poučila, da je danes Prešernov dan. O tem so se pogovarjali v vrtcu. Pela in recitirala sva tudi midva in ko je dedi nastopil s Povodnim možem, je pesem prepoznala. Lahko si predstavljate najino navdušenje!

 

Najprej smo stopali pod visokimi, ravnimi smrekami, nato pa smo prišli na območje, kjer je vse ležalo navzkriž. Pravo razdejanje. Ko sva ugibala, ali je drevje izruval in polomil močan veter, je Ajda vzkliknila: »To je moral biti pravi vihar!« Plezali smo čez debla in pod njimi; kjer sva morala midva na vse štiri, se je mala postavica le sklonila ali pa niti ne in to jo je silno zabavalo. Z neke podrte smreke so viseli res lepi storži in treba si jih je bilo zapomniti, da bi jih nazaj grede nabrali, ker bi jih Ajda rada pobarvala.

 

Obvestilni stebriček ob gozdni cesti, ki smo jo prečkali, je svaril pred medvedom. Ajda je postala zelo zaskrbljena in ne vem, ali sva jo s pojasnilom, da si tudi medved ne želi srečati človeka, zares pomirila. Obšla jo je silna utrujenost, zato smo si privoščili kratek postanek s čajem. Planinci, ki so nas prehitevali, so jo večkrat pohvalili, da kljub obilici snega tako dobro napreduje. Zdelo se je, da laže hodi v snegu kot v kopnem, menda predvsem zato, ker jo sneg neznansko veseli. Spominjam se, da sva med svojim prvim pohodom po tej poti videla visoko na drevesih trikotničke (zastavice) – zimske markacije, ki kažejo, koliko ga zapade na Pokljuki v zelo sneženih zimah. Tokrat smo opazili le eno.

 

Ko se je naša pot združila s tisto od spomenika, smo bili nekje na polovici. Še vedno nisva bila gotova, ali bomo prišli na Lipanco, saj je Ajdino navdušenje pojemalo. Pa še strmina se je povečala. A ker se je izboljšala tudi »logistika« – vlečnico sta sestavljali obe moji palici –, smo spet lepo napredovali. Eden izmed številnih smučarjev se je priglasil, da bi takale naprava tudi njemu prišla prav. Kmalu za stikom s potjo iz Medvedove konte, od koder ni bilo gazi, smo prispeli na pašno območje planine Lipanca. Prav pri tabli nas je dohitela planinka s psom in mu je nadela povodec. To ni bilo ravno potrebno, ker se živina pozimi ne pase, je bilo pa poučno, saj je bilo treba odgovoriti na Ajdin zakaj.

 

Zadnje serpentine so bile nekoliko napete; gaz je bila na hudo strmem pobočju nevarna za zdrs. Šli smo tako počasi, da se je nabrala kolona, a planinci so večinoma prijazni ljudje, nihče se ni obregnil. Ko smo se jim na prvem dovolj širokem mestu umaknili, so nas nekateri celo pohvalili (predvsem seveda Ajdo). Tik pod ciljem (1630 m) je začelo mesti; ni bilo čisto jasno, ali sneži ali veter nosi sneg. Pri koči je vihrala zastava, vreme pa žal ni bilo tako praznično, kot smo pričakovali.

 

V koči se je gnetlo obiskovalcev in najprej ni bilo kam sesti. Pa se je uredilo tudi to in dobili smo ričet (o tem sva ji pripovedovala že po poti – ni ga poznala, najbrž zato, ker ga njen očka ne mara) in čaj. Zgodil se je čudež: Ajda zlepa noče jesti, sploh ne česa neznanega, a v Blejski koči ji je teknilo oboje (čeprav tudi tokrat ni pozabila povedati, da je moj čaj boljši). Ko smo si opomogli, smo odstopili prostor naslednjim. Jani je kupil zemljevid Gorje s Pokljuko, Mežaklo in Radovno, na katerem je tudi podatek, za katerega dotlej nisva vedela: nadmorska višina našega izhodišča (1302 m).

 

Dol grede smo se manj igrali vlečnico in bili še bolj previdni. Sneg še ni izgubil svojega čara; pri nekem zametu je Ajda navdušeno oznanila: »Tukaj je pa meni čez pas, tako kot so napovedali vremenarji!« Začelo je močneje pihati in najvišje smreke so se opazno majale. Prestrašila se je, da se bodo podrle. Kar nekaj prepričevanja je bilo treba, da se je pomirila. Na storže nismo pozabili, a smela sva jih nabrati midva, kajti ko se je deklica pognala proti podrti smreki, je skoraj »utonila« v zametu. Pritisnil je mraz, da jo je v mokrih rokavicah hudo zeblo, in bila sva prepričana, da jo bo na toplem v avtu zmanjkalo. Pa se kljub njenemu najnapornejšemu pohodu doslej to (prvič) ni zgodilo. Res si je zaslužila pohvale. Najbolj si je zapomnila tisto, da je bila daleč najmlajša od vseh, ki smo bili na Prešernov dan na Lipanci.