»Razprava« o Volovici

Nedelja je bila spet eden tistih dni, ko pred slabim vremenom pobegneva na Pohorje. Nazadnje se nama to ni posebno posrečilo, zato tudi tokrat nisva gojila prevelikih upov. Namenila sva se na Kraguljišče, a po drugi poti kot prejšnjikrat.

 

Odpeljala sva se v Velenje, od tam pa v Mislinjo. Za cerkvijo sv. Lenarta (stari del mesta se imenuje Šentlenart) sva sledila smerokazu Tolsti Vrh. Peljala sva se pod žičnico in smučarskimi skakalnicami ter po ozki, vijugasti, a skrbno spluženi in posuti asfaltni cesti skozi Tolsti Vrh pri Mislinji. Parkirala sva na desnem ovinku, kjer se levo odcepi makadamska cesta, na katere začetku stoji tabla z opozorilom, naj po cesti proti Kraguljišču upoštevamo območje miru. V isto smer kažeta smerna tablica za Roglo in kažipot proti Vovku. Opazila sva tudi znak za jezdno pot, narisan na smreki ob križišču.

 

 

 

Čisto na začetku makadamske ceste sva sledila markaciji in puščici desno ter rdečemu trikotniku, kakršnih sva pozneje videla še več, na stezo v smrekov gozd. Razcepi so bili jasno označeni. Edina gaz se je kmalu končala in poslej sva gazila sama. Sneg je bil že precej moker, seseden, globok do četrt metra. Na razcepu čez slabih 10 minut so markacije kazale levo, a preden sva jim sledila, sva šla pogledat po desnem kraku na bližnji travnik. Ob njem stojita znamenje ter nova zaprta preža z razgledom na dolino in z napisom Uporaba preže na lastno odgovornost. No, to ni bil razlog, da nisva zlezla gor.

 

 

Vrnila sva se na označeno pot v gozd in kmalu dosegla ograjen travnik. Ob njem se je udiralo do riti. Spodaj sva videla hiše, najbrž Grosovo domačijo. Na koncu travnika sva jo ubrala po desni, markirani poti. Na naslednjem razcepu je markirana steza zavila levo po jarku, še vedno v smrekovem gozdu. Ne posebno strmemu vzponu je sledil spust, ki se je končal pri potoku. Markacije so nama narekovale, naj ga prečkava, na zemljevidu Pohorje pa označena pot tu ne zavije desno, temveč se nadaljuje na sever proti Kranjcu. Potem ko sva prestopila še en potoček, sva se povzpela na naslednji travnik. Ob ograji sva po kakih 30 cm snega prigazila do vrha in dosegla spluženo cesto, s katere sva zagledala Paški Kozjak. Naprej po cesti se pride k Spodnjemu Vetrihu, a midva sva jo le prečkala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Tudi na oni strani ni še nihče stopil v sneg, razen zajcev, toda njihove gazi nama niso bile v posebno pomoč. Po rahlem vzponu sva spet prišla do ograjenega travnika in do ceste. Po njej so naju markacije in znaki za jezdno pot pripeljali do Zgornjega Vetriha. Na tamkajšnjem gospodarskem poslopju piše Rogla 2^h. Cesta je bila splužena in posuta, a kljub temu marsikje precej spolzka. V gozdu nad njo sva opazila mrežasto ograjo. Na smreki ob cesti sva prebrala tablico v spomin na ponesrečenega lovca Slavka Rošerja. Potem naju je puščica usmerila levo na gozdnato pobočje hriba s čudnim imenom Kobu, a ne čez vrh (1313 m), kakor je narisano na zemljevidu Pohorje. Med drevjem pod cesto sva opazila streho domačije Matic.

 

 

Po dolgem položnem vzpenjanju se je pot zravnala, za naslednjim vzponom pa sva stopila iz gozda in se po zgornjem robu razglednega travnika (spodaj sva videla cesto in Matičevo domačijo, spet Paški Kozjak, v daljavi pa mrčaste gore) vrnila vanj. Poti zaradi snega ni bilo videti, gazi pa tudi ni bilo; za take razmere je bilo markacij ponekod premalo. Ko  sva dosegla makadamsko cesto nad Maticem, sva v gozdu nad njo spet opazila mrežasto ograjo. Cesto sva prečkala in se povzpela ob ograji za sledovi krpelj, ki so se že nekoliko sesedli vase. Vzpenjala sva se po jarku, tudi še potem, ko je ograja zavila desno, proč od poti. Ograjeno območje mora biti zelo obsežno, saj se je ograja čez čas spet »vrnila«, kasneje pa se je pojavila tudi na drugi strani poti. »Ograjena« (ovita z mrežo) so bila tudi številna mlada drevesca. Strmina je bila za tako globok sneg kar precejšnja in kljub sledem krpelj se nama je zelo udiralo. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sčasoma se je breg unesel in gozda je bilo konec. Po dobri poltretji uri sva se znašla na domnevno najvišji točki dotlej ‒ na velikem travniku, posejanem s posameznimi smrekami. Sonce je radodarno sipalo žarke na zasnežena drevesa. Strinjala sva se, da to še ni Kraguljišče, nisva pa vedela, kje sva. Ker sva bila zaradi snega (tu ga je bilo že 70‒80 cm) zelo počasna, je čas naglo mineval, zato sva sklenila, da bodi ta čudoviti košček sveta danes najin cilj. V miru sva pomalicala in se vrnila v svoje gazi.

 

 

Ko sva sestopila na cesto nad Maticem, je bila že pošteno odtajana, a gaženja sem imela celo jaz dovolj, zato se je izbira med snegom in blatom vsaj za nekaj časa nagnila na blatno stran. Cesta me navadno utrudi, tokrat pa sem se na njej prav spočila. Navzdol se je razvlekla v velik ovinek, ob katerem bi bilo tudi mogoče parkirati. Pri Maticu so bili tako zasuti s snegom, da domačija gotovo ni stalno naseljena. V gozdu je bilo blata konec, saj se je v senci obdržalo še precej snega in ledu. Tudi za odcepom, kjer sva gor grede zavila levo na pobočje hriba Kobu, sva še vztrajala na cesti.

 

 

Pri Zgornjem Vetrihu je gospodar ravno prišel ven po drva, zato sva zavila na dvorišče. Ob najinem opisu, kje sva bila, ni nič pomišljal: na Volovci. Prijazno nama je razložil, čemu služijo obsežna ograjena območja v okoliških gozdovih: nasadili so bukovino in jo tako varujejo pred divjadjo. Od njega sva tudi izvedela, katera domačija je katera, in tako je potrdil Janijeve ugotovitve, da je pot, ki sva jo prehodila, ponekod drugačna kot na zemljevidu. Ni čudno, da na njem označene Brešarjeve planine »ni hotelo biti«.

 

 

Od Spodnjega Vetriha se nisva vračala po poti vzpona, ampak sva nadaljevala po cesti, ker sva (sem!) hotela videti še Brešarjevo planino. Ko sva prišla do preže, sva že zagledala prvo hišo nad planino, najbrž Kranjčevo. Nad njo se je najina cesta staknila s cesto na Roglo (kažipotu desno nazaj dela družbo tabla z opozorilom, da divji petelin potrebuje mir), tisto, ob kateri sva parkirala. Odločila sva se nadaljevati po njej. Za vrsto počitniških hiš(ic) se konča položen klanec in tam cesta napravi oster levi ovinek. Po njej sva se spustila pod planino, tako da sva jo videla še od spodaj. Nadaljevala sva nad izvirom in/ali zajetjem in po dobre četrt ure zagledala desno pod seboj Vovkovo domačijo, niže doli pa Mislinjo. Te sila ovinkaste ceste od Kranjca do Vovka na zemljevidu sploh (še) ni. Pri preži in odcepu desno k Vovku je najina cesta zavila levo navzdol. Do avta ni bilo več daleč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kje sva torej bila? Na Volovici (1455 m). Najin sogovornik pri Zgornjem Vetrihu ji je rekel jasa. Na spletu sem našla poročilo kamniških skavtov; tam piše o planini Volovica. Vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije dvakrat omenja »M/mislinjske planine z Volovico« (o veliki začetnici se ne more odločiti, zato ne vem, ali gre za zemljepisno ime ali za opis). Ali to pomeni, da je Volovica pašna planina (kot Velika planina) ali gora (kot Kamniške planine)? Volovica je celo 1 m višja od Kraguljišča (1454 m) in o tem doslej nisem dvomila, da je hrib, čeprav nadmorska višina pri tem pravzaprav ni odločilna. V angleških besedilih je nekajkrat omenjena kot mountain, a prevodi na spletu niso vedno zanesljivi.

 

 

Misleč, da bo vsaj kako vprašanje dobilo odgovor, sem se zatekla k Rudolfu Badjuri (Pohorje. Praktičen vodnik po Podravju, 1924). On piše Vólovica in zdaj se sprašujem, ali sem si prav zapomnila, da je najin sogovornik rekel Vôlovca. Seveda ni čudno, da je v 91 let stari knjižici kaj drugače kot danes, na primer Prešar, ne Brešar ali 1458 m, ne 1455 m (»zniževanje« je bilo očitno postopno: Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1980 navaja 1456 m), pa vendar. Volovici pravi planja. V SSKJ piše, da je to »raven svet brez drevja in grmovja, navadno v gorah«, Planinski terminološki slovar pa »uravnan svet brez drevja in višjega grmovja«. Nak, to ne bo držalo, tamkajšnje smreke so poštena drevesa (ne znam pa presoditi, ali je mogoče, da jih pred devetimi desetletji še ni bilo). Vprašanja so se očitno celo namnožila.

 

Kdor o vsakem kuclju (ki morda niti to ni) toliko razpravlja, ne pride daleč, poreče kdo. O Volovici res ne vem povedati nič orientacijsko ali tehnično zanimivega, bilo je »samo« strašno lepo, zaradi snega pa tudi utrudljivo (morala bi bila vzeti krplje). A mene na najinih potepih zanimajo in veselijo še druge stvari: naravoslovne, zemljepisne, jezikovne, imenoslovne. Tudi dr. France Bezlaj, naš profesor na slavistiki, je predavanja včasih popestril s čim, kar je imelo šele na drugi pogled kako zvezo s snovjo, in je vedno končal enako: »Oprostite mi ta kratki ekskurz.« Oprostili smo mu zlahka, mislim, da tudi zato, ker smo mu privoščili, da so ga taka stranpota zabavala še bolj kot nas. Čeprav moj »ekskurz« za tale opis ni čisto nujen, me je veselil, škodil pa tudi vam ne bo.